sveti Felan (Filanus) iz Škotske – puščavnik in opat

Na Škotskem, sveti Felán, opat samostana svetega Andreja, ki je živel v samoti, preslaven zaradi ostre discipline.
Umrl je leta 710.
Vir

Filanus je izhajal iz plemiške družine, njegov oče se je imenoval Feriacus, grof Monchestre, ki ga nekateri enačijo s Feradach hoa Artúr iz Dál Riata – morda vnuk kralja Arturja -, njegova mati pa je bila Kentigerna. Po nekaterih pričevanjih naj bi ga oče kmalu po rojstvu vrgel v jezero, ker je imel telesno okvaro obraza, vendar so ga rešili angeli, krstil ga je škof Ibarus in ga nato vrnil staršem. Opat Fintan Munnu je Filana vzgajal in učil ter ga sprejel za meniha, ki je nato živel v celici v samostanu v bližini St Andrews. Po drugem izročilu je po zaobljubah, ki jih je dal kot menih, z materjo in drugimi družinskimi člani najprej prišel v fjord Loch Duich na Škotskem in od tam odšel v samostan Taghmon v grofiji Wexford na Irskem.
Od tam je Filanus odšel v Pittenweem v grofiji Fife, kjer je s pomočjo sedmih tovarišev zgradil cerkev, ki je pozneje prerasla v avguštinski samostan. Ozdravil je veliko ljudi na telesu in duši. Filana so pokopali v po njem poimenovani dolini Strath Fillan – v dolini med Crianlarichom in “Bridge of Orchy”, kjer je verjetno vodil samostan, posvečen svetemu Andreju. Relikvije njegove roke so bile shranjene v samostanu v Maddertyju pri Perthu. Te so bile tja prinešene med bitko v vojni za neodvisnost proti angleškemu kralju Edvardu II. pri Bannockburnu blizu Stirlinga leta 1314, ki ji Škoti pripisujejo svojo zmago.
O Filanu je poročal tudi Aberdeenski brevir. Izročilo je v marsičem negotovo; iz rokopisnih zapiskov o škotskih svetnikih v Škotskem kolegiju v Parizu je hagiograf Butler sklepal, da je Filanus deloval v samostanu Pettinuime – današnji Pettinain v Lanarkshiru.
DE

Sveti Felanus iz Svetega Andreja, znan tudi kot Felanus Puščavnik, je bil spoštovana osebnost škotskega katolištva v zgodnjem srednjem veku. O njegovem zgodnjem življenju in družinskem ozadju ni veliko znanega, vendar ga zgodovina omenja kot puščavnika, meniha in nazadnje opata samostana svetega Andreja na Škotskem. Rodil se je neznanega leta, vendar se domneva, da je Felanus svoje življenje že od mladosti posvetil služenju Bogu. Posvetil se je življenju v samoti in molitvi ter iskal globljo povezanost z Bogom. Prizadevanje za duhovno popolnost ga je vodilo v odmaknjeno puščavo, kjer je nazadnje ustanovil puščavniški samostan v bližini kraja, kjer bo v prihodnosti stal samostan svetega Andreja. Felanova globoka pobožnost in asketski način življenja sta pritegnila številne privržence, ki so iskali njegovo modrost in vodstvo. Ko se je njegov sloves širil, se mu je v prizadevanju za kontemplativno življenje pridružilo več posameznikov, ki so sčasoma ustanovili samostansko skupnost. Ker so učenci prepoznali Felanove vodstvene lastnosti, so ga izvolili za prvega opata svojega rastočega samostana, ki je zdaj znan kot samostan svetega Andreja. Pod Felanovim duhovnim vodstvom je samostan svetega Andreja cvetel. Njegov poudarek na usklajevanju molitve, dela in študija je vplival na samostanski način življenja na Škotskem za več stoletij naprej. Felanus je bil znan po svoji ponižnosti, modrosti in prijaznosti, zato so ga menihi in lokalna skupnost zelo spoštovali. Navdih je črpal iz keltskega krščanskega izročila in spodbujal globoko ljubezen do študija Svetega pisma, kontemplativne molitve in gostoljubja. Vpliv svetega Felana je presegel njegovo neposredno okolico. Romarji od daleč so ga prosili za nasvete in iskali duhovno hrano med samostanskimi zidovi. Njegov ugled je rasel in privabljal ljudi iz vseh družbenih slojev, od kmetov do kraljev, ki so iskali njegov nasvet o vprašanjih vere in osebne rasti. Sveti Felanus je umrl okoli leta 710 na Škotskem, najverjetneje naravne smrti. Njegovo predano in požrtvovalno življenje je pustilo trajen vpliv na ljudi, ki so se z njim osebno srečali, pa tudi na tiste, ki so prišli v stik z njegovimi nauki in spisi. Čeprav je o njegovi kanonizaciji na voljo malo podatkov, so ga kot svetnika častili že dolgo pred začetkom postopka uradne kanonizacije. Čeprav podrobnosti o zavetništvu svetega Felana niso znane, njegov praznik praznujemo 9. januarja, ko se katoličani spominjajo njegove predanosti življenju v samoti, molitvi in služenju Bogu. Zapuščina svetega Felana od Svetega Andreja še danes navdihuje posameznike, da iščejo globlji odnos z božanskim in dajejo prednost prizadevanjem za duhovno rast v svojem življenju.
EN

