Na tourskem [túrskem] polju (v lyonski Galiji, v današnji Franciji), spomin svetega Leobáta, opata, ki je bil od svojega učitelja svetega Ursa predpostavljen skupnosti Senaparije, pred kratkim ustanovljeni. Umrl je v veliki svetosti in starosti.
Vir
Gregor iz Toursa navaja Leobata (lat. Leobatius; fr. Leubais) kot učenca svetega Ursa, opata v Lochesu, ki naj bi ga imenoval za priorja v Sénevière, kjer je postal prvi opat. Tritemij opredeljuje Leobata in Ursa kot učenca svetega Benedikta in ju tako napačno postavlja v konec 6. stoletja.
Leobazio je zavetnik župnije Sénevière.
Martyrologium Romanum določa datum njegovega češčenja na 16. januar, škofija Tours pa praznuje njegov praznik 24. februarja.
IT
Leobat je postal menih v samostanu, ki ga je ustanovil Urs v Sennevièresu, kjer ga je Urs leta 491 verjetno imenoval za prošta, po Ursovi smrti okoli leta 508 pa je postal njegov naslednik kot opat.
Leobat je bil pokopan v Sennevièresu, kjer mu je posvečena župnijska cerkev. Častili so ga tudi v kraju Beaulieu blizu Châteaurouxa.
DE
Sveti Leobat, znan tudi kot Leobato, je bil menih iz petega stoletja in priznani duhovni učenec svetega Ursa. Leobat se je rodil v Lugdunensu (Lyonu) v Galiji (današnja Francija) in svoje življenje posvetil iskanju verskega znanja in prakticiranju askeze. Leobatova duhovna pot se je začela, ko je vstopil v samostan svetega Ursa Sénevière, ki se je nahajal v Lugdunensu. Pod vodstvom svetega Ursa, spoštovanega meniha in duhovnega učitelja, se je Leobat hitro izpopolnjeval pri študiju in izkazoval veliko predanost svoji veri. Sveti Urs je prepoznal njegove izjemne lastnosti in ga vzel za svojega varovanca ter mu posredoval globoke modrosti in nauke. Po smrti svetega Ursa je bil Leobat imenovan za opata. Kot vodja opatije je svojo vlogo sprejel z največjo predanostjo in zavzetostjo. Pod njegovim vodstvom je opatija duhovno cvetela in pritegnila številne iskalce vere, ki sta jih navdihovala Leobatovo ponižno vedenje in globoko znanje. Sveti Leobat je bil znan po svojem strogem načinu življenja in globoki ponižnosti. Nešteto ur je preživel v molitvi in meditaciji, da bi očistil svojo dušo in se približal Bogu. Njegova asketska praksa je bila močan zgled in navdih njegovim meniškim kolegom ter je v samostanu spodbujala vzdušje pobožnosti in discipline. Preudarnost in modrost svetega Leobata sta postali znani po vsej Galiji. Mnogi so iskali njegov nasvet in vodstvo ter se nanj obračali po nasvete v težkih časih. Postal je priljubljena osebnost med ljudmi, ki so ga občudovali ne le zaradi njegove svetosti, temveč tudi zaradi njegovega sočutja in razumevanja. Kljub uglednemu položaju in vse večjemu slovesu je Leobat ostal skromen in predan služenju Bogu. Nikoli si ni prizadeval za osebno slavo ali priznanje, svoje dosežke pa je vedno pripisoval Božji milosti in lekcijam, ki mu jih je posredoval njegov mentor, sveti Urs. Sveti Leobat je mirno umrl 16. januarja, za seboj pa je pustil dediščino duhovne predanosti in globok vpliv na versko skupnost v Galiji. Njegovo zgledno življenje molitve, askeze in ponižnosti še vedno navdihuje kristjane in priča o preobrazbeni moči vere in predanosti Bogu. Čeprav uradno ni priznan kot sveti zavetnik, se je čaščenje svetega Leobata ohranilo skozi stoletja, saj njegov spomin negujejo tisti, ki iščejo duhovno vodstvo in navdih. Čeprav njegova podoba morda ni vidno upodobljena ali povezana s posebnimi simboli ali ikonografijo, njegovo življenje služi kot svetel zgled pobožnega in predanega življenja. Svetost in duhovna modrost svetega Leobata sta bili sčasoma prepoznani in Katoliška cerkev ga je kanonizirala kot svetnika. Čeprav natančne podrobnosti njegove kanonizacije niso znane, se domneva, da se je zgodila pred uvedbo formalnih kanonizacijskih postopkov v predkongregacijskem obdobju cerkvene zgodovine. Danes 16. januarja praznujemo praznik svetega Leobata v spomin na njegovo življenje in globok vpliv, ki ga je imel na duhovno življenje mnogih. Častilci ga še vedno prosijo za priprošnjo in črpajo navdih iz njegove izjemne poti in neomajne vere v Boga.
