V kraju Cori, v pokrajini Latina, ob tridesetem miljniku od mesta Rim, ali pa Tomis, današnja Constanța v Romuniji, so v 4. stoletju mučeniško smrt pretrpeli sveti mučenci: Argéj, Narcís in Marcelín. († ok. 315)
Vir
Floro, ki sledi kodeksom Hieronimovega martirologija, 2. januarja zapiše tri brate Argeja, Narcisa in Marcelina, ki so bili mučeni v Tomiju. Marcellinus, ki je dobil naziv puer (mladenič ali suženj), je bil v času Licinija rekrutiran med lokostrelce, kot kristjan pa ni želel opravljati vojaške službe in je bil po hudem pretepu in nekaj časa v zaporu vržen v morje. Adonis dodaja, da sta bila Argeus in Narcis obglavljena in da je bilo Marcelinovo telo, ki ga je morje vrglo na obalo, pobožno pokopano. Galesin, ne da bi navedel vir, potrjuje, da sta bila Argeus in Narcis aretirana, ko sta obiskala svojega brata v ječi. Vendar je Florov zapis z Adonisovimi dodatki netočen, tudi zato, ker so v Hieronimovi knjigi v začetku januarja novice zelo zmedene. V Hieronimu so namreč trije bratje obeleženi 3. januarja, medtem ko naj bi se Florjeva topografska določitev „Tomis v Pontu“ nanašala na kraj. Strato, Makrobij in Marcijan se spominjajo 2. januarja, dogodke o Marcelinovi rekrutaciji in smrti pa naj bi povezali s Teogenom, mučencem iz Cizika. Da bi torej določili kraj, kjer so bili mučenci ubiti, in natančen dan njihovega praznika, je treba upoštevati, da pri Hieronimu za 1. januarja beremo: „Romae Via Appia coronae et milites XXX“. Spremenjen zapis se glasi: „Romae, via Appia, militia XXX, ozemlje Corano“ in pripada svetim Argeusu, Narcisu in Marcelinu, ki naj bi bili v pasijonu svetega Marcijana, duhovnika, obglavljeni v bližini Corija. Njuni trupli sta tam počivali, dokler ju ni papež Leon IV. skupaj z drugimi prenesel v Rim v baziliko Santi Quattro Coronati, kot je navedeno v dvodelnem napisu na levi steni cerkve. Zato se domneva, da je treba Argeja, Narcisa in Marcelina poistovetiti z mučenci iz Corija.
IT
Konstantin Veliki, prvi krščanski cesar, je že premagal, močno podprt s strani kristjanov, svoje druge poganske vladarje in ostal je le še Licin, katerega vladavino je bilo treba končati, če naj se krščanska vera razvija kot državna vera brez preganjanja. Leta 323 se je Konstantin pripravil na vojno in se s svojo krščansko vojsko pod zaščito križa odpravil proti sovražniku. Licinij je v največji meri zaupal v pomoč rimskih starodavnih božanstev, še toliko bolj, ker so mu njegovi malikovalski duhovniki napovedali, da bo dosegel popolno zmago, če bo pred tem dal umoriti vse kristjane pod svojo oblastjo.
Cesarski glasniki so takoj pohiteli po cesarstvu in razglasili vladarjeve ukaze, da morajo vsi kristjani žrtvovati bogovom in biti usmrčeni z najhujšimi mučenji, če to zavrnejo. Le nekaj vernikov se je dalo prepričati, da so se v strahu pred nasilno smrtjo odpovedali Jezusu; večina je ostala neomajna v svoji izpovedi, cesarski uradniki in njihovi usmiljenci pa so brez uspeha divjali med nedolžnimi kristjani z ognjem in mečem, povsod so zaman tekle reke krvi. Bolj ko je preganjanje postajalo kruto, bolj junaško so se izpovedovalci borili za svojo vero. V teh nesrečnih dneh je bila Božja Cerkev obogatena z neštetimi mučenci.
Ko so pogani videli, da jih je pokončala neomajnost kristjanov, in ko se je bližal čas, ko bo vojska krenila proti sovražniku, so se cesarjevi ukazi omilili in kristjani so bili pozvani, naj se borijo le proti Konstantinu. Toda krščanski vojaki so to šteli za zločin proti veri in izjavili, da bodo raje prestali vse muke in žrtvovali kri in življenje, kot da bi se borili proti krščanskemu cesarju, ki je na svojem praporu nosil znamenje odrešenja, sveti križ. Tedaj se je bes poganov nad kristjani obnovil še bolj silovito in kot divje zveri so jih napadli in pokončali.
