Sveti Berard se je rodil v Umbriji; umrl pa okoli leta 220 v Marakešu, Maroko.
Bil je učenec sv. Frančiška Asiškega. Frančišek ga je skupaj s štirimi drugimi brati poslal v Maroko med muslimane, da bi oznanjali krščansko vero. Že v Sevili so jih po pridigi napadli. V Maroku so jih ujeli in mučili. Sultan Miramolin jim je lastnoročno odsekal glave.
Berard in njegovi tovariši: Oton, Peter, Adjutor in Akurcij so prvi mučenci frančiškanskega reda. Papež Sikst V. jih je razglasil za svetnike.
Vir
Pri mestu Marrakéš (v današnjem Maroku), trpljenje svetih mučencev: Berarda, Otona, Petra, duhovnikov, Akúrzija in Adjúta, redovnikov iz Reda manjših bratov, ki so bili od svetega Frančiška poslani oznanjat evangelij muslimanom. Bili so ujeti v Hispalu, kmalu odpeljani v Marrakéš, ter na ukaz kneza Mavrov z mečem ubiti.
Vir
Po generalnem kapitlju v Asissiju leta 1219 je sv. Frančišek Asiški poslal brate Berarda, Petra in Otona, ki so bili duhovniki, ter Akursija in Adjuta, ki sta bila konverza, oznanjevat evangelij muslimanskim Mavrom na zahod Evrope. Najprej so pridigali v Italiji, nato v Španiji in nazadnje v Maroku, od koder so bili najprej pregnani, a so se nato vrnili. 16. januarja 1220 so bili bičani do kosti, na rane so jim dajali vroče olje in kis, nazadnje so jim glave prepolovili z meči. Njihove posmrtne ostanke so morali bratje odkupiti in se sedaj nahajajo v mestu Coimbra, njihov god pa je 16. januarja.
Papež Sikst IV. jih je za svetnike razglasil leta 1481. Pred dvema letoma je minilo 800 let njihovega mučeništva. Zgled maroških mučencev je močno vplival na mladega portugalskega duhovnika Fernanda, ki je vstopil v Red manjših bratov in si privzel ime Anton. Vendar ni postal mučenec, pač pa mogočen pridigar, ki ga poznamo kot sv. Antona Padovanskega.
O junaški poti omenjenih Frančiškovih sopotnikov lahko največ izvemo iz spisa iz kronike generalnih ministrov reda manjših bratov, ki ga najdemo v brevirju na spletni strani hozana.si:
Blaženi Frančišek je po Gospodovi volji poslal šest najboljših bratov v maroško kraljestvo, da bi nevernim stanovitno oznanjali katoliško vero. Ko so bili v aragonskem kraljestvu, je brat Vital težko zbolel. Videl je, da se njegova bolezen vleče, in ni hotel s svojo telesno slabostjo ovirati božjega dela. Ukazal je torej drugim petim, naj gredo v Maroko in izpolnijo božjo in očeta Frančiška zapoved. Sveti bratje so ubogali, pustili tam bolnega brata Vitala in prispeli v Coimbro. Od tod so preoblečeni v navadno obleko prišli v Seviljo, tedaj saracensko mesto. Nekega dne so v svoji gorečnosti prišli brez vsakega vodiča v njihovo glavno mošejo ali molilnico. Ko so hoteli vstopiti, so jih Saraceni razjarjeni napadli z vpitjem, udarci in palicami ter jih nikakor niso pustili iti v mošejo. Tedaj so šli k vratom kraljeve palače in rekli, da so poslanci, namenjeni h kralju, poslani od Kralja kraljev, Gospoda Jezusa Kristusa. Ko so kralju obširno razložili katoliško vero, da bi ga spreobrnili in pripravili, da bi sprejel krst, je kralj zbesnel in jih ukazal obglaviti; kljub temu se je pozneje posvetoval s starešinami in jih poslal v Maroko, kakor so sami želeli. Prišli so v glavno mesto in takoj začeli oznanjati vero Saracenom, ki so bili na trgu. To je kralj zvedel in jih ukazal zapreti v ječo, kjer so bili brez jedi in pijače dvajset dni, krepčala jih je samo božja tolažba. Tedaj jih je poglavar ukazal privesti predse. Ko je pa videl, da neomajno izpovedujejo katoliško vero, se je silno razjezil in jih ukazal z različnimi mučili mučiti, jih ločiti po hišah tako, da je bil vsak sam, in jih močno bičati. Nato so hudobni hlapci zvezali svetim roke in noge, jim zavezali vrvi na vrat, jih vlačili po tleh sem in tja ter tako hudo pretepali, da jim je skoraj izstopilo drobovje. Nad njihovimi ranami so razbili posode, polne vrelega olja in kisa. Drobce posod so posuli na njihova trda ležišča, vrgli nanje svete in jih valjali po njih. Tako so trpeli vso noč in približno trideset Saracenov jih je stražilo ter kruto pretepalo. Maroški kralj jih je, besen od jeze, ukazal privesti pred sebe. Krvi pijani mučitelji so svetim zvezali roke in jih slečene in bose z nenehnimi udarci pripeljali h kralju. Ko jih je kralj zagledal in spoznal, da so v veri popolnoma trdni, je dal privesti nekaj žensk, druge ljudi odstranil ter rekel bratom: »Spreobrnite se k naši veri in dal vam bom te ženske za žene in veliko denarja ter boste uživali čast v mojem kraljestvu.« Blaženi mučenci so pa odvrnili: »Žensk in tvojega denarja nočemo, ampak vse preziramo zaradi Kristusa.« Tedaj je kralja popadla jeza, zgrabil je za meč, svete ločil drug od drugega in drugemu za drugim po sredi čela razklal glavo. Na njihovih tilnikih je skrhal tri meče in jih tako z divjo krutostjo pobil z lastno roko. (vir: brevir / Hozana.si)
