V Utrechtu (v Avstráziji, na današnjem Nizozemskem), sveti Frideríh, škof, ki je bil znamenit po študiju svetega pisma in je skrbel in delal za evangelizacijo Frízov.
Vir
Ko slišimo ime Friderik, se spomnimo slovenskega svetniškega kandidata Friderika Baraga (1797–1868), ki je deloval kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci. Postal je prvi škof nove škofije Marquette v Združenih državah Amerike. Njegovi starši so mu pri krstu v župnijski cerkvi v Dobrniču za nebeškega zavetnika izbrali današnjega godovnjaka.
Friderik se je rodil okoli leta 790, najbrž v plemiški rodovini germanskega plemena Frizov, ki so se naselili v današnji Nizozemski. Že kot otrok je ljubil molitev in zbranost. Kot dijak je druge poučeval v veri. Nič čudnega torej, da je škof v Utrechtu, njegov učitelj in vzgojitelj, sprevidel, da ima Friderik duhovniški poklic. Priskrbel mu je dobro bogoslovno izobrazbo ter ga nato posvetil v duhovnika. Mladi duhovnik se je z vso vnemo lotil dela za duše: zaslovel je po svojih pridigah, še bolj pa po svojih krepostih, najbolj po iskreni ponižnosti, ki je temelj vseh kreposti.
Ko je leta 825 umrl utrechtski škof Rikfrid, je po tedanji navadi vse ljudstvo z duhovščino vred iskalo primernega naslednika. Odločili so se za Friderika, ki pa se je te odgovorne službe na vso moč branil. Na prigovarjanje cesarja Ludvika Pobožnega je škofovsko breme le sprejel. Kot škofje skušal najprej očistiti poganskih primesi samo mesto Utrecht, potem pa se je lotil misijonarjenja po deželi. Skoraj povsod je žel lepe uspehe. Pri misijonskem delu mu je največ pomagal odločni in svetniški duhovnik Odulf, katerega je pozneje posvetil za škofa pomočnika. Zoper poganske in krivoverske zmote sta sestavila veroizpoved in posebne molitve, ki naj bi jih verniki vsak dan molili, da bi vztrajali v pravi veri.
Po trinajstih letih škofovske službe je dobri pastir Friderik dal življenje za svoje ovce. Večkrat je moral nastopiti zoper razuzdano življenje cesarice Judite. Pisal je njenemu možu, cesarju Ludviku, naj stori pohujšanju konec, vendar tudi cesar ni nič opravil. Judita je sklenila, da se maščuje in nadležnega opominjevalca spravi s poti. Najela je dva morilca, ki sta se kot cesarska odposlanca odpravila k škofu. Ta se je ravno pripravljal na sveto mašo. Razodeto mu je bilo, da sta to njegova morilca, ki ga bosta še tisti dan spravila s tega sveta. Sveti škof je šel maševat. Po maši, ki jo je opravil zbrano in pobožno, kot vselej, se je v nagovoru poslovil od ljudi. Ti niso vedeli, kaj misli, in so začeli na glas jokati. V mašnih oblačilih je šel v kapelo sv. Janeza Evangelista, kjer je imel že pripravljeno grobnico. Cesaričina odposlanca je povabil, naj vstopita. Moža sta za hip osupnila, potem pa sta se z bodali spravila nanj in ga prebadala po vsem telesu, potem pa zbežala. Umirajoči škof je priklical svojega kaplana, ki je hitro sklical ljudstvo.
Slovo od škofa je bilo ganljivo. Friderik je ljudi tolažil in jim zagotovil, da bo poslej še lažje prosil zanje pri Bogu. Potem jih je blagoslovil in izdihnil svojo plemenito dušo. To se je zgodilo 18. julija leta 838.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.