Rodil se je okoli leta 250 v Samosati; umrl pa leta 312 v Nikomediji (današnja Turčija).
Izhaja iz ugledne družine. Obiskoval je šolo v Edesi, postal duhovnik in učitelj v Antiohiji. Ustanovil je slavno “Antiohijsko šolo”, ki je Sveto Pismo razlagala dobesedno, v zgodovinsko – slovničnem smislu. Lucijan je tako prihajal v spore z uradno Cerkvijo. Arij, začetnik arijanizma, je bil njegov učenec. Malo pred smrtjo je bil zopet sprejet v pravoverno skupnost. V zimi leta 311-312 je pred cesarjem Maksiminom Dazom priznal svojo vero in bil zaradi tega mučen. Njegovo ime se je že konec 4. stoletja nahajalo v uradnem seznamu svetnikov.
Lucijan pomeni “svetleči”.
Vir
V Nikomedíji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), trpljenje svetega Lucijána, duhovnika in mučenca antiohijske Cerkve, ki je bil slaven po učenosti in zgovornosti. Bil je pripeljan k sodnemu stolu za neprestano izpraševanje, a se je neustrašeno priznaval za kristjana. († 7. januar 312)
Vir
Sveti Lucijan, učen in kontroverzen duhovnik, je umrl mučeniške smrti v Nikomediji 7. januarja 312 med Maksiminovim preganjanjem. Svoje eksegetsko delo je razširil po vsem Vzhodu, s težiščem v Antiohiji, in v njem razkril skrajno in mučno potrebo po natančnosti besedil izročila. Njegova „Lucijanova revizija“ Stare in Nove zaveze je od konca 4. stoletja naprej postala običajno besedilo številnih cerkva.
Delo, ki je še danes temeljno za poznavanje Luciena in njegovega doktrinarnega vpliva, je esej G. Bardyja: „Raziskava svetega Lucijana Antiohijskega in njegove šole“, objavljen v Parizu leta 1936.
Leta 330 je cesar Konstantin v čast svoji materi Heleni ustanovil Elenopolis. Tu so počastili telo mučenca svetega Luciena, ki so ga počastili tudi pozneje. Domišljija pravi, da je previdnost za prenos Lucijanove relikvije uporabila čudežnega delfina po morju iz Nikomedije v Elenopolis.
Bolj gotovo je, da je Konstantina tik pred njegovo smrtjo leta 337 krstil škof Evzebij v bližini Lucijanovega groba.
Tako skopi, fragmentarni, predani podatki o Lucianu so pomembni. Ta svetnik, trpeča priča v iskanju Boga, je s prisotnostjo spomina potrdil prehod, veliko noč nekega imperija. Nekateri cesarji so v naslednjih stoletjih poslušali (in nekateri še danes poslušajo) maše za politično delovanje. Šele ko se mu je zemeljsko dogajanje skoraj končalo, je cesar Konstantin zapečatil novo vero s čaščenjem svoje matere Helene in vzel za pričo svetega Lucijana.
IT
Božja Cerkev v dneh miru in zmagoslavja ne bo nikoli pozabila, kako zelo je dolžna obdobju mučencev, in tudi zadnjim generacijam bo svojim otrokom prikazovala vzvišena dejanja teh junakov, da bodo iz njih črpali moč in pogum pri sledenju veri.
Danes Cerkev dejansko časti enega od tistih, ki so pripadali izbrani množici mučencev, ki so v prvih dneh Kristusove Cerkve s svojo krvjo poškropili zemljo: svetega Lucijana.
Ta svetnik se je rodil v Samsati na severu Sirije, bogatim poganskim staršem, ki so ga vzgojili v čaščenju lažnih bogov.
Star je bil le dvanajst let, a njegovo lepo srce je bilo všeč Bogu in razsvetljen z božansko svetlobo je razumel nebeški klic: poučili so ga sveti menihi in z veseljem je sprejel krst. Zdaj bomo Lucijana, prenovljenega v odrešilnih vodah, videli kot belega goloba, ki leti proti gori popolnosti. Ne brez obžalovanja je zapustil domovino, prišel v Edeso in se pod vodstvom nekega Makarija, tolmača Božjih spisov, posvetil njihovemu študiju in hkrati vajam umrljivega in svetega življenja.
S skromno hrano in strogimi pokorami je Lucijan preživljal dneve v tesni povezanosti z Bogom, ki ga je tolažil z nebeškimi darovi. Odšel je v Antiohijo, kjer je bil posvečen v duhovnika in je okoli sebe zbral goreče mlade može in se skupaj z njimi lotil prepisovanja Svetega pisma. Ker so ga heretiki nekoliko spremenili, se je lotil temeljite revizije in se oprl na prevod Septuaginte.
