Imena: Englmar, Engelmar, Engelmaro, Engelmara, Angel, Angelo, …
Priljubljen in spoštovan puščavnik je živel v 11. stoletju v gozdu v okolici Passaua. Pozimi okoli leta 1100 ga je tovariš, ki je živel z njim, v jezi ubil in ga zakopal pod sneg. To so odkrili šele spomladi, ko se je sneg stopil. Po legendi je truplo izžarevalo močno svetlobo. V St. Englmarju, vasici v Bavarskem gozdu, na binkoštni ponedeljek v gozdu skrijejo podobo tega mučenca, ko pa jo najdejo, jo v spremstvu duhovnika in prebivalcev slovesno prinesejo nazaj. Običaju pravijo iskanje Englmarja.
Upodabljajo ga kot puščavnika s sekiro v glavi.
Vir
Bil je puščavnik, zelo priljubljen in cenjen, ki je v 11. stoletju živel v gozdu blizu Passaua, italijansko Passavia, očarljivega bavarskega mesta, ki se kot premec ladje razprostira na sotočju reke Inn in Donave v obliki črke V; prav na mestu, kjer se obe veliki in slovesni reki, ki mesto kopata z obeh strani, združita, se v te vode izliva še tretja reka Ilz in prispeva k temu, da je mesto resnično navdušujoče. Passau – v njegovi gotski katedrali so ene največjih orgel na svetu, ki imajo kar 17.000 piščali in vsako nedeljo dopoldne na javnem koncertu poskrbijo za veličino in očarljivost svojega zvoka – je bil škofija že leta 739, na levi strani Donave pa na ostrogi, ki dominira nad mestom, še vedno stoji trdnjava Oberhaus (18. stoletje), škofovska rezidenca. Engelmar se je rodil na Bavarskem v revni kmečki družini. Nagnjen k pobožnosti in samotarskemu življenju je imel pobožnega armenskega puščavnika po imenu Gregor, nekdanjega škofa, željnega samote in popolnosti, ki se je umaknil v bavarski gozd, da bi se pripravil na smrt. Ko je Gregor leta 1093 umrl, je Engelmar ostal sam v puščavi blizu majhnega mesta Windberg in živel življenje, polno dela, strogosti in molitve. Prebivalci regije so ga še naprej obiskovali, ga prosili za nasvet in tolažbo, kot so to počeli, ko je bil škof še živ. Kmalu so svetnika puščavnika obiskovali vsi s spoštovanjem in naklonjenostjo; vendar sta veliko čaščenje in prav njegove vrline vzbudili zavist moža, ki je bil nekaj časa zvijačno povezan z njim, da so ljudje verjeli, da želi pod njegovim vodstvom živeti to surovo življenje, in ki ga je v noči s 13. na 14. januar 1100 barbarsko ubil, skril njegovo telo pod sneg in takoj zapustil vas. Po drugem izročilu je nesrečnež Engelmara ubil, da bi se polastil zakladov, ki naj bi jih imel: vendar ni našel ničesar, saj je dobri puščavnik vse darove, ki jih je prejel, razdelil revnim. Dejstvo je, da je bilo to strašno dejanje odkrito šele nekaj mesecev pozneje, ko se je sneg stopil in so se puščavnikovi posmrtni ostanki ponovno pojavili, kar je opazil duhovnik, ki je poskrbel za njihov pokop. Izročilo pravi, da je iz telesa pokojnega izhajal žarek svetlobe. Leta 1331 so premonstrati iz Windberga Engelmarove posmrtne ostanke prenesli v svojo cerkev, kjer je svetnikov grob še danes romarski kraj. Prebivalci vasi Saint-Englmar vsako leto še vedno izvajajo starodavni običaj, znan kot „Iskanje Engelmarja“, in se pretvarjajo, da so šli iskat svetnikovo telo, ki ga je morilec skril: v gozdu skrijejo svetnikovo podobo, ki jo, ko jo najdejo, v slovesnem sprevodu prinesejo nazaj v vas.
IT
Englmar je bil sin kmeta. Odrekel se je očetovemu premoženju in postal učenec armenskega škofa Gregorja v Passauu. Po njegovi smrti je Englmar potoval proti Donavi in si okoli leta 1086 zgradil puščavnico v kraju St. Englmar, ki se danes imenuje po njem. Bil je prijatelj kmetov in iskan zdravilec živali. Tujec, ki naj bi se želel pridružiti njegovemu puščavniku, mu je zavidal velik ugled med ljudmi, iz pohlepa ubil Englmarja – vendar ni našel denarja – in njegovo truplo skril v sneg na mestu današnje kapele svetega Leonharda.
