V Cremoni [kremóni] (v Lombardíji), sveti Fácij (Facio, Facius), zlatar, ki se je iz veronske domovine preselil semkaj, ter se zelo posvečal pokori, romarjem in tolažbi bolnikov.
Vir
V izjemnem spomeniškem biseru, ki je katedrala v Cremoni, nedaleč od urne, v kateri so shranjeni ostanki svetega Homobona, zavetnika krojačev, je pokopan še en svetnik, ki ni bil duhovnik, a je bil pravi vzor za to, kako je mogoče vsak dan živeti po evangelijskih naukih. Facio, imenovan tudi Fazio, se je rodil leta 1200 v Veroni v zelo verni družini. Še mlad je bil zaupan v roke mojstra zlatarja, da bi se v njegovi delavnici naučil poklica. Velike delovne sposobnosti, dober značaj in mlada starost so ga že pri šestindvajsetih letih proslavili po vsem mestu. Toda zavist drugih zlatarjev in njihovo nadlegovanje sta bila tako velika, da se je Facio odločil preseliti v Cremono. Po nekaj časa se je vrnil v svoje mesto, tudi z namenom, da se pomiri s svojimi sovražniki, vendar se razmere niso spremenile, nasprotno, nekateri so mu neupravičeno priskrbeli zapor. Med vojno je bil na prošnjo Cremoncev, ki so ga zdaj šteli za svojega sodržavljana, osvobojen in se je vrnil v lombardsko mesto. V končno mirnem vzdušju je zlatarstvo prepustilo mesto apostolatu. Njegovo velikodušno srce ga je vodilo k pomoči tistim, ki so bili v stiski, zato je ustanovil laično bratovščino Svetega Duha in v svojem domu odprl zavetišče, ki je sčasoma postalo glavna bolnišnica mesta.
Škof, ki ga je prav tako zelo cenil, ga je imenoval za generalnega vizitatorja samostanov v škofiji, kar je bilo izjemno za nekoga, ki ni bil posvečen. To funkcijo je opravljal z največjo predanostjo do svoje smrti. Leta 1240 je blaženi ustanovil bolnišnico v Soncinu, ob kateri je bila odprta cerkev Svetega Duha, kasneje posvečena njegovemu imenu (danes nosi ime Sant’Antonio Abate).
Umrl je 18. januarja 1272, ko so ga vsi slavili kot svetnika. V nekrologu kapitlja katedrale, v katerem je Facio imenovan »frater«, je zelo podrobno opisana njegova smrt. Nekaj let kasneje je duhovnik po imenu Giovanni napisal življenjepis v latinščini, v prilogi pa dodal dolg seznam čudežev, ki so jih prebivalci Cremone doživeli po njegovem posredovanju, s številnimi pričami. Prvo tiskano biografijo je leta 1606 napisal Leonardo Gregorio.
Blaženi papež Pij IX. je njegovo čaščenje potrdil leta 1873. Relikvije, ki so bile večkrat pregledane in najprej čaščene v cerkvi, posvečeni njemu, so danes v kripti katedrale, v katere zakladnici so shranjeni nekateri dragoceni izdelki iz njegove zlatarske dejavnosti.
IT
Facius, sin pobožnih staršev, je postal uspešen zlatar. Zaradi zavistnikov se je preselil v Cremono, kjer je veliko denarja daroval cerkvam in revnim ter postal predsednik društva za pomoč revnim. Želel se je pomiriti s svojimi nasprotniki v Veroni, vendar mu to ni uspelo, saj so s pomočjo podkupljenih prič dosegli celo njegovo zaprtje. Ko je bila v mestni vojni oblegana od Mantove, je Verona prosila mesto Cremono za pomoč, ki je bila odobrena pod pogojem, da se Facius osvobodi. Po vrnitvi v Cremono je Facius zgradil kapelo in ustanovil moško društvo Red svete Duha za nego bolnikov, obiskovanje zapornikov, pomoč revnim in druga dobrodelna dela. Odpravil se je na romanje v Santiago de Compostela in sedem romarskih cerkva v Rimu, škof
Cremone pa ga je imenoval za generalnega vizitatorja vseh samostanov v svoji škofiji. Že za časa svojega življenja je delal čudeže.
Facijev sarkofag je na ogled v kripti katedrale v Cremoni.
