Bil je vitez, menih in mučenec. Živel je v 10. stoletju.
Zapustil je vojaško službo in vstopil v samostan sv. Pantaleona v Kölnu, kjer so mu zaupali nadzor nad gradbenimi deli. Bil je zelo strog, zato ga je neki klesar udaril s kladivom po glavi in ubil.
Njegove relikvije so v Dortmundu v cerkvi sv. Rajnolda, ki je tudi zavetnik mesta.
Rajnold pomeni “vladajoč po Božjem nasvetu”.
Vir
Izročilo pravi, da se je Reinhold, sin iz plemiške družine, kot vitez odpovedal vojaški službi, kot benediktinski menih vstopil v samostan svetega Pantaleona v Kölnu in bil zadolžen za gradbena dela; zaradi njegove strogosti so ga jezni kamnoseki ubili s kladivom..
Za podobo Reinholda se verjetno skrivajo tri različne legendarne osebnosti:
– Reinhold iz „nemške različice“ je bil najmlajši od štirih Haimonovih otrok in prek svoje matere Aje nečak Karla Velikega. Kljub temu se je s svojimi brati frankovskemu kralju z neštetimi junaškimi dejanji maščeval za poraz svojega strica, saškega vojvode Widukinda, ki so ga Franki leta 775 premagali pri Hohensyburgu blizu Schwerte. Naveličan viteškega življenja je vstopil v samostan. Ta legenda je še posebej živa na območju Dortmunda, glavnega mesta starih Sasov; ponižanje zaradi podjarmljenja in poznejše prisilne pokristjanjevanja je bilo verjetno podlaga za zgodnje čaščenje Reinholda; Odinov častilec Reinold se je tako vrnil „skozi zadnja vrata“ v podobi krščanskega svetnika.
– Podlaga za “Sago o Haimonu” izvira iz Francije, kjer opisuje spor med frankovskim vladarjem Karlom Martelom in štirimi prepirljivimi sinovi njegovega vazala, grofa Aymona / Haymona iz Dordogne. Ta zgodba o junakih in vitezih je bila „pokristjanjena“ v Nemčiji, kjer je najmlajši od sinov postal „sveti Reinhold“.
– Reinhold je bil okoli leta 960 verjetno menih pri svetem Pantaleonu v Kölnu. Kot premožen mož plemenitega rodu je delal kot gradbeni mojster in se odlikoval s prizadevnostjo, zato so mu ljudje iz zamere poskušali vzeti življenje. Čeprav je vedel za morilske namene, je obiskal samostan, v katerem so ga nato umorili. Njegova premišljena hoja v smrt in čudežna najdba njegovega telesa v pritoku Rena sta botrovali nastanku mita o mučencu, ob čigar grobu so se zgodili številni čudeži: slepi so videli, gluhi slišali, hromi so hodili, ozdravil je vročico in kugo.
Leta 1982 so preiskali Reinholdove kosti in ugotovili, da je živel okoli leta 600 ali v prvi polovici 7. stoletja.
Nizozemsko-nemška različica legende o Reinholdu pripoveduje, da je bil eden od štirih Haimonovih sinov in nečak Karla Velikega. Po sporu s kraljem je z brati pobegnil na velikanskem konju Bayardu, služil različnim kraljem, se boril proti poganom in zgradil grad Montalban / Montauban v Gaskoniji. Ko sta brata tam sedem let vzdržala obleganje kralja Karla, sta pobegnila – spet na konju Bayardu -, dokler ni njuna mati končno sklenila mir s Karlom. Kralj je dal konja utopiti, kar je Reinholda tako razžalostilo, da se je odpovedal viteškemu življenju in kot romar odpotoval v Sveto deželo. Po vrnitvi je prišel v Köln v samostan svetega Pantaleona, postal menih in delal kot kamnosek pri gradnji stare katedrale. Njegovi sodelavci so ga imenovali „delavec svetega Petra“, ker ni razkril svojega imena, ga iz zavisti zaradi njegove prizadevnega dela pretepli do smrti s kladivom in njegovo truplo vrgli v Ren. Neka bolna vdova je po razodetju odkrila truplo in ga rešila, nakar je ozdravela. Cerkveni predstojniki so na pasu oblečenega trupla prebrali ime „Reinold von Montelban“.
Prebivalci Dortmunda so nadškofa zaman prosili za relikvije, saj so mu želeli posvetiti svojo novozgrajeno cerkev; šele ko so Reinholda naložili na voz, se je ta sam premaknil in odpeljal v Dortmund, kjer je bila zgrajena zdaj Reinholdova cerkev. Kralj Karel je izvedel za umor, oblegal Köln, ubil morilce in odpotoval v Dortmund, da bi videl Reinholdove posmrtne ostanke, vendar je bil grob prazen, zato so relikvije ostale v Dortmundu.