V tistem času je zmagala Anova herezija. Sveti Lucijan je bil nekaj časa pod njenim vplivom, a ko je spoznal zmoto in odločitve Cerkve, je prišel v Nikomedijo in se tam spravil z verniki. Njegova žalost zaradi te napake je bila tako velika, da jo je želel izbrisati s svojo krvjo. In Bog mu je ugodil.
Takrat je bil cesar Maksimin Daza, ki je zaradi sovraštva do kristjanov hotel uničiti njihovo ime. Izdan je bil edikt in odrejeno je bilo deseto in zadnje preganjanje: divje preganjanje, ki je nebo napolnilo z neštetimi množicami mučencev.
Lucijan se je ob prvih znakih preganjanja odpravil v Antiohijo, da bi potolažil in podprl vernike; tam je ostal nekaj časa prezrt, vendar ga je izdajalski heretik izdal v roke preganjalcev. Ti so ga odpeljali v Nikomedijo k cesarju. Na poti je svetemu duhovniku uspelo spreobrniti štirideset odpadlih vojakov, ki so svojo šibkost kmalu nadoknadili z grozljivimi mučenji in smrtjo za vero.
Prišla je svetnikova ura: po nekaj dneh zapora so ga privedli pred cesarja, ki ga je tako kot vse druge skušal zapeljati v odpadništvo. Vse je bilo zaman: trdnost Kristusovega ljubimca je zmagala in medtem ko so mu trgali ude, je vzklikal hvalnice Gospodu: bilo je 7. januarja 312.
IT
To sveto življenje nas popelje na bregove reke Orontes. Tako kot pred dva tisoč leti tudi danes bližnje morje nosi šum svojih valov po bogato blagoslovljeni pokrajini. Na njem se prepletajo svetovnozgodovinski spomini. Pri naših nogah je majhna Antakya – nad velikim poljem ruševin. Razpadajoča vasica je stara Antiohija, prestolnica Sirije (1928), nekoč ponosna kraljica Vzhoda, eno največjih in najlepših mest na svetu za Rimom (danes je glavno mesto v južni Turčiji in prestolnica province Hatay). Njegovo obzidje je skrivalo zibelko tako imenovanega poganskega krščanstva, saj se je tu zbrala prva krščanska skupnost novih spreobrnjencev iz poganstva, prav tako kot je bilo ime „kristjan“ prvič uporabljeno za izpovedovalce nove vere. Prva apostola za pogane, Pavel in Barnaba, sta ostala in delovala v njihovem središču, središču svetovnega misijonskega polja velikega učitelja narodov. Njihov prvi škof je bil sveti apostolski knez Peter, tretji glavni pastir pa slavni mučeniški škof in učenec sveti Janez Ignacij. Najslavnejši od številnih zelo hvaljenih svetnikov in mučencev po njih je verjetno sveti Lucijan.
Njegov dom je bil v Mezopotamiji v Samosati ob Evfratu. Temeljito izobrazbo iz svete znanosti je dobil na drugi najpomembnejši univerzi po Aleksandriji v sosednji Edesi, in sicer pri nogah slavnega učitelja Svetega pisma in bogoslovja, svetega Makarija. Njegov napredek v krščanski šoli kreposti je potekal skladno z njo. Še preden je zapustil domače mesto, je svojo očetovsko dediščino razdelil med revne v zameno za nebeško dediščino. Našel je dragoceni biser, s katerim je Odrešenik nekoč primerjal zaklad Božjega kraljestva (Mt 13,45f), šel in razdal vse, da bi ga pridobil.
Po končanem študiju se je Lukijan preselil v Antiohijo, pravo polje njegovega blagoslovljenega življenjskega dela. Tu je njegov znanstveni sloves začel tekmovati s slovesom moralnega asketa. Kmalu je pritegnil pozornost škofa, ki ga je sprejel v svojo duhovščino in ga posvetil v duhovnika.
Dvojno znanstveno dejanje je njegovemu imenu za vedno zagotovilo hvalo hvaležnih potomcev. Najprej je postal ustanovitelj teološke šole, tako imenovane antiohijske eksegetske šole, ki je po zaslugah in pomenu zasenčila vse druge v naslednjih stoletjih. Zdrava pamet te šole, ki ji je ustanovitelj kazal pot, je znala pri razlagi Svetega pisma ohraniti srednjo pot med togo, duha ubijajočo dobesednostjo in lahkotno nevezanostjo (allegoresis), ki presega besedilo svetopisemskega besedila. Iz tega središča je zraslo drevo prave svetopisemske znanosti, ki je kmalu razširilo svoje veje po vsej Cerkvi in katerega obilje blagoslovov še danes napaja cerkveno razlago Svetega pisma. Iz te šole je na primer izšel najslavnejši oznanjevalec in razlagalec Božje besede v krščanski antiki, zgovorni in zgovorni sveti Krizostom, katerega slavospev našemu svetniku 7. januarja 387 je še vedno ohranjen.