Ne glede na junaški zgled prvih mučencev iz Frančiškove skupnosti pa je pomenljivo, da o njih najdemo zelo malo podatkov na slovenskih spletnih straneh. Morda je razlog tudi v tem, da je v času velikega poudarka na medreligijskem dialogu med kristjani in muslimani manj primerno poudarjati mučence, ki so padli kot žrtve islama.
Vir
Vesoljna Cerkev časti diakona svetega Štefana kot prvega mučenca krščanstva, vendar so tudi krajevne Cerkve in verske skupnosti vedno posebej častile svoje mučence. Danes red manjših bratov slavi tiste brate, ki so prvi prelili svojo kri kot večno pričevanje krščanske vere: Berardo, Otone, Pietro, Accursio in Adiuto, to so njihova imena, so bili prvi misijonarji, ki jih je sveti Frančišek poslal v dežele Saracenov.
Šest let po spreobrnjenju, ko je ustanovil red manjših bratov, je sveti Frančišek začutil željo po mučeništvu in se odločil oditi v Sirijo, da bi nevernikom oznanjal vero in pokoro. Vendar je ladja, s katero je potoval, končala v vetru na obali Dalmacije in prisiljen se je bil vrniti v Assisi. Želja po pridobitvi krone mučeništva pa je še naprej prežemala Frančiškovo srce, zato je razmišljal, da bi se odpravil v Maroko oznanjat Kristusov evangelij Miramolinu, vodji muslimanov, in njegovim podložnikom. Prispel je v Španijo, vendar se je moral zaradi nenadne bolezni spet vrniti v Porciunkulo.
Kljub obema neuspehoma, ki ju je doživel, je organiziral red v province in poslal misijonarje v vse večje evropske države. Na binkošti leta 1219 je duhovniku Otoneju, subdiakonu Berardu ter konverzom Vitalu, Pietru, Accurziju in Adiutu dovolil, da gredo oznanjat evangelij maroškim Saracenom, sam pa se je odločil, da se bo pridružil križarjem na poti v Palestino, da bi obiskali svete kraje in spreobrnili domače nevernike. Ko je Vitale, vodja odprave, dosegel Aragonsko kraljestvo, je zbolel, vendar to ni preprečilo ostalim petim bratom, da bi pod Berardovim vodstvom nadaljevali pot. V Coimbri na Portugalskem jih je sprejela kraljica Urraca, žena Alfonza II. Nekaj dni so počivali v samostanu Alemquer, pri čemer jim je pomagala kraljeva sestra infanta Sancha, ki jim je priskrbela civilna oblačila, da bi jim olajšala apostolsko delo med muslimani. Tako oblečeni so se odpravili v razkošno mesto Sevilja, takratno prestolnico mavrskih kraljev. Ne ravno preudarno sta pohitela v glavno mošejo in tam začela oznanjati evangelij proti islamizmu. Seveda so ju imeli za norca in ju pretepli, vendar se nista ustrašila in sta odšla v kraljevo palačo ter prosila za pogovor z njim. Miramolino jim je nerad prisluhnil, a takoj ko je slišal, da je Mohameda označil za lažnega preroka, se je razjezil in ukazal, naj ju zaprejo v temno ječo. Njegov sin ga je opozoril, da bi bila takojšnja obglavitev preveč kratka kazen, zato je bolje, da se upošteva vsaj nekaj formalnosti. Čez nekaj dni ju je kralj poklical na svoj dvor in ju, ko je slišal, da želita odpotovati v Afriko, namesto da bi ju poslal nazaj v Italijo, sprejel na krov ladje, pripravljene za odhod v Maroko. Po prihodu v afriško državo je Berardo, ki je znal lokalni jezik, pred kraljem takoj začel pridigati krščansko vero ter kritizirati Mohameda in Koran, sveto knjigo muslimanov. Miramolino ju je nato izgnal iz mesta in ukazal, naj se vrneta v krščanske dežele. Toda bratje so se takoj, ko so jih izpustili, vrnili v mesto in ponovno začeli pridigati na javnem trgu. Razjarjeni kralj jih je nato dal vreči v jamo, da bi umrli od lakote in pomanjkanja, vendar so po treh tednih posta prišli ven v boljšem stanju, kot so bili, ko so bili tam zaprti. Miramolino je bil sam nekoliko presenečen. Kljub temu je poskrbel, da so jih drugič poslali nazaj v Španijo, vendar jim je spet uspelo pobegniti in so se vrnili k pridiganju, dokler jih ni portugalski infant pod stražo zaprl v svojo rezidenco, saj se je bal, da bi njihova pretirana gorečnost ogrozila tudi kristjane v njegovem spremstvu.