Šele na cvetno nedeljo je potujoči duhovnik Rupert von Windberg odkril nepoškodovano truplo in zatrdil, da je iz njega izhajal sijoč sij. Grof Bogen ga je na volovskem vprežnem vozu pripeljal v dolino in ga pokopal na mestu sedanje župnijske cerkve v St. Englmarju, zgrajene leta 1130/1131.
Englmarjevo življenjsko zgodbo je leta 1146 in 1167 napisal kanonik Petrus v samostanu Windberg. Od 16. do 19. stoletja je bil St. Englmar cilj številnih romarjev.
Nad oltarjem njemu posvečene cerkve so še vedno vidni Englmarjevi posmrtni ostanki. Od leta 1850 se v St. Englmarju odvija iskanje Englmarja – prej na praznik svetega Rešnjega telesa, danes na cvetni ponedeljek: leseno figuro svetnika v naravni velikosti skrijejo v gozdu na mestu puščavniškega bivališča, jo najdejo in prinesejo nazaj v slavnostni procesiji, oblečeni v zgodovinske kostume.
V okraju Hacklberg v Passauu je po Englmarju poimenovana ulica na Lüftlbergu.
Po starem rokopisu je bil Englmar leta 1188 razglašen za blaženega.
Zavetnik za dobro letino, proti živalski kugi
DE
Engelmar, ki je bil doma iz regije Passau, si je v Bavarskem gozdu zgradil kočo. Kmalu so k njemu prišli ljudje iz okolice in ga prosili za nasvet in pomoč. To je vzbudilo zavist njegovega spremljevalca, ki je Engelmarja leta 1110 ubil.
„Sveti Engelmar je bil po rodu Bavarec in po poklicu kmet, vendar je iz ljubezni do Kristusa zapustil svoje zemeljsko imetje in posvetne želje ter si izbral puščavniško življenje pod vodstvom nekdanjega armenskega nadškofa Gregorja, ki je v gorečem upanju na nebeške dobrine odložil svoje visoko dostojanstvo in prišel v Passau kot ubogi romar. Po Gregorjevi smrti 23. septembra 1093, ko je sončni mrk, ki ga je napovedal, prestrašil takratni svet in spodbudil križarski pohod proti Turkom, je sveti Engelmar odšel v samoto, si zgradil puščavniško bivališče, začel živeti od dela svojih rok na apostolski način in si z nočnim bedenjem, molitvijo in postom pridobival milost svojega Stvarnika.
Ker je bil zaradi svoje dobrote in pobožnosti zelo priljubljen pri vseh prebivalcih v okolici, mu je njegov tovariš, drugi Kajn, zavidal večjo božjo milost, ki jo je prejel, in poln jeze, ker je bil videti tako drugačen od svetnika, je v odsotnosti prič položil nanj roke, ga ubil in telo zasul s snegom in kamenjem. Ta zločin je storil dan po oktavi praznika Gospodovega prikazanja in ga z različnimi prevarami in izgovori prikrival vse do binkošti. Po prazniku Svetega Duha nezaslišanost ni mogla ostati skrita, saj ta obsodi svet greha. Kri novega Abela je klicala v nebesa, novi Kajn pa je negotovo taval po gozdu, ne naklonjen in ljubljen od ljudi, kot je pričakoval, ampak preklet, preziran in preganjan zaradi svoje slabe vesti.
Duhovnik je našel truplo puščavnika in mučenca ter ga v tišini pokopal, ne da bi upošteval njegovo svetost. Ko pa si je Rudbert, prej posvetni duhovnik, nato pa leta 1125 prvi predstojnik novoustanovljenega premonstratenskega samostana v Windbergu, želel izbrati zavetnika za svojo novo cerkev, se je spomnil na svetega mučenca Engelmarja, mu zgradil dostojen grob in posmrtne ostanke leta 1131 prenesel v veličastno kamnito cerkev.
Od dneva pokopa so verniki vsako leto sredi binkoštnega tedna hiteli na svetnikov grob in pobožno praznovali dan mučenčevega zavetnika. Nekoč, ko je telo ubitega puščavnika še vedno ležalo v revni majhni koči, so mimoidoči ponoči videli nešteto luči, polnih čudovitega sijaja. Začudeni so se odpravili tja in ne le, da so v neposredni bližini videli sij svetlobe, temveč so jih napolnile tudi najslajše dišave. Mnogi bolniki so bili tam ozdravljeni, mnogi, ki so bili priklenjeni na dom, pa so prejeli tolažbo in pomoč. Skozi mnoga stoletja ime Engelmar ni zamrlo v srcih in ustih ljudi, še manj pa v knjigi življenja.“
Sveti Engelmar je zavetnik kmetov. Njegovo pomoč kličejo za ohranitev pridelkov in proti živinorejskim kugam. V izročilu omenjeni samostan Windberg pri Bogenu ni le pomemben arhitekturni spomenik, temveč je skozi stoletja slovel tudi po svojem znanstvenem delu; iz časa prvega opata Gebharda (1142 do 1191) so se ohranili dragoceni rokopisi.