Drugi, tesno povezan s prvim, je bil izboljšanje prej močno popačenega besedila Svetega pisma, ki je bilo v obtoku. Učenjak je tudi to težko in naporno nalogo rešil s priznano spretnostjo in sijajnim uspehom, tako da je tedanje besedilo primerjal s starimi, dobrimi rokopisi in ga čim bolj približal prvotnemu besedilu Svetega pisma. Na ta način je nezanemarljivo prispeval k zaščiti resničnega zaklada vere in pristnega zlata kreposti v Svetem pismu. Vendar pa tudi drugi njegovi spisi pričajo o njegovi vsestranski in globoki razgledanosti. Sredi tega svetega Božjega semena pa so proti svetnikovemu znanju in volji sprva rasla strupena semena zmote, iz katerih je zrasla celo največja herezija naslednjega stoletja, brezbožna herezija njegovega učenca Arija, ki je zanikal resnično Kristusovo božanskost. Nasprotje, v katero je Lucijana pripeljal njegov napačni nauk s krščanskim naukom o izročilu in cerkvenim magisterijem, je včasih pripeljalo celo do njegove izključitve iz cerkvene skupnosti. Kljub tem obžalovanja vrednim dejstvom pa Cerkev ni imela zadržkov, da bi blodečemu duhovniku, ki se je sčasoma po milosti vrnil v cerkveno občestvo, podelila oltarne časti.
Svetnik je svojo vero v Boga in krščansko krepost zapečatil z mučeništvom 7. januarja 312. Kruto preganjanje kristjanov s strani cesarja Dioklecijana mu je že prineslo trpljenje v hudem zaporu. Ker se je bolj kot lastne usode spominjal stiske vernikov v Antiohiji, jih je skušal spodbuditi z ganljivim tolažilnim pismom iz temnega ječarskega groba. Nekaj let pozneje je postal žrtev novega vala preganjanja pod cesarjem Maksiminom. Iz Antiohije so ga odvlekli v Nikomedijo, cesarjevo rezidenco, kjer je podlegel nečloveškemu mučenju. Njegov zagovorni govor, ki ga je tu pred cesarjem izrekel z apostolsko drznostjo in briljantno zgovornostjo, je postal znan, tako da je naredil izjemen vtis na vse, ki so bili okoli njega. Oče cerkvene zgodovine Evzebij iz Cezareje poudarja njegovo mučeništvo kot posebej slavno med velikim številom krvnih prič: „Pred cesarjem je najprej v besedi in nato v dejanju oznanjal Kristusovo nebeško kraljestvo.“ Cesar Konstantin je svetega mučenca počastil tako, da je dal na kraju njegove smrti zgraditi novo mesto, poimenovano Helenopolis po njegovi materi (sveti Heleni), in ga oprostil davkov (danes Hersek v Turčiji).
Življenje svetega Lucijana kaže, da tudi največja učenost ne more vedno obvarovati ljudi pred hudimi napakami. Večje razsvetljenje kot iz znanosti bo k človeku priteklo iz luči notranje milosti prav na pomembnih razpotjih in v temnih urah življenja. Božja milost in njegovo lastno prizadevanje za krepost sta za blodečega duhovnika Lucijana postala rešilni par angelov, ki sta ga po drugi strani pripeljala v cerkveno skupnost vere in nazadnje, skozi mučenje in smrt, v blagoslovljeno skupnost svetnikov.
DE
Lucijan je izhajal iz ugledne družine, šolal se je v Edesi – današnji Sanlıurfi – in nato deloval kot duhovnik in učitelj v Antiohiji – današnji Antakyi / Hatayu. Ustanovil je znamenito antiohijsko šolo: ta je za razlago Svetega pisma uporabljala dobesedne, slovnično-zgodovinske razlage v nasprotju z alegorično razlago Svetega pisma, ki so jo učili v Aleksandriji, in je zato slovela po racionalizmu. Po obsodbi škofa Pavla iz Samosate leta 268 in njegovem nauku, da je bil Jezus Kristus navaden človek, je tudi Lucijan vse bolj nasprotoval uradnemu nauku in kmalu ni več pripadal cerkvi v Antiohiji.