Nekega dne je bil Miramolino, da bi zatrl nekaj upornikov, prisiljen oditi s svojo vojsko in prosil za pomoč portugalskega princa. Ta pa je imel tudi pet frančiškanov in nekega dne, ko je vojski zmanjkalo vode, je Berardo vzel lopato in izkopal jarek, iz katerega je na začudenje Mavrov pritekel obilen izvir sveže vode. Ker so kljub kraljevi prepovedi še naprej pridigali, so jih ponovno aretirali, jih bičali in vrgli v ječo. Nato so jih izročili ljudstvu, da bi se maščevali za žalitve, ki so jih izrekli proti Mohamedu: tako so jih bičali na cestnih prehodih in jih vlekli po kosih stekla in razbitih lončenih posodah. Na rane so jim vlivali sol in kis, pomešana z vrelim oljem, vendar so vse te bolečine prenašali s tako močjo, da so se zdeli neobčutljivi. Miramolino je lahko le občudoval takšno potrpežljivost in vztrajnost, zato jih je skušal prepričati, naj sprejmejo islam, in jim obljubljal bogastvo, časti in užitke. Vendar je pet bratov zavrnilo celo pet mladih žensk, ki so jim jih ponudili za žene, in vztrajno in neomajno poveličevalo krščansko vero.
Tedaj se Miramolino ni mogel več upirati takšnimu nasprotovanju, zato je v besu vzel v roke scimitar in obglavil pet neustrašnih izpovedovalcev vere: bilo je 16. januarja 1220 v bližini Marakeša. V tistem trenutku so se njihove duše, ko so odletele v nebesa, prikazale infantki Sanchi, njihovi dobrotnici, ki je bila takrat zbrana v molitvi v svoji sobi.
Telesa in glave mučencev so bile takoj pred ograjo kraljeve palače. Ljudje so jih med kričanjem in najrazličnejšimi izgredi pograbili, jih vlekli po mestnih ulicah in jih nazadnje položili na gnojni hrib, plen psov in ptic. Vendar je previdnostna nevihta pregnala živali in omogočila kristjanom, da so pobrali posmrtne ostanke bratov in jih prepeljali v infantovo rezidenco. Ta je dal izdelati dve srebrni skrinji različnih velikosti. V manjšo je položil glave, v večjo pa mučeniška telesa. Ko se je vrnil na Portugalsko, je dragocene relikvije končno vzel s seboj in jih namenil cerkvi Santa Croce v Coimbri, kjer jih častijo še danes. Ta izkušnja je v svetem Antonu iz Lizbone (ki ga poznamo kot Antonija Padovanskega) dozorela zamisel, da bi iz reda redovnih kanonikov prestopil v red manjših bratov. Ko je sveti Frančišek slišal novico o mučeništvu svojih petih sinov, je vzkliknil: „Zdaj lahko rečem, da imam res pet manjših bratov“. Sikst IV. jih je leta 1481 kanoniziral, Martyrologium Romanum pa se jih spominja 16. januarja, na obletnico njihovega slavnega mučeništva.
IT
Berard je bil učenec svetega Frančiška Asiškega, ki ga je s štirimi tovariši poslal na misijon med muslimane v Maroko in južno Španijo. Po pridiganju so jih aretirali in mučili v Sevilli, zaprli in mučili v Marakešu v Maroku, nazadnje pa jih je obglavil sam kralj Miramolin.
