Sveti Charbel (Šarbel) Makluf se je rodil leta 1828 v maronitski vasi Bega-Kafra ob vznožju Libanonskega Gorja, pri krstu pa je dobil ime Jožef. Ko je še kot deček pasel čredo, je srečal redovnika, ki mu je v pogovoru namenil skoraj preroške besede:” Ko se bo Kristusov mir enkrat naselil v tebi, tedaj boš drugim prinašal mir, jih ozdravljal njihovih življenjskih strahov in njihovih dvomov. Moč goreče molitve je tisočkrat močnejša od vseh človeških zdravil, od vsake zemeljske moči.”
Nedolgo zatem je mladi Jožef zapustil družinsko hišo in leta 1851 odšel v samostan Annaya. Dobil je redovno ime Šarbel in začel s strogim asketskim življenjem. Opravljal je težka fizična dela in se hranil s prepečenim kruhom in najslabšimi plodovi vrta, čeprav je še za to vedno prosil za dovoljenje. Mir in sreča sta dnevno rasla v njegovi duši. Po teološkem študiju je bil leta 1856 posvečen v duhovnika. Živel je prežet z globoko molitvijo, premišljevanjem nebeških stvarnosti in izpolnjevanjem pravil svetega reda. Vse bolj se je umikal svetu, da bi čas preživljal v kontemplaciji, leta 1872 pa se mu je izpolnila tudi želja, da vstopi v kandidaturo za puščavnika. Ko je leta 1875 dobil dovoljenje, se je dokončno naselil v zapuščeni in napol porušeni kolibi, ki je ostala nema priča njegovih gorečih vzklikov Bogu in neprestanih mrtvičenj.
Posebno je častil Mati Božjo in v kapelici dnevno daroval sveto mašo. Celo njegovo življenje je bila evharistija, kar pomeni daritev, pa je tudi svet zapustil na božični večer leta 1898 prav v času daritve svete maše. Okoli njegovega groba je 45 dni in noči brlela svetloba, njegovo telo pa je ostalo nestrohnjeno do današnjih dni. Na grobu je bilo zaznati poseben vonj. Samo v prvih treh mesecih po njegovi smrti je bilo zabeleženo 350 ozdravljenj na njegovo priprošnjo, zaradi česar ga je že v času življenja, še bolj pa po smrti spremljal sloves čudodelnika. Leta 1965 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, leta 1977 pa za svetnika.
Vir
Sveti Šarbel (Jožef) Makhlúf, duhovnik iz Reda libanonskih maronitov, ki se je vnet za samoto in višjo popolnost umaknil iz samostana Annaya v Libanonu v puščavo, kjer je v največji življenjski strogosti, molitvah in prošnjah služil Bogu ponoči in podnevi. Štiriindvajsetega decembra se je spočil v Gospodu.
Vir