Zavetnik: jetnikov.
Atributi: škofovska obleka, veriga in ključi v rokah ter goreča hiša poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.
Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški.
Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti, združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.
German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se je ohranilo njegovo češčenje do danes.
Potem ko je bil German že ob svojem rojstvu na čudežen način kar dvakrat rešen (najprej se ga je hotela znebiti lastna mati, nato pa še hudobna teta v boju za njegovo dediščino), se je, da bi se izognil novim nevarnostim, zatekel k svojemu bratrancu, duhovniku, in pri njem na neki samotni kmetiji preživel petnajst let kot puščavnik v učenju, molitvi in strogi spokornosti. Škof v Autunu ga je, ko je slišal za njegovo pobožnost, leta 530 posvetil v duhovnika, deset let kasneje pa imenoval za opata v samostanu sv. Simforiana. Kljub visoki službi je ostal ponižen in skromen, njegovo največje veselje je bilo, da je lahko pomagal ubogim. Njegovo zgledno in svetniško življenje ni ostalo neopaženo; leta 555 so ga imenovali za pariškega škofa. Pod njegovim vodstvom se je Pariz s kraljem na čelu (kakor mu je bilo že vnaprej razodeto) v resnici poboljšal in spremenil. Na njegovo pobudo je nastal sloveč benediktinski samostan Saint-Germain-des Pres, kjer je tudi pokopan. Kot škof je skoraj cele noči premolil, noč in dan nosil isto preprosto obleko, za njegovo mizo so vedno sedeli reveži, ki jim je sam stregel. Bil je tudi odličen pridigar, ki so ga vsi radi poslušali. Sam je že vnaprej napovedal točen datum svoje smrti, to je 28. maj.
Ime: V francoščini Germain, latinsko Germanus pomeni »brat, bratovski, pravi, resnični«.
Rodil se je leta 496 pri Autunu v Franciji, umrl pa 28. maja 576 v Parizu v Franciji.
Družina: Vemo samo to, da se je rodil v premožni družini in da se ga je hotela mati, ker je imela že več otrok, pred rojstvom znebiti, pa ji to ni uspelo.
Zavetnik: jetnikov, glasbe, k njemu se zatekajo v prošnji proti vročici in proti nevarnosti požarov.
Upodobitve: Redno ga upodabljajo v škofovskih oblačilih, z verigo in s ključi v rokah (ker se je zavzemal za osvoboditev ujetih). Upodobljen je tudi z gorečo hišo poleg sebe, ker naj bi po legendi bilo zaradi njegove molitve prizaneseno hiši, v kateri je ležal bolan.
Čudeži: Zgodilo se je, da nekega dne v samostanu ni bilo več niti koščka kruha, ker ga je opat German vsega razdal revežem. Menihi so začeli godrnjati, German pa se je tiho umaknil v svojo celico in zaupno molil k Bogu za pomoč. Komaj je nehal moliti, sta se pred samostanskimi vrati že ustavila dva vprežna konja, težko otovorjena z živežem, ki ju je poslala pobožna žena. Štiri leta pred izvolitvijo za pariškega škofa se mu je prikazal častitljiv starec, ki mu je izročil ključe pariških mestnih vrat z besedami: »Dajem ti te ključe, da boš rešil prebivalce Pariza pogube«.
Goduje: 28. maja.
Vir
Vir
V Parizu (v Galiji), sveti German, škof, ki je bil, prej kot opat samostana svetega Simforijána Autunskega [óténskega], poklican na pariški sedež, obdržal je način meniškega življenja in gojil plodovito skrb za duše.
Vir
Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški. Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.
O svetem Germanu nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Stara kronika, ki so ji dodane legendarne primesi, o njem pripoveduje, da ga je Bog obvaroval že ob rojstvu: mater, ki je imela že več otrok, je namreč obšla čudna misel, da bi ga rodila mrtvega; vsa sredstva, ki jih je zato uporabila, niso nič pomagala: German je prišel na svet čil in zdrav v letu 496. Potem ga je hotela spraviti s sveta hudobna teta, pa tudi njen načrt je spodletel. German se je hotel izogniti novim nevarnostim, zato je odšel k bratrancu, pobožnemu duhovniku. Ta ga je prijazno sprejel in ga poučeval v veri. Živela sta bogoljubno, se skupaj učila in se vadila v ostri spokornosti. Po petnajstih letih je bil German posvečen v mašnika. Postal je tudi opat v Autunu. German je ostal ponižen in skromen, imel se je za zadnjega izmed samostanskih bratov. Največje veselje mu je bilo, če je lahko pomagal ubogim. Ko nekega dne v samostanu ni bilo več koščka kruha, ker je German vsega razdal, so menihi začeli godrnjati. Tedaj je German šel tiho v svojo sobico in zaupno molil k Bogu. Ko je nehal moliti, sta se pred vrati samostana ustavila konja, otovorjena z živežem – poslala ju je neka pobožna žena. Naslednji dan so v samostan pripeljali živež še od drugod. Menihi so se sramovali svojega nezaupanja in odslej so svojega opata spoštovali kot svetnika.
Ko je umrl pariški škof, so za njegovega naslednika izvolili Germana. Štiri leta prej – pripoveduje legendama kronika – mu je Bog to že v sanjah razodel. Prikazal se mu je častitljiv starec, ki mu je izročil ključe pariških mestnih vrat rekoč: »Dajem ti te ključe, da boš rešil prebivalce Pariza pogube.« Življenje novega škofa je bilo apostolsko zgledno. Bil je mož molitve in spokornosti. Podnevi je bil vsako uro pripravljen sprejeti kogarkoli, predvsem pa tiste, ki so bili v nesreči ali stiski. Pri njegovih ognjevitih pridigah so bile cerkve vedno polne. Pariz je bil kakor spremenjen: vsi prebivalci so čutili, da jih njihov škof s svojim zgledom in življenjem molče opominja k poboljšanju. Celo kralj je skušal z miloščino zadostiti za svoje grehe.
Na škofovo pobudo je kralj Hildebert ustanovil opatijo, ki se zdaj imenuje Saint-Germain-des-Pres. Kralj Hildebert je podaril škofu konja z željo, da ga nikomur ne podari. Ko pa je Germain nekoč videl nekega jetnika v hudi stiski, je konja prodal in za izkupiček odkupil tistega jetnika. Zato danes svetega Germana časte kot zavetnika jetnikov.
German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se ohranilo njegovo češčenje do zdaj. Upodabljajo ga v škofovski obleki, z verigo in ključi v rokah ter z gorečo hišo poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.