Kanonizacija: Berard in njegovi tovariši so bili prvi mučenci frančiškanskega reda, papež Sikst IV. pa jih je kanoniziral 7. avgusta 1481.
Zavetnik škofije Rabat
DE
Ko jih je namreč nekaj krščanskih prijateljev hotelo pripeljati nazaj v krščanske kraje, so se jim bratje z begom izognili, pohiteli nazaj v Maroko in takoj spet začeli oznanjati krščansko vero. Posledica tega je bilo ponovno zaprtje, ki sta ga še poslabšala lakota in žeja.
Nenadoma pa se je nad vso deželo razbesnela silovita nevihta, ki so jo zaradi krutega ravnanja s petimi menihi razumeli kot božjo sodbo, zato jih je kralj izpustil iz zapora in se čudil, da so kljub dvajsetim dnem zapora in stradanja pred njim stali zdravi in sveži. Krščanski prijatelji bi spet morali in hoteli popeljati brate nazaj domov – a glej, vrnili so se v mesto in k svojim pridigarskim dejavnostim. Tokrat pa eden od krščanskih prijateljev bratom ni dovolil, da bi se pojavili v javnosti, ampak jih je skril v svoji hiši. Vendar je bilo to uspešno le za kratek čas. Bratje so spet znali prevarati pozornost svojih prijateljev, in ko je kralj Miramolin v petek obiskal grobove svojih prednikov, je moral biti spet priča pridigi brata Berarda. In tudi tokrat je, namesto da bi verjel, padel v bes in ukazal, naj božje služabnike nemudoma ubijejo. Vendar odgovorni knez, po imenu Albozaido, ki je bil pred časom priča velikemu čudežu brata Berarda, ni takoj izvršil smrtne obsodbe, ampak je dal neustrašne Kristusove izpovedovalce vreči v ječo, kjer so z njimi precej dobro ravnali. V Maroko niso prišli, da bi se zabavali, ampak da bi pridigali in morda umrli za Kristusa! Tako so tudi v zaporu oznanjali vero, ki jim je bila tako draga. Toda zdaj tudi Albozaido ni več poznal usmiljenja. Trideset Saracenov je misijonarje tako kruto bičalo, da so jim popolnoma raztrgali telesa, na koncu pa so jim v grozljive rane vlili kis in vrelo olje. Naslednjo noč so stražarji videli čudovito svetlobo, ki je z neba obsijala pet junakov vere. O tem je bil obveščen tudi kralj Miramolin, zato jih je dal pripeljati pred sebe in jih zdaj skušal na drugačen način prepričati, naj se odpovejo svoji veri. Dal je pripeljati nekaj lepih žensk in obljubil, da jih bo bratom dal v zakon ter jih naredil za bogate in zelo spoštovane može, če se bodo le spreobrnili v mohamedansko vero. Toda naši krščanski pričevalci so kralju odgovorili: „Nočemo ne tvojih žena ne tvojega denarja, saj vse to preziramo zaradi Kristusa!“ Zdaj je bilo kraljeve dobrote in potrpežljivosti konec. S svojimi rokami je petim bratom odsekal glave in jim pomagal prejeti dolgo pričakovano krono mučeništva. Trupla svetnikov je množica 16. januarja 1220 z žaljivkami in posmehom vlekla po mestnih ulicah, jih raztrgala na kose in nazadnje pustila ležati zunaj mesta. Kristjani so jih želeli pietetno vzeti, vendar so jim to preprečili Saraceni, ki so nato ponovno napadli sveta telesa in jih vrgli v ogenj, kjer so zaradi božjega posredovanja ostala popolnoma nepoškodovana. Nazadnje je kristjanom uspelo prevzeti svete relikvije. Pokopali so jih v dveh dragocenih svetiščih in jih pozneje prenesli v Coimbro na Portugalskem, kjer je bil mladi kanonik Ferdinand Buglio tako navdušen, ko jih je videl, da se je odločil, da bo tudi on postal sin svetega Frančiška. Tako se je tudi zgodilo, postal je sveti frančiškan: Antonij Padovanski! Da, prvih pet frančiškanskih mučencev ga je podarilo Serafinskemu redu in prav njihove svete relikvije, njihovi posmrtni ostanki, so imeli tako srečen učinek.
