Zavetnik Bavarska, taetincev
Imena: Kajetan, Kajetana
Čas prehoda iz petnajstega v šestnajsto stoletje je po eni strani zaznamovan z velikim renesančnim prerodom, razvojem človeškega genija predvsem v kulturi, zlasti še visoki umetnosti; po drugi strani pa je način življenja dobival vedno bolj poganski značaj, med ljudmi je bilo veliko nenravnosti in razuzdanosti. Vštric s tem pa se je vedno glasneje oglašala tudi zahteva po prenovi v prvotnem evangeljskem duhu. Te razmere so vplivale tudi na odraščanje in delovanje svetega Kajetana iz plemiške družine Tienske. Po rodu plemenit in bogat, po izobrazbi izjemo razgledan, z obetavno kariero ravnatelja papeške pisarne, je Kajetan kljub temu vseskozi ostal preprost in skromen. Za svojo poglavitno nalogo je čutil dolžnost, da služi Bogu in svojim bližnjim, zlasti bolnikom in trpečim. Bil je dejaven član laiške “bratovščine božje ljubezni”, tudi potem, ko je leta 1517 postal duhovnik. Sedem let pozneje pa je postavil temelje novi redovni družbi, ki so jo ljudje imenovali “teatinci”. V njej je zbiral sposobne in ugledne, izobražene duhovnike, ki so sklenili živeti zgledno in se posvečati apostolatu. Živeli so kakor duhovniki (z zaobljubami), pogosto pridigali in vabili ki maši ter prejemanju zakramentov. Imeli so velik ugled in uspeh, saj so odločilno pripomogli k zajezitvi reformacije v Italiji.
“Ne bom nehal deliti revežem, kar imam, dokler ne bom zaradi Kristusa tako ubog, da me bodo morali po smrti iz usmiljenja pokopati.”
“Glejte v svojem bližnjem zmerom samo Jezusa na njegovi poti trpljenja.”
“Ne bom prej odnehal, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to kot velika čast in ne sramota.”
“Prosite, da vam ves svet naložijo kot breme, da boste rešeni; poslušajte glas božje jeze nad krščanskim ljudstvom; vrzite se med Boga in ljudstvo in kličite: Tukaj sem, stresi svojo jezo nad mano!”
“Pravo in neprecenljivo veselje duhovnega človeka je želja, da bi s telesom in dušo postal čimbolj podoben Jezusu Kristusu.”
“Ne v čustveni, marveč v dejavni ljubezni se čistijo duše.”
“Moj Zveličar je umrl na križu, pustite mene umreti vsaj v pepelu; ni je namreč druge poti v nebesa kakor le pot nedolžnosti ali pokore. Kdor je zašel s prve, mora kreniti na drugo, sicer je izgubljen.”
“Ne pozabi pa, da te niti vsi sveti skupaj ne morejo narediti Kristusu tako prikupne, kakor to lahko dosežeš sama. Sama se potrudi, če hočeš, da te Kristus vzljubi in ti pomaga. Ljubi ga! Tukaj si moramo priboriti večno življenje … Sam se nam daje v hrano. Nesrečen, kdor tega velikega daru ne pozna. Kristusa imamo, sin Device Marije se nam daje, pa ga nočemo! Gorje mu, kdor si ne prizadeva, da bi ga spet dobil … Hčerka, ne uživaj Jezusa Kristusa zato, da po svoji volji izkoristiš in izrabiš njegovo moč. Rad bi videl, da se mu izročiš …” (iz pisma Elizabeti Porto)
Vir
Kardinal Bergoglio katoličane v Argentini pozval, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo
ARGENTINA (ponedeljek, 10. avgust 2009, RV) – Katoličani v Argentini so v petek obhajali praznik sv. Kajetana, redovnega ustanovitelja in zavetnika Argentine, osrednja bogoslužna slovesnost pa je bila v katedrali v Buenos Airesu. Sveto mašo je daroval nadškof iz Buenos Airesa kardinal Jorge Bergoglio in v homiliji vernike spodbudil, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo. Sv. Kajetan nas namreč uči, je dejal kardinal, da skupaj in za vse iščemo in si prizadevamo za pravičnost, kruh in delo, še posebej pa za tiste, ki so ranjeni in trpijo zaradi nepravičnosti v državi, kjer mnogim manjka kruha in dela. Kadar pogumno gledamo v obraz tistih, ki trpijo, nastane čudež: pokaže se nam Jezusov obraz, je izpostavil kardinal in vernike pozval, naj se ne bojijo pogledati v oči trpečih ljudi, saj bodo tako uzrli obraz Jezusa Kristusa, ki jim bo podelil svojo moč in svoj mir. Tako bodo z lakoto in žejo resničnih kristjanov začeli iskati pravičnost, kruh in delo. Med homiliji se je kardinal Bergoglio posebej osredotočil na velik problem družbenega izključevanja, s čimer se sooča Cerkev v Argentini. Naš svet je na trenutke zelo krut, je dejal kardinal, kajti, najprej izključi obraz drugega, nato ga ne posluša in ga na koncu prezira in zavrže. Velik očitek je kardinal namenil televiziji, ki pogostokrat zakriva resnične človeške obraze ter prikazuje to, kar je v zadovoljstvo in kar ne vznemirja. Televizija prikazuje na tisoče stvari, na koncu pa vsak med nami le vidi, vendar ne sliši in ne čuti, kajti resnični obrazi so nekaj popolnoma drugega. Nato je kardinal Bergoglio povabil k motrenju obraza sv. Kajetana, njegovo sliko je na praznik prišlo počastit ogromno vernikov, da bi v njem videli Jezusov obraz, ki nam prikazuje obraze drugih ljudi, predvsem najbolj ubogih, ki so v današnji družbi brez obrazov. Zbrane vernike je nagovoril tudi odgovoren za stike z javnostmi pri Argentinski škofovski konferenci Jorge Oesterheld in navezujoč se na kardinalove besede pozval, naj ne zakrivajo z rokami sonca in naj se zavedajo, kako zelo potrebno je spopasti se s škandalom revščine. Poudaril je, da argentinsko ljudstvo ne želi živeti v revščini in nepravičnosti, kot da gre za neke normalne in pričakovane okoliščine, ter še izpostavil družbeno razlikovanje med tistimi, ko so znotraj in ki so zunaj, ki imajo pravice in ki jih nimajo.