DE
Drugi svetnik, povezan z dobrim vremenom, je sveti Engelmar (11. stoletje). Rodil se je v revni kmečki družini. Živel je kot puščavnik v gozdu blizu Passaua v Nemčiji. Njegov sloves svetosti in modrosti se je razširil, zato so se ljudje v regiji pogosto zatekali k njemu po nasvete. Engelmara je umoril človek, ki je bil ljubosumen na njegovo priljubljenost. Ko ga je ubil, je njegovo truplo skril v snežni zamet. Truplo so odkrili šele ob spomladanski otoplitvi. Njegove relikvije so bile leta 1331 prenesene v cerkev v Windbergu v Nemčiji, kjer se je razvil običaj, imenovan „iskanje Engelmarja“, ko vaščani iščejo svetnikovo telo, ga najdejo (relikvije) in nato relikvije v procesiji odnesejo iz gozda nazaj v mesto.
EN
Rojen v 11. stoletju v škofiji Passau – umrl 14. januarja okoli leta 1100.
Izvor, ki je naveden na informacijskih tablah, iz gozda Schlöglleuthener ali natančneje iz Lüftlhofa pri Hacklbergu, ni dokazan.
Življenjepis (Vita) – leta 1146 zapisan v samostanu Windberg:
Engelmar je živel kot puščavnik ob ozki trgovski poti (Baierweg) v gozdovih okoli Sankt Englmarja in je bil med prebivalstvom spoštovan in priljubljen. Mnogi so pri puščavniku iskali nasvet.
Tovariš, ki je živel skupaj z Engelmarjem, je bil ljubosumen na njegovo priljubljenost in ga je nazadnje iz zavisti ubil. Skril ga je pod vejevje in sneg.
Umor Engelmarja s strani spremljevalca ali služabnika, ki mu je prinašal hrano, je morda zgolj legenda.
Engelmar je odtlej veljal med prebivalci za pogrešanega. Šele spomladi, ob taljenju snega, je potujoči duhovnik Ruodpert (Rupert), ki je naključno šel mimo tistega mesta, našel njegovo truplo in ga na najpreprostejši način pokopal.
Različica, da so Engelmarja z dvema neukrotljivima voličkoma odvlekli v dolino in ga pokopali tam, kjer sta se ustavila, je najverjetneje legenda.
Ko so naslednjič ljudje šli mimo Engelmarjevega groba, so opazili nenavadne svetlobne pojave in prijetne vonjave – to je bil začetek romanja k blaženemu Engelmarju. Leta 1130 je na pobudo duhovnika Ruodperta nad grobom zgradili kamnito cerkev, kamor je Ruodpert prej preložil njegove posmrtne ostanke.
18. maja 1131 je škof Kuno I. iz Regensburga cerkev posvetil.
Engelmar velja za “ljudsko blaženega” – uradne beatifikacije ali kanonizacije niso dokazane.
Cerkev, posvečeno leta 1131, so med tridesetletno vojno Švedi požgali. Obnovo cerkve je leta 1656 izvedel opat Windberga Michael Fuchs.
“Engelmar” je starovisokonemško ime in pomeni “slaven angel”.
Upodobitev: Kot puščavnik z sekiro v glavi ali v roki.
Zavetnik: Kmetov, za ohranjanje poljskih pridelkov, proti boleznim živine.
V spomin na njegov življenjepis vsako leto na binkoštni ponedeljek poteka “Englmarisuchen” (iskanje Engelmarja).
DE
Blaženi Engelmar (Englmar, Engelmer) se je rodil leta 1060 v Lüftlhofu na Hacklbergu (?) blizu Passaua na Bavarskem v južni Nemčiji. Bil je sin revnega bavarskega kmeta. Odrekel se je očetovemu premoženju in postal učenec armenskega škofa Gregorja v Passauu. Po škofovi smrti 23. oktobra 1093 je Englmar odšel na pot proti Donavi in si v gozdu blizu majhnega mesta Windberg pri Passauu zgradil puščavniško kočo. Tam je postal priljubljen in zelo spoštovan puščavnik, ki je zaslovel kot svetovalec prebivalstva. Bil je prijatelj kmetov in iskan zdravilec živali.
