Imena: Daniel, Danijel, Dani, Dane, Dan, Danilo, Danimir, Danijela, Danjela, Daniela, Dana, Danina, Danja, Danila, Danuška, …
Misijonski škof se je rodil 15. marca 1831 v kraju Linone ob Gardskem jezeru v Italiji. V Veroni je postal misijonar in bil leta 1854 posvečen za duhovnika. Leta 1857 je prek Dunaja in Ljubljane prišel v Sudan. Kmalu je moral Comboni na zdravljene v Verono, kjer je od leta 1861 do 1864 vodil veronski zavod. Ustanovil je nov misijonski zavod Dobrega pastirja za zamorske dežele in žensko družbo mater usmiljenk za zamorska dekleta. Leta 1867 je postal provikar v osrednji Afriki. Leta 1877 je Daniel postal apostolski vikar in bil 12. avgusta posvečen za škofa.
Umrl je 10 oktobra 1881 v Kartumu, in tako ni doživel razdejanja cvetočih misijonov, kar se je zgodilo leta 1885 pod muslimanom Mahdijem. V Afriki je spomin na Daniela Combonia še vedno zelo živ.
Vir
Daniel je leta 1867 ustanovil »misijonsko družbo Dobrega pastirja« in še istega leta v Kairu odprl prvo podružnico. Combonijev načrt je bil evangeliziranje Afrike. Pozneje je ustanovil še sestrsko skupnost. Leta 1873 je Daniel odšel kot provikar v Sudan, kjer je bil leta 1877 imenovan za škofa. Umrl je v Kartumu v Sudanu 10. oktobra 1881.
Vir
V mestu Hartúmu (v Sudánu), sveti Daniel Comboni [kombóni], škof, ki je ustanovil Misijonski inštitut v Afriki, in sam, kot škof postavljen v Afriki, ni prizanašal svojim močem, ko je oznanjal Evangelij v tistih pokrajinah in na mnoge načine skrbel za njihovo človeško dostojanstvo.
Vir
Daniel Comboni, goreč misijonar in ustanovitelj misijonske družbe, ki ima moško in žensko vejo: redovniki se imenujejo kanbonijanci, redovnice pa kombonijanke, je leta 1864 sestavil Načrt za prerod Afrike, ki je veljaven še danes. Oznanjevanje evangelija naj spremlja prizadevanje za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. Tuji misijonarji naj čimprej vzgojijo domače duhovnike in sodelavce, da se Afričani postavijo na lastne noge. Comboni je več let (s presledki zaradi bolezni ali potovanj po Evropi, ko je zbiral sredstva za svoj misijon) deloval v Sudanu, kjer je pred njim oral ledino naš Ignacij Knoblehar, ki je svet ob Nilu raziskoval in ga opisal. Knoblehar in Comboni sta se v začetku leta 1858 srečala v Asuanu, ko je Knoblehar potoval v Evropi iskat novih sodelavcev, pa je na poti 13. aprila 1858 umrl v Neaplju.
Luč sveta je Daniel Comboni zagledal 15. marca 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru v severni Italiji. Bistremu dečku so prvo šolsko modrost posredovali duhovniki. Ko mu je bilo enajst let, je bil sprejet v zavod za revne otroke nadarjene otroke, ki ga je v Veroni duhovnik Nicola Mazza. Leta 1847 je skupina duhovnikov iz tega zavoda odšla v misijone v novoustanovljeni Apostolski vikariat za Srednjo Afriko v Vzhodnem Sudanu. Prvi vikar s pravicami škofa je bil Poljak Maksimilijan Rylla, po njegovi zgodnji smrti ga je nasledil Knoblehar. Mladi Comboni je leta 1849 svojim predstojnikom slovesno obljubil, da bo svoje življenje posvetil temu misijonu. Po mašniškem posvečenju 31. decembra 1854 se je nekaj časa uvajal v duhovniško delo v raznih župnijah doma, 10. septembra 1857 pa je skupaj s petimi drugimi misijonarji iz ladjo iz Trsta odpotoval proti Sudanu, v Kartum so prispeli 8. januarja 1858. Sredi februarja so prišli do misijonske postaje Sveti križ. V nezdravem podnebju je kmalu zbolel za tropsko mrzlico, ki je pokosila več misijonarjev. Combonijevo zdravje je tako opešalo, da je junija odšel v Italijo, da si opomore. Za nekaj časa se je ustavil v Veroni, kjer je prevzel skrb za vzgojo afriških dečkov, ki so jih misijonarji odkupili iz suženjstva. Potoval je po raznih evropskih deželah in iskal dobrotnike za afriški misijon. Leta 1864 je, kot rečeno, sestavil svoj misijonski načrt. Proti koncu leta 1865 je odpotoval v Egipt, pa se je kmalu vrnil in leta 1867 je v Veroni odprl svoj misijonski zavod za Afriko. Tega leta je postal provikar v osrednji Afriki (torej Knobleharjev naslednik) Leta 1872 je v Veroni zaživela njegova ženska misijonska družina. Naslednje leto je spet odšel v Sudan in tam ostal do leta 1877, ko je postal apostolski vikar in bil posvečen za škofa. Pod njegovim vodstvom je misijon lepo uspeval. Cvetoči misijon je bil uničen leta 1885 pod muslimanom Mahdijem in njegovim naslednikom. Škof Comboni tega žalostnega konca ni dočakal. 2. oktobra 1881, bila je nedelja, je podelil sveti krst štirinajstim ljudem, potem pa ga je nenadoma začela tresti mrzlica. Upal je, da bo to minilo, kot doslej vedno, toda stanje se je vedno bolj slabšalo. Začutil je, da je prišla njegova zadnja ura. Zaprosil je za zakramente za umirajoče. Svoje sodelavce, zbrane okoli njega, je prosil, naj “živijo in umrejo ob dragi Afričanih”. Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 10. oktobra 1881. Že leta 1927 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, pa je bil zaradi političnih homatij prekinjen. Obnovil se je pod papežem Janezom Pavlom II., ki ga je leta 1996 razglasil za blaženega, leta 2003 pa za svetnika.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.