DE
Noben položaj v človeški družbi ni izključen iz poti popolnosti. In resnično lahko tudi krščanstvo pokaže vse vrste junakov kreposti, ki očitno dokazujejo, da je po Božji dobri volji vera njegovega edinorojenega Sina namenjena, da postane svetovna vera, ki naj bi združila vse čase in vse dežele v svojem naročju.
Fazius se je rodil okoli leta 1190 v Veroni, v Lombardsko-beneškem kraljestvu, pobožnim staršem, ki so ga že zgodaj vzgajali v pobožnosti in delu ter ga naučili zlatarskega poklica. Ker je s svojo delavnostjo dosegel toliko, da so mu zaupali in je njegovo gospodinjstvo cvetelo, je to vzbudilo zavist drugih meščanov, ki so mu zato na vse mogoče načine povzročali težave. Po tem, ko je dolgo časa prenašal te preganjanja, je zapustil rodno mesto in se odpravil v Cremono, kjer je ves izkupiček svojega umetniškega dela podaril revnim in cerkvam. S tem si je pridobil ljubezen vseh prebivalcev in bil izvoljen za predsednika društva za pomoč revnim.
Vendar mu ni bilo dovolj, da se je izogibal svojim sovražnikom, ampak se je moral z njimi tudi spraviti, kot nam zapoveduje naš nebeški Gospod. Kmalu je v njem dozorela odločitev, da se vrne v svoje rojstno mesto. Cremončani so ga neradi spustili. Storili so vse, da bi ga odvrnili od njegovega namena. A bilo je zaman. Fazius je odšel. Ko je prispel v Verono, so mu njegovi sovražniki s svojimi zlonamernimi spletkami že preprečili načrt. Prijavili so ga oblastem, podkupili pokvarjene in lažnive priče proti njemu, in kmalu po njegovem prihodu so ga vrgli v ječo, kjer je moral ostati, čeprav so bili vsi prepričani o njegovi nedolžnosti, dokler božja previdnost ni povzročila posebnih okoliščin za njegovo osvoboditev.
V tistem času so Verončane nenadoma napadli Mantovčani in ker sami niso mogli kljubovati sovražnikom, so prosili za pomoč svoje sosede, med drugim tudi Cremončane, ki so jim res poslali pomoč, vendar pod izrecnim pogojem, da morajo izpustiti nedolžnega Fazija. Veronske oblasti so tej prošnji zlahka ugodile, saj medtem ni bilo nikogar, ki bi lahko dokazal, da je pobožni zapornik storil obtoženo kaznivo dejanje. Fazius je bil tako izpuščen z dovoljenjem, da se naseli v Veroni ali drugje. Izbral je Cremono za svoj kraj bivanja in bil trdno odločen, da tam zaključi svoje zemeljsko življenje.
Pobožni in vneti mož si je zgradil kapelo in ustanovil duhovno moško združenje, ki ga je poimenoval »Red Svetega Duha«. Namen reda je bil skrbeti za bolnike, obiskovati zapornike, iskati in tolažiti revne ter opravljati druga dobrodelna dela. Fazius je opravil mnoge pobožne poti, med drugim tudi pot v Španijo k truplu svetega Jakoba.
Škof iz Cremone, ki je zelo občudoval pobožno in neoporečno življenje ter modrost svetega Faziusa, ga je imenoval za generalnega vizitatorja samostanov v svoji škofiji. Fazius je to funkcijo opravljal z največjo vestnostjo, dokler ni 18. januarja 1272 v starosti 82 let umrl zaradi hude vročine. Vso svojo premoženje je zapustil bolnišnici Svetega Duha. V zemeljskem življenju je imel dar čudežev in tudi po smrti so se na njegovo priprošnjo dogajali čudeži. Še danes ga v Cremoni častijo kot izjemnega svetnika. Čeprav ni bil slovesno sprejet med svetnike, je vendarle vpisan v seznam svetnikov Italije, apostolski sedež pa je potrdil njegov Oficij za cerkve v Cremoni in Veroni.
DE
Blaženi Facius (Fatius, Fazius; italijansko: Facio, Fazio, Fazzio) se je rodil leta 1200 (nekateri viri navajajo leto 1190) v Veroni v provinci z istim imenom v regiji Veneto v severni Italiji. Prihajal je iz zelo verne družine in njegovi pobožni starši so ga že zgodaj naučili moliti in delati. Kot mladenič je bil prepuščen zlatarju, ki ga je v svoji delavnici naučil poklica. Kakovost njegovega dela in njegov dober značaj sta mu že pri 26 letih prinesla veliko slavo. Vendar so nekateri menili, da je bil preveč uspešen, zato je postal predmet zavisti svojih konkurentov, ki so ga začeli nadlegovati.