Tu imamo dokaz o nadnaravni blagodejni moči svetih relikvij. Katoliška Cerkev jih zato upravičeno časti in tudi vernike vodi k njihovemu čaščenju, zlasti tako, da takšne relikvije razstavlja na oltarjih in jih tudi ponuja vernikom v poljub. Jasno je, da lahko vsakdo, ki pobožno časti sveto relikvijo, s tem pridobi tako časne kot nadnaravne milosti od Boga. Vendar moramo biti vedno prepričani, da je zadevna relikvija pristna. Katoliški kristjan pa lahko to vedno domneva, kadar mu sveto relikvijo pokaže ali ponudi cerkveni uradnik ali oblastnik. Zato takšne relikvije z veseljem in pobožnostjo častimo, vendar ne brez hkratnega prevzemanja in prakticiranja drže svetnikov, npr. poguma vere in stanovitnosti teh prvih mučencev frančiškanskega reda.
***
Sveti oče Frančišek je v svoji veliki gorečnosti poslal šest svojih učencev, in sicer duhovnike Berarda, Otona in Petra ter dva svetniška brata Accursiusa in Adjuta pod vodstvom duhovnika Vitalisa kot misijonarje k Saracenom. V Španiji je oče Vitalis zbolel, in ker se je zdelo, da se bo njegova bolezen podaljšala, je na pot poslal svoje sobrate pod vodstvom očeta Berarda. Zdaj so odpotovali v Sevillo in v mošeji Saracenov (v Španiji jih imenujejo Mavri) pogumno oznanjali vero v Kristusa ter razglašali, da so Mohamedovi nauki zmote in laži. Kralj jih je maltretiral in obsodil na smrt. Vendar je posredoval njegov sin, ki je smrtno obsodbo preklical, misijonarje pa zaprl v stolp. Vsi poskusi, da bi jih odvrnili od krščanske vere, so bili zaman. Ko sta iz stolpa oznanjala križanega Kristusa, pa so ju skupaj z drugimi zaporniki odpeljali v Maroko v Afriki, kar je bila tudi njuna srčna želja. Oče Berard je Saracenom pridigal v arabščini in celo kralju Miramolinu, ki je potoval z velikim spremstvom, in Mohameda označil za sleparja. Kralj je takoj ukazal, naj njega in njegove spremljevalce izženejo iz mesta in kraljestva. Toda oni so se večkrat vrnili in se niso pustili ustrahovati grožnjam, laskanju, zapiranju, lakoti in žeji; za vsako ceno so hoteli postati mučenci in so še naprej oznanjali dobro novico o odrešitvi. Kralj jih je v svoji jezi izročil knezu z ukazom, naj jih muči. Nazadnje, 16. januarja 1220, je kralj sam odrezal glave vsakemu od njih in njihova telesa vrgel v ogenj, vendar se jim ni nič zgodilo. Bog je na priprošnjo teh prvih mučencev Serafijskega reda storil številne čudeže. Ko so svete kosti prinesli v Coimbro na Portugalskem, se je avguštinski kanonik Ferdinand odločil, da se bo pridružil Frančiškovemu redu in postal je veliki sveti čudodelnik Antonij Padovanski. Papež Sikst IV. je leta 1481 mučence dodal na seznam svetnikov.
DE
Berardus, Peter, Acursius, Adjutus in Otto so bili poslani s strani svetega Frančiška, da bi pridigali mohamedancem na Zahodu, medtem ko je on osebno odšel k vzhodnim. Najprej so pridigali Mavrom v Sevilli, kjer so zaradi svoje gorečnosti veliko pretrpeli in bili izgnani, od tam pa so odšli v Maroko, kjer so začeli oznanjati Kristusa, in ko so bili izgnani, so se spet vrnili. Krivoverski sodnik jih je dvakrat bičal, da so se jim razkrila rebra; nato je ukazal, naj jim v rane vlijejo goreče olje in kis, njihova telesa pa naj valjajo po ostrih kamnih in lončenih skalah. Na koncu jih je kralj privedel predse in 16. januarja 1220 vzel svoj scimitar ter jim na sredini čela razklal glave. Njihove relikvije so bile odkupljene in so shranjene v samostanu svetega križa v Coimbri. Njihova imena so zapisana v rimskem martirologiju, leta 1481 pa jih je Sikst IV. kanoniziral.
EN
Sveti Berard (italijansko: Berardo; latinsko: Berardus, Beraldus) se je rodil ob koncu 12. stoletja v kraju Calvi v pokrajini Umbrija v osrednji Italiji. Pripadal je plemiški družini Leopardi. Leta 1213 se je pridružil frančiškanskemu redu (Ordo Fratrum Minorum – OFM) in postal predan samemu svetemu Frančišku Asiškemu. Dobro je obvladal arabščino in bil zgovoren pridigar.
Frančišek se je vedno bolj zavedal misijonarske poklicanosti frančiškanov in bil prepričan, da mora obstajati boljši način za spreobrnjenje muslimanov kot križarske vojne. Ob koncu kapitlja leta 1219 je Frančišek menil, da je prišel čas, da red razširi svoje apostolsko delo zunaj Italije in severne Evrope. Zase in za dvanajst drugih bratov je izbral večino Sirije in Egipta.
