sveti Evagrij iz Ponta – diakon, menih in puščavnik

“Odlomki iz spisov”
Evagrij Pontski (ok. 345 – 399) je iz maloazijskega Ponta prispel v egiptovske puščave, v Nitrijo in Kelija (Celice), kjer je živel v samoti, a obenem s svojimi spisi usmerjal življenje puščavnikov. Nanj so vplivali Kapadočani, sam pa je vplival na Paladija in Kasijana. Bil je daleč najbolj izobražen med menihi. Znamenit je njegov nauk o 8 grešnih mislih, iz katerih je v zahodni tradiciji nastalo 7 poglavitnih grehov. Evagrij daje tudi praktične napotke, kako jih premagovati. Je eden najvplivnejših prvih menihov.
Za svetnika ga priznavajo v Sirski (16. januar) in Armenski Cerkvi (11. februar).
Vir

“Menih Evagrij, učenec svetega Makarija Starejšega, izobražen v sveti in posvetni literaturi in ugleden, ki je v knjigi, imenovani Življenje očetov, omenjen kot najbolj celovit in eruditski mož, je napisal veliko stvari, ki so koristne za menihe, med njimi je tudi ta: Predlogi proti osmim glavnim grehom. Bil je prvi, ki je omenil ali vsaj med prvimi učil te nastavke proti njim v osmih knjigah, povzetih samo iz pričevanja Svetega pisma, po zgledu našega Gospoda, ki je svojemu skušnjavcu vedno odgovarjal s citati iz Svetega pisma, tako da je imela vsaka sugestija, bodisi hudičeva bodisi od pokvarjene narave, pričevanje proti njej. To delo sem po navodilih prevedel v latinščino in ga prevedel z enako preprostostjo, kot sem ga našel v grščini. Sestavil je tudi knjigo Sto čustev za tiste, ki živijo preprosto kot puščavniki, urejeno po poglavjih, in knjigo Petdeset čustev za erudite in študente, ki sem jo najprej prevedel v latinščino. Prvega, prej prevedenega, sem obnovil, deloma s ponovnim prevodom, deloma z emendiranjem, tako da je predstavljal pravi avtorjev pomen, ker sem videl, da je bil prevod okrnjen in zmeden v času. Sestavil je tudi nauk o skupnem življenju, primeren za cenobite in sinodite, in za Bogu posvečeno devico majhno knjigo, primerno njeni veri in spolu. Objavil je tudi nekaj zbirk mnenj, ki so zelo nejasna in, kot sam pravi o njih, razumljiva le srcem menihov, in tudi te sem objavil v latinščini. Dočakal je visoko starost, mogočen v znamenjih in čudežih”.
EN

Evagrios Pontikos (345-399) je bil preprost puščavniški oče in asket, vendar je razvil nauk, ki je še vedno pomemben za nas kristjane: tako imenovani „nauk o osmih vrlinah“, ki temelji na sedmih smrtnih grehih, katerim je Evagrios dodal še „žalost“. Cilj njegovega nauka je bil, da bi ljudi v temelju približal Bogu in jih naredil bolj sposobne za ljubezen.
Poleg teologije je Evagrios študiral tudi filozofijo, retoriko in matematiko. Vendar je Evagrios Pontikos hitro postal znan predvsem kot duhovni svetovalec in z njim njegovi dragoceni nasveti za pot do večnega življenja.
DE

Evagrija je sveti Gregor Nazianški posvetil v diakona v Konstantinoplu – današnjem Istanbulu. Nato se je umaknil v puščavniško kolonijo Kellia – današnji Al Kifah – v Nitrijski puščavi v Egiptu, postal prvi pisatelj med puščavniki in nato užival velik ugled. V svojih spisih se je osredotočil na samostansko življenje; napisal je zbirke izrekov za puščavnike, vodnik za življenje v skupnosti in številna druga dela, ki so se ohranila do danes. Bil je utemeljitelj „nauka o osmih vrlinah“, ki ga je prevzel in razvil Janez Cassianus. Kot Origenov privrženec je bil pozneje večkrat obsojen, tudi na 2. koncilskem koncilu v Konstantinoplu leta 553.
DE

Leta 399, na dan Gospodovega razglašenja, je umrl Evagrij Pontski, menih in mojster duhovnega življenja v egiptovski puščavi.
Rodil se je okoli leta 345 v Ibori v Pontu v družini visokih uglednežev, kar mu je omogočilo popolno in prefinjeno izobrazbo.
Ko ga je Bazilij posvetil v bralca, je postal član duhovščine v Cezareji, kjer je ostal zvest svojemu škofu vse do njegove smrti. Nato se je preselil v Konstantinopel k prijatelju Gregorju Nazianškega, ki ga je posvetil v diakona in ga želel imeti ob sebi v težkem boju proti arijancem.
Ko se je Gregor upokojil, je bil nekaj časa v službi novega patriarha Nektarija, dokler se ni niz dramatičnih okoliščin končal tako, da je Evagrija po lastnih besedah „pregnal v puščavo“. Po begu iz Konstantinopla je odpotoval v Jeruzalem in nato okoli leta 384 prišel v egiptovsko puščavo Nitrijo. Po dveh letih napol teoretičnega življenja v šoli Makarija Aleksandrijskega in Makarija Velikega se je v puščavi Celle še bolj osamil.
Njegov boj v puščavi, ki si ga ni povsem izbral, ampak ga je v celoti prevzel, ni bil zaman. Evagrij je v puščavi dejansko razvil sintezo teologije in praktičnega samostanstva, ki je bila edinstvena za njegov čas. Zaradi svoje psihološke občutljivosti in analitične subtilnosti je postal eden največjih duhovnih učiteljev antike, navdihnil pa je tudi Maksima Spoznavalca, Izaka Sirskega in Simeona Novega Teologa, če omenimo le najbolj znane očete.
Obsodba nekaterih njegovih izjav, do katere je prišlo skoraj dve stoletji po njegovi smrti in v nejasnih okoliščinah, je za dolgo časa omadeževala Evagrijev spomin, čeprav ni preprečila, da bi njegovi spisi, pogosto pod drugim imenom, prišli do nas. Šele sodobna kritika mu je povrnila čast, ki si jo zasluži.
IT

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.