Toda navdušenje ljudi nad Engelmarjem je vzbudilo neodobravanje in neodobravanje potujočega moža, ki je nekaj časa bival pri njem in se pretvarjal, da je njegov učenec. V noči s 13. na 14. januar 1100 je Engelmarja pretepel do smrti, ko je iskal dragocenosti. Ko ni našel denarja, je truplo zakopal v sneg. Kruto dejanje so odkrili šele spomladi, ko se je sneg stopil. Legenda pravi, da je truplo takrat izžarevalo svetlo svetlobo. Englmarja so našli šele na binkošti, ko ga je grof Bogen na vozu z biki pripeljal v dolino in pokopal na mestu, kjer je zdaj župnijska cerkev. Ta je bila zgrajena nad njegovim grobom leta 1131.
V znani vasi St. Englmar v Bavarskem gozdu še vedno živijo prebivalci, ki na cvetni ponedeljek ohranjajo stari običaj „Englmarisuchen“. V čast puščavniku Englmarju v gozdu skrijejo njegov kip v naravni velikosti, in ko ga najdejo, ga v slovesnem sprevodu, ki ga vodi duhovnik, prinesejo nazaj.
Engelmarjev spominski dan kot svetnika je 14. januar, omenja pa se tudi 14. maj. Njegove relikvije danes najdemo nad oltarjem v župnijski cerkvi v romarskem kraju svetega Engelmarja, pa tudi v premonstratenskem samostanu v Windbergu pri Straubingu, kamor so nekaj relikvij prinesli leta 1331. Kmetje prosijo svetega Englmarja za dobro letino. Po starem rokopisu je bil Engelmar beatificiran leta 1188. Upodobljen je kot samotar, ki kleči s sekiro v glavi in mučeniško palmo ali lilijami v roki.
NO
Opat Gebhard iz Bedenburga iz samostana Windberg je leta 1146 napisal latinski življenjepis svetega Engelmarja.
Po tem opisu je bil Engelmar kmečkega porekla. Pridružil se je skupini puščavnikov, ki jo je vodil armenski škof Gregorij v bližini Passaua. Po Gregorjevi smrti, ki se je zgodila v času velikega sončnega mrka (moralo je biti 24. septembra 1093), je na tem območju izbruhnila epidemija kuge. Engelmar se je odločil, da se poslovi od svojih bratov in se odpravi proti toku Donave. Nazadnje se je naselil kot samotarski puščavnik v bližini gradu Windberg. Sam si je priskrbel sredstva za preživljanje, sicer pa je živel poučno življenje v preprostosti in molitvi.
K njemu so redno prihajali številni ljudje po nasvet ali molitev. To je vzbudilo ljubosumje drugega puščavnika v bližini. Ta je Engelmarja zabodel. Po drugih pričevanjih naj bi bil žrtev roparskega umora. Njegovi morilci so upali, da bodo pri njem našli skriti zaklad. V vsakem primeru so ga storilci zakopali pod sneg. Tako je njegovo truplo odkril šele, ko se je sneg do binkošti stopil, mimoidoči svetni gospod. Spoštljivo ga je pokopal.
Po objavi njegovega nekrologa so se pojavile tudi legende. Tako so leta 1510 za lokalno cerkev izdelali izrezljani stranski oltar, posvečen njemu. Na njem je upodobljen morilec, ki mu je v glavo zabodel sekiro, čeprav je nekrolog jasno govoril o „zabodenju“.
V poznejših časih se je pojavila zgodba, da ga je služabnik ubil s sekiro, da je nebeški sij svetlobe ljudem pokazal, kje se nahaja njegovo še vedno popolnoma nedotaknjeno truplo; nato naj bi ga naložili na volovsko vprego, nakar so živali dobile prosto pot. Mrtvega so pripeljali naravnost v lokalno cerkev. Iz tega so sklepali, da je bila želja svetnika, da bi ga tam pokopali.
Leta 1125 je bila na sosednjem gradu Windberg ustanovljena verska skupnost. Prvi opat Rudbert (1125-1140) je Engelmarjeve kosti povzdignil v čast oltarjev, kar je bilo praktično enako kanonizaciji. Prav tako je dal izdelati grobnico in nad njo zgradil cerkev. Okoli nje se je razvilo stanovanjsko jedro, ki je preraslo v današnjo vas Sankt-Englmar.
V vasi se ohranjajo številni ljudski običaji, povezani s čaščenjem svetega Engelmarja. Na cvetni ponedeljek se na primer odvija t. i. „Engelmarisuchen“: njegov kip je skrit v gozdu, lovec ga izsledi in nato slovesno vrne v cerkev.
Čeprav je umrl nasilne smrti, ga še vedno ni prav imenovati mučenec, saj ni umrl zaradi vere, temveč zaradi ljubosumja ali pohlepa po denarju.
NL