Edini znani podatki o njem so zapisani v čudovitih poročilih v Aberdeenskem brevirju. Njegova mati je bila sveta Kentigerna (god 7. januarja), ki je bila, kot pravi aberdeenski brevir, irske kraljeve krvi, saj je bila hči Cellacha, princa Leinsterskega.
Po uporu sosednjih plemen so jo skupaj z bratom sv. Komganom (13. okt.) in njunim sinom pregnali z Irske in izgnali na Škotsko. Fillàn je verjetno pred odhodom z Irske prevzel meniški habit, na Škotskem pa je postal puščavnik v bližini samostana sv. Andreja.
Iz bližnjega samostana so ga izbrali za opata, vendar je po nekaj letih odstopil in odšel živet k materinemu bratu Comganu v kraj, imenovan Siracht (zdaj v okrožju Fife). Ko je stric Comgan umrl, je Fillàn njegovo truplo pokopal na lonu in v njegovo čast zgradil cerkev. Sam je bil pokopan v kraju Strathfillàn.
Njegov kult je starodaven, o čemer priča Oengusov martirologij, in dovolj pomemben, da je Robert Bruce v Bannockburn prinesel relikvijo njegove roke, ki jim je pripisal zmago v tamkajšnji bitki.
Barbarski običaj, povezan z njegovim kultom, se je ohranil do začetka 19. stoletja: duševno bolne so zvezali in jih za celo noč potopili v ribnik v Strathillànu, v ruševinah kapele svetega Fillàna. Če so se do jutra osvobodili, so veljali za ozdravljene. Njegovo ime se piše tudi Foelan ali Fulan.
IT

Sveti Felan je pridobil ljubezen do kreposti z vzgojo in lepim zgledom očeta Ferijaha in matere svete Kentigerne. Vse prednosti, ki so mu obetale plemenito rojstvo in veliko bogastvo, ga niso mogle zadržati v svetu. Odločil se je za samostansko samoto v bližini mesta St Andrews in iz rok svetega opata, imenovanega Mundus, prejel redovniški habit. Tako rad se je umaknil od sveta, da je več let preživel v celici, zgrajeni nekoliko stran od samostana. Ko je bil izvoljen za opata, so ga brez velikih težav prepričali, naj jo zapusti. Njegova krepost je zdaj na tem svečniku še bolj sijala. Nekaj časa pozneje se je odpovedal upravljanju opatije in se umaknil h Conganu, svojemu stricu po materi, v kraj, imenovan Siracht, ki leži na gori Glendarchi, zdaj v okrožju Fife. Ob podpori sedmih drugih pobožnih ljudi je tam zgradil cerkev in dolgo časa živel zelo pobožno življenje. Imel je tudi dar čudežev. Umrl je v sedmem stoletju in bil pokopan v Straphillinu, kjer od nekdaj častijo njegove relikvije. Njegovo ime je zelo znano v starih škotskih in irskih koledarjih (vse, kar je povedano o svetem Felanu, je povzeto po Aberdeenskem brevirju in po njegovem rokopisnem življenjepisu, ki ga hrani Škotski kolegij v Parizu). Škotski zgodovinarji pripisujejo varstvu svetega Felana popolno zmago, ki jo je Robert Bruce dosegel nad Anglosasi pri Bonnocbornu, nedaleč od Sterlinga. Poraženci so bili tako potolčeni, da se je njihov kralj Edvard II. čutil prisiljenega prečkati reko Tweed v čolnu z enim samim spremljevalcem. Vendar tega svetnika ne smemo zamenjati s svetim Finianom, škofom iz Lindisfarna (16. marec).
DE