Da bi se izognil vsem nadlogam, je zapustil rodno mesto in odšel v Cremono v provinci z istim imenom v Lombardiji, kjer je vse, kar je zaslužil s svojim zlatarskim poklicem, podaril cerkvi in revnim. S tem si je pridobil ljubezen vseh prebivalcev, ki so ga imenovali za vodjo njihovega združenja za pomoč revnim. Sčasoma Facius ni več želel izogibati se svojim sovražnikom, ampak se je raje hotel z njimi spet spraviti, zato se je vrnil v Verono. Tam pa se je sovraštvo njegovih nasprotnikov ponovno prebudilo in s pomočjo podkupljenih prič so proti njemu predložili lažne dokaze, zaradi česar je pristal v zaporu.
A potem je Mantova razglasila vojno proti Veroni, ki je v stiski prosila Cremono za pomoč. Prebivalci Cremone so se strinjali, da bodo pomagali, vendar pod izrecnim pogojem, da bo nedolžno zaprt Facius osvobojen, saj so ga šteli za svojega sodržavljana. Takoj je bil izpuščen in po tem, ko je odpustil tistim, ki so ga zaprli, se je vrnil v Cremono, da bi tam končal svoje življenje. Zgradil je kapelo in ustanovil duhovno moško združenje ali dobrodelno društvo, da bi skrbel za romarje, negoval bolnike, obiskoval zapornike, tolažil revne in opravljal druga dobrodelna dela. Družba je dobila ime »Red Svetega Duha«, Ordine di Santo Spirito. V svoji hiši je odprl zatočišče, ki je sčasoma postalo mestna bolnišnica Ospedale Maggiore. Leta 1240 je ustanovil še eno bolnišnico v Soncinu v provinci Cremona, poleg nje pa je bila odprta cerkev Spirito Santo, kasneje posvečena v njegovo čast, danes pa znana kot Sant’Antonio Abate.
Facius je opravil tudi številna pobožna potovanja peš. Romal je v Rim in k grobu svetega Jakoba v Composteli v Španiji. Škof Cremone je Faciusa nazadnje imenoval za generalnega vizitatorja vseh samostanov v svoji škofiji, kar je bilo izjemno, saj je bila ta funkcija vedno dodeljena duhovniku. Svojo funkcijo je opravljal vestno in z veliko modrostjo, dokler ga ni prizadela huda vročina in je umrl v slavi svetosti 18. januarja 1272, star 72 let. Vsi so ga imeli za svetnika, tako med njegovim življenjem kot po njegovi smrti so se na njegovo prošnjo zgodili številni čudeži, zato ga v Cremoni še danes zelo častijo. V nekrologih v katedrali v Cremoni ga imenujejo Frater Facius v zelo podrobnem poročilu o njegovi smrti. Kmalu zatem je duhovnik Giovanni napisal biografijo v latinščini, ki ji je priložil dolg seznam čudežev, ki so jih prebivalci Cremone doživeli po njegovem posredovanju, s številnimi pričami. Prvo tiskano biografijo je leta 1606 napisal Leonardo Gregorio.
Njegove relikvije, ki so bile skozi stoletja pogosto predmet identifikacije, so bile najprej čaščene v cerkvi, ki mu je bila posvečena, danes pa so v kripti katedrale. V zakladnici katedrale so ohranjeni nekateri dragoceni predmeti iz njegovega dela kot zlatar. Nikoli ni bil slovesno sprejet med svetnike, čeprav mnogi viri navajajo, da je bil za blaženega razglašen leta 1873, ko je blaženi papež Pij IX. (1846–78) potrdil njegovo ljudsko češčenje. Vendar to ni omenjeno v knjigi Kongregacije za beatifikacije Index ac status causarum, ki vsebuje seznam vseh beatifikacij in kanonizacij med letoma 1588 in 1999. Njegovo ime pa je navedeno v seznamu italijanskih svetnikov, apostolski sedež pa je že davno potrdil njegovo officium za škofiji Cremona in Verona. Njegov spominski dan v najnovejši izdaji Martyrologium Romanum (2004) je dan njegove smrti, 18. januar. Nekateri viri ga imenujejo svetnika, večina pa blaženega.
NO