EN
Sveti Leobat (Leobacius, Leobarius, Leubarius, Leubatius, Leopatius, Leupatius; fr: Léopatius, Libesse, Loubace, Leubais, Lubais) se je rodil nekje v 4. stoletju v starodavni provinci Touraine (in agro Turonensi) v Galiji, današnji Franciji. Možno je, da je prvotno prihajal iz Cahorsa in kraj zapustil z majhno skupino puščavnikov. Ti so kot mnogi v tistem času zbežali iz regije pred vdorom Gotov in Burgundov, ki so bili vsi arijanski heretiki. Leobat je postal menih v samostanu, ki ga je ustanovil sveti Urs iz Lochesa (umrl leta 508) v Senaparii, zdaj Sénevières v departmaju Indre-et-Loire.
Ko je Urs ustanovil svoj samostan v Lochesu, je Leobata imenoval za priorja in mu dal nalogo, da skrbi za spoštovanje pravil. Po Ursovi smrti so škofje iz Bourgesa in Toursa za opate imenovali priorje, ki jih je postavil v svoje različne samostane. Leobat je tako postal prvi opat v Sénevièresu in je bil tam pokopan po tako imenovani „dolgi in sveti starosti“.
Leobat je umrl leta 540. Je zavetnik župnijske cerkve v Sénevièresu. V nekaterih krajih ga slavijo kot svetnika skupaj z Ursom. Njegov spominski dan je bil 28. julij, dan po Ursu. Spominjajo se ga v Sénevièresu, kjer se župnijska cerkev še vedno imenuje Saint-Leubais, pa tudi v Beaulieu, samostanu in majhnem mestu ob reki Indre. „Prostovoljno reven je oznanjal ubogega Kristusa,“ pravi stara liturgična knjiga škofije Tours.
NO
Leubace, Leobatius ali Leubais, učenec svetega Ursa v 6. stoletju.
»Prostovoljni revež, ki je oznanjal ubogega Kristusa« – tako ga slavi starodavni liturgični lastni obred škofije Tours za tega puščavnika, ki je živel v Sennevièresu v Touraini.
Po smrti svetega Ursa so tiste, ki jih je določil za upravljanje samostanov, ustanovljenih v Berryju in Touraini, tamkajšnji škofje imenovali za opate. Sveti Leobat je tako postal prvi opat Sennevièresa, katerega samostan je bil pozneje spremenjen v župnijsko cerkev. Tam je živel še več let v veliki svetosti in bil po smrti tam tudi pokopan. (Po Življenjih svetnikov z zgodovino njihovega češčenja – 1739, stran 401)
Poletni farani(?) dobro poznajo svetega Ursa in čudovito kolegijsko cerkev v Lochesu. Sveti Leobat pa je dobro znan v Sennevièresu, kjer je zavetnik. Oba sta živela pred več kot 1500 leti. Urs, vodja majhne skupine puščavnikov, je moral, tako kot mnogi v tistem času, zaradi vpadov Gotov in Burgundov, ki so bili arijanci, zapustiti pokrajino Cahors. Urs je odšel v Berry in Touraine ter na poti ustanavljal majhne samostanske skupnosti: Toiselay, Heugnes, Mennetou, Sennevières, Loches. Vsakič je majhno skupnost prepustil v oskrbo predstojniku, izbranemu zaradi njegovega svetega življenja in kakovosti duhovnega razločevanja. Leobat je bil izbran za Sennevières. Urs mu je izročil tudi pisni povzetek svojega pravila, ki je poudarjal ravnovesje med časom za molitev, versko izobrazbo in zmernim ročnim delom. Dokument je izgubljen, vendar je njegov obstoj potrjen. V njem je bil Urs pozoren na skupno molitev in občutek enotnosti Cerkve. V Lochesu, svoji zadnji ustanovitvi, se je Urs naselil pod »castrumom« (pod vznožjem kolegijske cerkve). Cerkev, zgrajena nad njegovim grobom, je bila do revolucije župnijska cerkev. Danes je ostala le še kripta, ki se nahaja v zasebni lastnini. Urs je umrl okoli leta 510, Leobat pa kmalu zatem. (Vir: spoznavanje različnih svetnikov zavetnikov »zvonikov« v tedenskem listu svete Monégonde v Lochoisu).