Arius, ustanovitelj arijanizma, je bil takrat eden od Lucijanovih učencev, katerega privrženci so se po Lucijanu sprva imenovali sillucijanci. Tik pred smrtjo je bil Lucijan ponovno sprejet v ortodoksno skupnost v Antiohiji. Pozimi leta 311/312 je bil Lucijan priveden pred cesarja Maksimina Daza, kjer je po izpovedi vere domnevno doživel mučeništvo. Njegov govor pred cesarjem je ohranjen, vendar je njegova pristnost sporna.
Po Hieronimu je bil povzetek Svetega pisma, ki ga je objavil Lucijan, dolgo časa v uporabi od Konstantinopla – današnjega Istanbula – do Antiohije. Razširjena je bila tudi ohranjena veroizpoved, ki jo je napisal Lucijan in po kateri Jezus Kristus ni bil iste narave kot Bog, ampak le podobne narave. Lucijanovo življenjsko zgodbo so sredi 4. stoletja zapisali arijanski predstavniki.
Lucijanov grob v Drepanonu – pozneje Helonopolis Drepanon in današnji Hersek – so najprej častili privrženci arijanstva, vendar je bil Lucijan že proti koncu 4. stoletja vključen na cerkveni seznam svetnikov. Sveti Janez Krizostom ga je hvalil, Evzebij iz Cezareje pa ga je hvalil kot duhovnika skupnosti v Antiohiji, ki je bil odličen v vsem svojem ravnanju, in kot človeka, ki je bil v vseh pogledih zelo odličen, s strogim načinom življenja in dobro podkovan v svetih vedah. Sveta Helena je dala v Antiohiji v njegovo čast zgraditi cerkev, ki je bila verjetno posvečena 15. oktobra. V Ruski pravoslavni cerkvi Lucijana zaradi njegove pomembnosti napačno imenujejo škof.
Kanonizacija: Lucijan je bil proti koncu 4. stoletja kljub kritičnemu odnosu do uradne cerkve uvrščen na seznam svetnikov.
DE
Lukijan se je rodil v mestu Samosata v Siriji krščanskim staršem, ki jih je v dvanajstem letu starosti izgubil zaradi prezgodnje smrti. Že v tako rosni starosti je bil tako krščansko požrtvovalen, da je vso dediščino razdelil med revne in odšel k svetemu opatu Makariju, da bi se bolje poučil o načelih prave vere in o krščanski popolnosti. Z ustnim poučevanjem tega svetega opata ter z nenehnim branjem Svetega pisma in drugih del, ki so jih napisali sveti očetje, se je usposobil ne le za dobro poučevanje drugih kristjanov, ampak tudi za temeljito ovržbo lažnih učiteljev, ki so v tistem času pridobivali na veljavi. Živel je zelo sveto življenje, se izogibal brezdelju in veliko časa preživel v molitvi, tudi ponoči; jedel je samo enkrat na dan, se vzdržal mesa in vina, bil je strog do sebe, prijazen do bližnjega in tako nežen v svojih govorih, da ni slišal ali govoril o ničemer drugem kot o Bogu in božjih stvareh.
Sčasoma je prišel v Antiohijo, kjer ga je škof zaradi njegove kreposti in učenosti posvetil v duhovnika. V tem mestu je ustanovil javno šolo in poučeval mladino tako v pobožnosti kot v znanostih, ne da bi od kogar koli zahteval kakršno koli nagrado, saj je bil njegov edini namen vzgojiti krepostne kristjane, ki bi obvladali samoljubje in slaba nagnjenja, ter neomajne zagovornike prave vere, ki jo je sam branil pred lažnimi učitelji z različnimi učenimi knjigami. Živel je od miloščine, a je vse, kar je tu in tam prejel, z ljubeznijo delil z revnimi. Zato se je zgodilo, da so ga kristjani spoštovali in ljubili kot svojega očeta in zaščitnika; pogani in lažni učitelji pa so se bali kot svojega najhujšega sovražnika. Prav zaradi njih ga je cesar Maksimijan, ki je hotel iztrebiti kristjane v svojem cesarstvu, dal odpeljati v Nikomedijo kot ujetnika. Na poti je sveti Lucijan prišel do kraja, kjer je pred kratkim štirideset krščanskih vojakov iz strahu pred kaznijo odpadlo od prave vere. Govoril jim je tako odločno, da so grenko jokali zaradi svojega odpadništva, se ponovno izpovedali kot kristjani in sklenili, da bodo svoje življenje živeli tako, da bodo srčno prenašali muke. Enako je storil v Nikomediji z nekaterimi drugimi, ki so prav tako opustili vero v Kristusa.