Berarda je pooblastil, naj gre s petimi drugimi brati oznanjat evangelij med zahodne muslimane. Teh pet je bilo Vitalis (Vitale) in sveti Accursius (Accursio), Adjutus (Aiuto), Odo (Otto, Otho, Otone) in Peter (Pietro). Vitalis, Berard, Peter in Odo so bili duhovniki, medtem ko sta bila Accursius in Adjutus redovna brata. Vitalis je bil vodja skupine.
Potovali so peš, najprej v Aragonijo v Španiji. Tam je vodja skupine Vitalis zbolel, vendar to ni ustavilo preostalih petih, da ne bi nadaljevali poti, zdaj pod vodstvom Berarda. Potovali so do Coîmbre na Portugalskem, kjer jih je sprejela kraljica Urraca, žena kralja Alfonza II. Nekaj dni so preživeli v samostanu Alemquer, kjer jim je kraljeva sestra, infantka Sancha, dala civilna oblačila, da bi jim olajšala poslanstvo med muslimani.
Nato sta odšla, da bi začela svoje poslanstvo med Mavri v Sevilli, ki je bila takrat muslimansko mesto. Toda tam so ju zaradi gorečega pridiganja takoj zaprli, v zaporu pa sta kričala, da je Mohamed hudičev sin. Nejevoljni kalif ju ni hotel usmrtiti, in ko je slišal, da bi raje odšla v Maroko kot nazaj v Italijo, ju je poslal v Marakeš v Maroku. Tam je sultan uporabil krščanske plačance, ki so poskušali delovati kot kaplani. Pridigali so tudi na ulicah, čeprav je bil Berard edini, ki je govoril arabsko.
Sprva so bili Mavri popustljivi, saj so misijonarje imeli za nore. Ko pa pogumni frančiškani niso hoteli oditi in so odkrito zavračali Mohamedov nauk, so jih pretepli in odpeljali k sultanu. Ta jim je ukazal, naj bodo tiho ali pa naj se vrnejo v Španijo. Ko so oboje zavrnili, je sultan pograbil scimitar in jih ubil tako, da jih je udarjal, dokler jim ni počila glava. To se je zgodilo 16. januarja 1220 v Marakešu.
Posmrtne ostanke mučencev je v Coîmbro prinesel don Pedro Portugalski, ki je z misijonarji potoval na obisk dvora v Maroko. Na pogrebu je bil navzoč sveti Anton Padovanski, ki se je globoko ganjen čutil poklicanega k podobnemu misijonarskemu življenju in morda mučeništvu ter se pridružil frančiškanskemu redu. Njihove relikvije so zdaj v samostanu Svetega križa v Coîmbri.
To so bili prvi mučenci frančiškanskega reda. Ko je Frančišek izvedel za njihovo smrt, naj bi vzkliknil: „Zdaj lahko resnično rečem, da imam pet mlajših bratov“. V času, ko je poslal prve brate na zahod, je sam pridigal v Egiptu. Zaradi smrti mučencev in Frančiškovega potovanja v Egipt se je v Frančiškovem pravilu iz leta 1221 pojavilo poglavje De euntibus inter saracenos et alios infideles. Mučeništvo za Kristusa je postalo najvišja želja frančiškanskega poslanstva, ki je veljalo za „vrh popolnosti“.
V zgodnjih dneh reda so bile med pridiganjem Saracenom mučeniško umorjene tri odprave menihov. Prvi je bil Berard s tovariši, drugi pa sveti Danijel s šestimi tovariši, ki so bili mučeni 10. ali 13. oktobra 1227 v Ceuti, zdaj španski enklavi v Maroku, potem ko se niso hoteli spreobrniti v islam. Tretja skupina sta bila blažena Janez iz Perugie in Peter iz Sassoferrata, ki sta bila mučena 29. avgusta 1228 v Valenciji v Španiji.
Pet mučencev iz Marakeša je leta 1481 kanoniziral frančiškanski papež Sikst IV (1471-84). Njihov spominski dan je 16. januar, njihova imena pa so navedena v Martyrologium Romanum.
NO
Spoštujejo jih kot prve mučence frančiškanskega reda. Imenovali so se Berardus (tudi Bernardus) iz Carbia (ali iz Corbia), Petrus iz San Gimignana, Accurtius (tudi Accurcius, Accursius ali Accursus), Adjutus (tudi Aiutus) in Otho (ali Otto).