Župnijska cerkev svetega Leobat v Sennevièresu (37600) je del dekanije Loches.
FR
Po letu 491 je sveti Urs ustanovil samostan in oratorij na zemljišču Sennevières in tja postavil svetega Leobata, ki je postal prvi opat Sennevièresa in skrbnik mlina ter pozneje zavetnik župnije, ki ga praznujemo 27. julija. Priznali so ga škofje iz Bourgesa in Toursa. V 6. stoletju je bil učenec svetega Ursa med njegovim potovanjem v Touraine. Sveti Urs mu je zapustil povzetek svojega pravila, ki naj bi ga sveti Leobat uporabljal in izvajal. Bil je opat, ki je bil pozoren na skupno molitev in občutek enotnosti v Cerkvi. Umrl je kmalu za svetim Ursom, leta 540 na zemljišču Sennevières, v največji revščini, na kraju, kjer je bil samostan razširjen s pomočjo skupnosti Marmoutier. Na velikem pokopališču, ki je bilo takrat v bližini cerkve, so bile najdene kosti in keramika. Legenda pravi, da so bile njegove kosti raztresene po vsem pokopališču. Sveti Leobat je opisan takole: „Voljan ubog, je oznanjal ubogega Kristusa“, je zapisano v starodavnem liturgičnem hvalospevu škofije Tours.
Ljudsko izročilo pripoveduje, da je sveti Leobat nekega dne, ko je želel prečkati reko, stopil na majhen mostiček iz jelševega lesa. Deska se je pod njim zlomila in svetnik je padel v vodo, pri čemer je po vsej občini preklel jelše. Gotovo pa je, da tam ni več nobenega drevesa te vrste in da so vsa drevesa, ki so jih tam poskušali posaditi, odmrla.
Sveti Leobat, ki je v 6. stoletju postal opat v Sennevièresu (priključen Saint Martin de Tours in Marmoutier), je uporabljal benediktinsko pravilo svetega Ursa, ki je poudarjalo ravnovesje med časom za molitev (pogosto skupno), verskim poukom (zlasti občutkom enotnosti Cerkve) in ročnim delom (čeprav zmernim). O tem pravilu nismo prejeli nobenega dokumenta iz prve roke, čeprav o njegovem obstoju pričajo drugi dokumenti. Samostan Sennevières so v 9. stoletju uničili Normani, prav tako kot samostane Cormery, Beaumont in nekatere druge. Samostan ni bil nikoli obnovljen in ni se ohranil noben ostanek.
Leta 1836 so v bližini Grandmonta v Toursu našli pastirski prstan, znan kot prstan Saint Leobat iz 6. stoletja. Pripadal je gospodu Cartierju, enemu od ustanoviteljev numizmatične revije, ki ga je leta 1864 podaril nadškofu iz Toursa monsinjorju Guibertu. Ta ga je shranil v zakladnico relikvij v katedrali. Ta srebrni prstan meri v premeru 2,5 cm in tehta 16 gramov. Na zunanji strani je šesterokoten, ornamenti, ki so vgravirani na okvirju ali na zunanji strani, pa so bili najdeni na več sarkofagih, nedavno odkritih v Antignyju v Vienni. Kvadratna oblika črke C in obrnjeni S v napisu „LEUBACIUS“ ter prepletanje so značilni za merovinško umetnost. Na nasprotni strani je monogram, ki ga sestavlja črka N, nad katero je med dvema črkama I obrnjeni D. Ta napis je mogoče razložiti le s formulo „IN NOMINE DOMINI ali DEI“, izposojeno od svetega Pavla, ki pomeni „V imenu Gospodovem“. Rob je okrašen z listnatimi zvitki.
V Sennevièresu so cerkev zgradili šele v 11. stoletju. Uporaba izraza „cerkev“ je pretirana. Takrat je bila zgrajena le ladja, v njej pa so se opravljale maše. Cerkev je stala na mestu nekdanjega samostana, ki so ga uničile in razdejale različne vojne in spopadi med grofi, kot je bilo omenjeno zgoraj. V diplomi je omenjena že leta 1173. Posvečena je svetemu Leobatu in je poleg Ligetove kapele eden od dveh zanimivih spomenikov v dediščini občine. Ohranjeno je pokopališče, ki je obstajalo že v času samostana.
FR