Ko so Lukijana predstavili cesarju, mu ta ni hotel pogledati v obraz, saj so povsod govorili, da bi lahko svetnik že s pogledom nanj spreobrnil pogane h Kristusu. Zato je cesar dal med seboj in Lucijanom potegniti zaveso in ga sam vprašal, kdo je, od kod prihaja in s čim se ukvarja. Sveti Lucijan je na vsako vprašanje odgovoril: „Jaz sem kristjan.“ Tiran je bil besen in mu je zagrozil z najokrutnejšim mučenjem, če ne bo drugače odgovarjal na njegova vprašanja. Lucijan je vztrajal pri svojem načinu govora in tiran ga ni mogel vprašati ničesar več. Zato je ukazal, naj ga mučijo, naj mu raztrgajo vse ude in tako najokrutneje mučijo svetega moža. Krvniki so ukaz brez milosti izpolnili. Med drugim so ga popolnoma ranjenega položili na številne ostre črepinje in ga pustili raztegnjenega celih štirinajst dni in noči brez vsake okrepitve, saj so menili, da bo moral od lakote in bolečin končati svoje življenje. Večkrat so mu ponudili hrano, ki so jo prej žrtvovali malikom, vendar je sveti mučenec javno zatrdil, kot je to nekoč storilo tistih sedem bratov Makabejcev, da bo raje umrl, kot da bi užival takšno hrano. Tako je z besedo in zgledom okrepil krščanske pričevalce, zaprte v ječi. Bližal se je praznik Svetih treh kraljev in njegovi tovariši so bili zaskrbljeni, da sveti duhovnik ne bo dočakal tega dne in zato ne bo mogel imeti maše zanje. Toda svetnik jim je zagotovil, da se bo domov vrnil šele dan po prazniku. Na sam praznik je želel obhajati svete skrivnosti; ker ni bilo oltarja, je rekel: „Moje prsi so oltar – tempelj pa ste vi, ki me obkrožate!“
Tako je na prsih obhajal sveto daritev maše, kolikor je le mogel, in se sporazumeval s svojimi sobrati, ki so trpeli. Petnajsti dan je cesar poslal služabnika, da bi preveril, ali je Lucijan še živ. Sveti mož mu je rekel: „Pojdi in povej cesarju: jaz sem kristjan.“ Te besede je ponovil še drugič in med njihovim izgovarjanjem je umrl. Tiran je ukazal, naj na njegovo telo obesijo velik kamen in ga nato vržejo v morje. Naredili so, kot je ukazal cesar, po nekaj dneh pa je bilo sveto telo čudežno pripeljano na obalo in kristjani so ga z vsemi častmi pokopali. Sveti mučenec je umrl 7. januarja 312.
Pouk
Sveti Lucijan si je z vsemi močmi prizadeval, da bi nevernike spreobrnil v pravo vero in v njej utrdil pravoverne. S svojimi prizadevanji je mnoge rešil pred večno pogubo in jih pripeljal v večno blaženost. Danes obstajajo ljudje, ki z nespodobnim govorjenjem proti pravi veri in naukom svete vere, s smešenjem cerkvenih zapovedi in obredov, z žaljenjem in zasmehovanjem duhovščine, s preziranjem in preganjanjem tistih, ki živijo po Jezusovih naukih, spodbujajo nevernike in mrtve vernike v njihovem grešnem življenju, v nekaterih primerih pa k temu spodbujajo celo spreobrnjence. Na ta način so lahko vzrok, da gredo ti in drugi v večno pogubo. Kakšna strašna odgovornost jih čaka, zlasti če so to očetje! Varujte se, da ne boste med takšnimi zavrženci. Vedno govorite z dolžnim spoštovanjem o sveti veri, o naukih svete vere, o zapovedih in obredih prave Cerkve. Ne drznite si prezirljivo govoriti o duhovnih stvareh in duhovnikih, jih obrekovati ali zasmehovati. Ne bodite tako predrzni, da bi prezirali ali celo preganjali tiste, ki živijo pobožno in se bojijo Boga, ali tiste, ki se vrnejo v katoliško Cerkev. Nasprotno, če lahko nevernika s prijateljskim zagotovilom privedete do spoznanja prave vere ali prispevate k spreobrnjenju grešnega katoličana, je vaša dolžnost, ne glede na vašo službo, da ga rešite pred večno pogubo. S tem, pravi apostol, boste sami dosegli večjo milost. –
od: Wilhelm Auer, duhovnik kapucinskega reda, Zlata legenda Življenje dragih božjih svetnikov za vse dni v letu, 1902, str. 21 – 22
DE