Sprva jih je bilo šest, vodil pa jih je brat Vitalis. Oče Frančišek († 1226; praznik 4. oktobra) jih je osebno poslal v Španijo z nalogo, da tamkajšnje Mavre spreobrnejo h Kristusu. Na poti je Vitalis hudo zbolel. Zdelo se je, da mu še dolgo ne bo bolje. Bratom je ukazal, naj gredo naprej brez njega in izpolnijo Frančiškov ukaz. Z bolečino v srcu je
preostalih pet zapustilo svojega brata predstojnika v revni gostilni in končno prispelo v Coimbro.
Tam so se pogovarjali s kraljico Urraco, soprogo kralja Alfonza II († 1223). V petih preprostih fantih je videla velike svetnike in jih vprašala, ali vedo, kdaj bo umrla. Odgovorili so ji, da jim tako velike milosti niso bile dane. Nato pa so ji napovedali, da bodo sami umrli kot mučenci v Maroku in da bodo njihove posmrtne ostanke prenesli v Coimbro, ona, kraljica, pa jim bo šla naproti z množico vernikov in jih slavnostno prinesla ter jih slovesno pokopala v eni od mestnih cerkva. Kmalu zatem bo tudi sama umrla. Odločila se je, da se bo prilagodila volji Gospoda, ki jo je zelo ljubil.
Nato so odšli v Alenguer, kjer je bil že ustanovljen frančiškanski samostan. Tam so si nekaj dni odpočili. V tem kratkem času sta si pridobila naklonjenost infantke Sanche, hčerke kasnejšega portugalskega kralja Sancha II. Ta je pozneje ustanovila cistercijanski samostan v bližini Coimbre in postala njegova prva opatinja († 1229). Zdaj je moškim priskrbela vse, kar so potrebovali za nadaljnje potovanje. Iz pristanišča v Lizboni so se odpravili v kraljestvo Sevilla, ki je bilo takrat v rokah Mavrov.
Šli so naravnost v mošejo in tam začeli kričati vse mogoče grde stvari proti Koranu. Takoj so jih na silo vrgli iz mošeje. Črni in modri so se odpravili v kalifovo palačo. Ta jih je vprašal, kaj so prišli početi. Odgovorili so: „Prišli smo vam oznaniti Jezusa Kristusa; pozivamo vas, da se odrečete Mohamedu in si tako pridobite večno življenje.“ Kalif jim je naznanil, da jim bo kos za kosom odsekal glavo, tako da njihova usta ne bodo mogla več izgovarjati tako bogokletnih stvari. Vendar so ob tem pokazali takšno navdušenje, da se je tej nameri odpovedal. Dal jih je vreči v ječo v stolp. Tam so se povzpeli na strešno teraso in glasno kričali po mestu, da je Mohamed hudičev sin, in podobne kletvice. Kalifu jih je bilo dejansko žal in jih je hotel poslati nazaj, od koder so prišli: Italijo. Toda pet bratov je to zavrnilo in na lastno željo so jih vkrcali na ladjo v Maroko.
Tam se je vse začelo znova. Zdaj so padli v roke miramolina Abouja Jacouba. Ta jih je vprašal, kdo so. Na to so odgovorili: „Smo učenci očeta Frančiška, ki pošilja svoje privržence po vsem svetu, da bi vsem ljudem pokazali pot resnice.“ „In kaj je ta resnica?“ Brat Otho, ki je bil duhovnik, je začel recitirati veroizpoved, dvanajst členov vere. Toda monarh mu ni dovolil niti spregovoriti: „Po mojem mnenju je to hudič, ki govori skozi vaša usta.“ Izročil ju je mučiteljem, ki so jih mučili vso noč. Menda so jih bičali tako silovito, da jim je meso v kosih viselo s telesa in so se jim videla rebra. Nato so jim mučitelji na grozljive rane polili kis in vrelo olje. Nazadnje so moške vlekli po razbitih lončenih posodah. Vladar jih je tako naslednje jutro spet poklical k sebi. Vprašal jih je, ali nameravajo še naprej žaliti Koran in islam. Vseh pet je zavpilo, da obstaja samo ena resnica: evangelij Jezusa Kristusa. Tedaj je Abou Yacoub prinesel svoj meč in vsakemu od njih lastnoročno odsekal glavo.
Kot so sami napovedali kraljici Urraci, so njihove relikvije prenesli v Coimbro in jih pokopali v cerkvi Santa Cruz.
Leta 1481 jih je papež Sikst IV. († 1484) kanoniziral kot prve frančiškanske mučence.