Vir
Sveti Kajetán Tienski, duhovnik, ki je v Neaplju v Kampániji pobožno vršil dela ljubezni, predvsem pri neozdravljivi jetiki. Pospeševal je Združenja redovnih klerikov za versko poučevanje laikov in za prenovo Cerkve. Izročil je svojim učencem prvotni način apostolskega življenja.
Vir
Kajetan Tienski, ustanovitelj reda teatincev, ki si je zadal nalogo pri apostolskem delovanju čim zvesteje posnemati Kristusa v popolni nenavezanosti na svetne dobrine, je postal duhovnik, ko se je njegovo življenje prevesilo že v drugo polovico. Za ta korak se je odločil, ko je spoznal, da se bo kot duhovnik lažje “s telesom in z dušo prispodobil Jezusu Kristusu”. Hotel je biti tak duhovnik, ki bo ljudem z besedo in življenjem znal približati Kristusa. »Ne bom odnehal prej, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to velika čast in ne sramota,« je zapisal v enem svojih redkih pisem.
Izšel je iz plemiške družine Tiene, ki je dala vrsto učenjakov, državnikov in vojskovodij. Rodil se je v oktobru leta 1480 v Vicenzi. Zelo zgodaj je izgubil očeta in za vzgojo Kajetana in njegovih bratov je poskrbela mati. Ta je redno hodila v dominikansko cerkev, v kateri je imela družina Tiene svojo kapelo. Tako je Kajetan zgodaj prišel v stik z dominikanci, kar je odločilno vplivalo na njegovo življenje. Na univerzi v Padovi je študiral pravo. Študij je končal z doktoratom iz cerkvenega in civilnega prava, ko mu je bilo štiriindvajset let. Nekaj let kasneje srečamo Kajetana v Rimu, kjer je opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. To je bil čas renesančnih papežev, ki so sicer skrbeli za umetnost, niso se pa odlikovali po pobožnosti in svetosti. »Nekoč sveto mesto je zdaj Babilon,« je o Rimu dejal mladi Kajetan.
V prostem času je Kajetan obiskoval družbo laikov in duhovnikov, ki se je imenovala Bratovščina božje ljubezni. Njen namen je bil v srca “sejati in saditi ljubezen do Boga”. Njeni člani so morali redno moliti, biti vsak dan pri maši, vsaj enkrat na mesec pri obhajilu in negovati bolnike po bolnišnicah. Na god sv. Hieronima, ki si ga je izbral za patrona, 30. septembra leta 1517 je Kajetan prejel mašniško posvečenje. Bilo mu je sedemintrideset let. Popolnoma se je posvetil bratovščini. Zaradi materine bolezni se je za nekaj časa preselil domov v Vicenzo, po njeni smrti pa se je nastanil v Benetkah, kjer je ustanovil novo bolnišnico.
Vedno močneje se je v njem oglašala želja, da bi ustanovil družbo izobraženih duhovnikov, ki bi živeli kakor redovniki. Zamisel je uresničil leta 1524.
V rimski Bratovščini božje ljubezni je Kajetan našel tri tovariše, ki so bili pripravljeni, da se mu pridružijo in ustanove redovno družbo. Eden od teh je bil Gianpietro Caraffa, poznejši papež Pavel IV., tedaj še škof v mestu Chieti. Latinsko ime tega mesta je Theates in po njem so nove redovnike imenovali teatince. Teatinec je pomenilo: pobožen, pravičen, spokoren. Red se številčno ni nikoli razmahnil, ker je bil zvest svojemu načrtu in je sprejemal samo starejše, zrele in preskušene može ter je deloval za prenovo duhovnikov in starih redov. Proti lakomnosti in častihlepnosti, dvema hudima ranama Cerkve tiste dobe, so se teatinci prostovoljno odrekli lastnini in željam po časteh.
Ko je Kajetan leta 1547 umrl, so ga na njegovo željo pokopali tam, kjer so pokopavali mestne ubožce, pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev sv. Pavla v Neaplju. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen X. leta 1671.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.