Starodavno izročilo omenja zlasti tri brate, Argaja, Narcisa in Marcelina, ki so živeli v mestu Tomis ob Črnem morju in so med tem preganjanjem postali žrtve krutosti poganov. Kot kristjani so bili pozvani, naj se pridružijo Licinijevi vojski in se borijo proti krščanskemu cesarju. „Proti našim bratom v veri,“ so odgovorili, “in za ohranitev brezbožnega, poganskega vladarja ne bomo vzeli orožja.“ Argeja in Narcisa so takoj obglavili, najmlajšega brata Marcelina pa naj bi z obljubami in grožnjami prisilili, da bi služil v vojski. Ko pa se je vse izkazalo za brezplodno in je vztrajal pri svoji odločitvi, so ga nečloveško pretepli po vsem telesu, nato pa vrgli v podzemno ječo, kjer je več dni hiral brez hrane, nazadnje pa je željeno smrt našel v morskih vodah.
DE
Bratje Argaeus, Narcissus in Marcellinus so v mladosti pod cesarjem Licinijem kot kristjani zavrnili služenje vojaškega roka, zato sta bila Argaeus in Narcissus obglavljena, Marcellinus pa se je po krutem mučenju utopil v morju. Skupaj s temi tremi brati se občasno časti tudi škof in mučenec Filus.
DE
Mučenci iz Tomija, znani tudi kot Argeus, Marcelin in Narcis, so bili trije bratje, ki so živeli v času zgodnjega krščanstva v rimskem cesarstvu. Bili so pogumni vojaki v rimski cesarski vojski in trdni privrženci krščanske vere. Na žalost je njihova neomajna predanost prepričanju na koncu pripeljala do mučeništva med preganjanjem, ki ga je izvajal cesar Licinij Licinijan. O njihovem zgodnjem življenju in okoliščinah spreobrnitve v krščanstvo ni veliko znanega. Jasno pa je, da je imela njihova vera osrednjo vlogo v njihovem življenju, tudi ko so služili v vojski. Rimska vojska je bila takrat večinoma poganska in biti kristjan v takem okolju je zahtevalo velik pogum in prepričanje. Cesar Licinij Licinijan je bil znan po svoji sovražnosti do krščanstva in je v času svoje vladavine ukazal obsežno preganjanje kristjanov. Mučenci iz Tomija so se znašli sredi tega preganjanja in se nenehno soočali z grožnjami, da se morajo odpovedati svoji veri ali pa jih čaka huda kazen. Kljub nevarnostim, s katerimi so se soočali, so bratje trdno vztrajali pri svojem prepričanju. Niso hoteli opustiti zvestobe Jezusu Kristusu in so še naprej odkrito izpovedovali svojo vero. Zaradi svoje neomajnosti in zavračanja cesarjevih zahtev so postali tarča preganjanja, zato so postali najboljši zgled poguma in trdoživosti zgodnjekrščanskih mučencev. Natančni podatki o njihovem mučeništvu niso splošno znani, vemo pa, da so bili usmrčeni leta 320 v kraju Tomi v Exiniju Pontu v Moesiji, kar je današnja Konstanca v Romuniji. Pogumno so prenašali svoje trpljenje in ostali zvesti do konca. Njihovo mučeništvo priča o moči njihovih krščanskih prepričanj in pripravljenosti žrtvovati življenje za vero v Kristusa. Čeprav mučenci iz Tomija nimajo posebnega praznika, ki bi jim bil dodeljen, in njihova upodobitev ostaja neznana, verniki še vedno častijo njihov spomin in žrtev. Njihova zgodba služi kot navdih neštetim kristjanom skozi zgodovino in nas opominja, kako pomembno je biti trden kljub preganjanju in ostati zvest svojim prepričanjem. Čeprav niso bili uradno razglašeni za zavetnike nobenega posebnega namena, so mučenci iz Tomija splošno čaščeni kot sveti priprošnjiki, ki jih verniki prosijo za pomoč v času preganjanja ali v trenutkih, ko sta potrebna pogum in prepričanje. Čeprav je bila njihova kanonizacija pred kongregacijo, kar pomeni, da se je zgodila pred uvedbo formalnega postopka kanonizacije, Katoliška cerkev in vsi, ki priznavajo globoko pričevanje njihovega življenja in smrti, še naprej častijo mučence iz Tomija. Njihova zgodba je močan opomin na žrtvovanje neštetih krščanskih mučencev skozi zgodovino, ki so dali svoja življenja za svojo vero.
EN