NL
Rodil se je v kraju Calvi blizu Narnija in postal manjši brat, nato pa ga je sveti Frančišek skupaj s petimi drugimi brati poslal pridigat v muslimansko Španijo. Giordano da Giano, ki nam prvi poroča o tem poslanstvu, ni prepričan, ali naj se to nanaša na poglavje iz leta 1219 ali na zgodnejše poglavje, ki naj bi bilo iz leta 1217.
Skupino misijonarjev so poleg Berarda. sestavljali še njegovi bratje Accursio, Adiuto, Ottone, Pietro in Vitale. Toda brat Vitale, ki ga je sveti Frančišek imenoval za predstojnika misijona, je med potjo zbolel in se je moral ustaviti v Aragoniji. Od tega trenutka naprej hagiografski viri, vsi precej pozni, vlogo protagonista in vodenje samega misijona praviloma pridržujejo Berardu, za katerega pravijo, da je duhovnik, in ga predstavljajo kot dobrega poznavalca arabskega jezika. V resnici – kot je razvidno iz pregleda dokumentov – je bil Berard le subdiakon; in ker je bil v skupini poleg Vitala duhovnik le Oton (drugi trije so bili laiki), je zelo verjetno, da je bil Oton tisti, ki je prevzel vodenje misijona. Po drugi strani pa se zdi, da bolj avtoritativni viri kot samoumevno jemljejo Ottovo prevlado nad njegovimi brati po tem, ko je br. Frančiška v muslimansko Španijo prav z Ottovim imenom (za natančen seznam misijonarjev glej kratko legendo, ki jo je uredil K. Müller, in spodaj omenjeno pismo Jaimeja II, katalonsko-aragonskega grofa, papežu Janezu XXII [Acta Aragonensia, ed. H. Finke, II, Berlin-Leipzig 1908, str. 754, št. 469]).
Preko Portugalske in po postanku v Alanquer, kjer jim je pomagala kraljeva sestra Sancia, je petim frančiškanskim misijonarjem končno uspelo prodreti v kraljestvo Mavrov in začeti pridigati v Sevilli. Aretirani in izgnani so se nato izkrcali v Maroku. Infant Pedro, ki je bil zaradi sporov s svojim bratom, kraljem Alfonsom II., izgnan s Portugalske in je bil takrat v Maroku, si je prizadeval za njihovo vrnitev in jih zaupal spremstvu, ki naj bi jih odpeljalo v Ceuto. Vendar je petim frančiškanom, ki so bili odločeni nadaljevati poslanstvo, ki jim ga je zaupal sveti Frančišek, uspelo pobegniti spremstvu in nadaljevati delo evangelizacije v Maroku. Ko so jih ponovno aretirali in privedli pred kalifa Abū ya’qūb yūsuf alMustanṣir (legendarni kralj Miramolino), so jih 16. januarja 1220 v Marrā`kushu surovo usmrtili in nato obglavili.
Ko je infantu Pedru uspelo pridobiti trupla mučencev, jih je dal prepeljati na Portugalsko, kjer so jih zmagoslavno sprejeli in pokopali v cerkvi svetega Križa v Coimbri. Ob prihodu relikvij je bil navzoč kanonik svetega Križa Fernando iz Lizbone, bodoči sveti Anton Padovanski, ki je ob tej priložnosti dozorel v svojem frančiškanskem poklicu.
Po sto letih je bil ljudski kult ob grobu mučencev še vedno živ. V pismu Janezu XXII. z dne 12. julija 1321 je katalonsko-aragonski grof kralj Jaime II. papeža prosil, naj začne informativni postopek za kanonizacijo petih frančiškanov. Potrditev kulta, ne pa tudi formalne kanonizacije, je dosegel frančiškanski papež Sikst IV., ki je s pismom z dne 7. avgusta 1481 pooblastil manjše brate, da vsako leto 16. januarja v svojih cerkvah praznujejo praznik Berarda in njegovih sopotnikov v mučeništvu.
IT
V 13. stoletju je sveti Frančišek Asiški v Afriko poslal pet redovnikov, da bi Mavrom oznanjali evangelij. Bérard de Carbio (Calvi), Othon, Pierre de Saint Germinien, Adjute in Accurce so se odpravili na srečanje s kraljem Marakeša, da bi mu povedali o Jezusu.
Ko jih je kralj pregnal iz mesta, so se vrnili. Po bivanju v zaporu so nadaljevali svoje poslanstvo. Ko so jih ponovno aretirali, so jih kruto bičali. 16. januarja 1220 jim je kralj sam razbil glavo s svojim scimitarjem. Bili so prvi mučenci frančiškanskega reda in znani so po številnih čudežih, med drugim so spreobrnili svetega Antona Padovanskega. V Marakešu jima je posvečena cerkev, zgrajena leta 1928 nedaleč od kraja njihovega mučeništva.
FR