Škof Anno II. je verjetno okoli leta 1056 dal Reinholdove posmrtne ostanke prenesti v cerkev svetega Reinholda v Dortmundu – domnevno 7. januarja, zato je to godovni dan; leta 1352 je Reinhold preprečil nočni napad na mesto tako, da je prebudil spečega stražarja v stolpu in mu s svetlim plamenom pokazal sovražnike. Leta 1377 se je sam povzpel na mestno obzidje in z roko prestregel sovražne krogle. Leta 1378 je svobodno cesarsko mesto Dortmund podarilo nekaj kosti mestnega zavetnika cesarju Karlu IV., zato so jih prenesli na grad Karlstein pri Pragi. Leta 1614 so protestanti skrivaj relikvije podarili in razdelili po Evropi; nekaj jih je šlo v Köln, večina pa leta 1616 v Toledo.
Ko so bili posmrtni ostanki leta 1056 preneseni v Dortmund, je ena relikvija ostala v gozdu na mestu današnje kapele svetega Reinholda v Rupelrathu – okrožju Solingena.
Eno od poročil povezuje nastanek kapele svetega Reinholda v Rupelrathu z gradnjo kölnske katedrale: eden od gradbenih delavcev pri gradnji katedrale naj bi odvrgel kladivo, ki je poletelo daleč po zraku in nato padlo na tla na mestu te kapele. Drugo pripoveduje, da se je mojster graditelj kölnske katedrale izgubil v gozdu; po dolgem tavanju je srečal človeka, ki je poznal pot in mu na kraju gradnje kapele dal navodila, zato je tam v zahvalo zgradil kapelo. Tretje poročilo pripoveduje, da je hotel Reinhold v samoti velikega gozda zgraditi samostan in je dal najprej zgraditi kapelo, vendar se je sprl z obrtniki in so ga ti ubili, kar je preprečilo nadaljnjo gradnjo samostana.
V Dortmundu je del spodnjega dela noge šele od leta 1982 spet shranjen v novem relikviariju v glavnem oltarju katoliške cerkve sv. Janeza Krstnika. Med prvo svetovno vojno je bil v mestni hiši v Dortmundu postavljen „železni Reinhold“, ki naj bi varoval mesto. Reinholda v Dortmundu še danes zelo spoštujejo: obstaja Reinholdov ceh, ki združuje ugledne meščane; lokalno novinarsko združenje podeljuje nagrado „železni Reinhold“ javnim osebnostim; njegov kip, najstarejši leseni monumentalni kip v Evropi, stoji v Reinholdovi cerkvi; drugi kip je v preddverju stare mestne hiše.
Atributi: Menih z zidarsko lopatico in kladivom
Zavetnik: Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; proti kugi
DE
Ime svetega Reinholda je povezano s številnimi starimi legendami, ki slavno pričajo o njegovem redkem junaštvu in slavnih dejanjih. Na tem mestu bomo pripovedovali le o tem, kar so bollandisti na podlagi zanesljivih dokazov izluščili iz plevela poezije kot pravo jedro.
Reinhold je izhajal iz zelo ugledne in bogate karolinške družine. Kdo ne bi slišal za njegovega viteškega očeta Haimona? Imel je štiri sinove, o katerih junaških dejanjih se je prepevalo v pesmih. Toda tako kot ena zvezda zasenči druge po jasnosti, je Reinhold po plemenitosti in čistosti obnašanja prekašal ne le svoje brate, ampak tudi vse sodobnike. Od najzgodnejših let je vedno bolj rasel v spoznavanju in ljubezni do Boga.
Razsvetljen z Božjo modrostjo je zapustil svoje zemeljske dobrine, da bi si pridobil trajne nebeške dobrine. Zato je odšel v Köln, prevzel habit in se popolnoma posvetil ljubezni do Njega, čigar služba je vladavina. Tam je kmalu zasijal s toliko čudovitimi krepostmi, da so ga vsi vzljubili in mu Bog podelil čudežni dar. V svoji puščavi je ozdravljal bolnike, hromim vračal zdrave ude, gluhim sluh in slepim vid. Očividci so poročali, da je s svojo molitvijo obudil mrtvega človeka in ga v navzočnosti mnogih vrnil njegovi žalujoči materi. Dečka, ki je dolga leta trpel za vročino, je ozdravil tako popolno, da se je še isti dan vrnil domov, hvalil Boga in se veselil.
V tistem času je med ljudmi v pokrajini divjala kuga. V največji stiski so se prizadeti obrnili na svetega Reinholda, se ulegli k njegovim nogam in ga s solzami prosili, naj ljudi osvobodi te strašne bolezni. Svetnik je takoj ponižno prosil Gospoda, naj se usmili tistih, ki so že bili zaznamovani s podobo smrti. Bog je uslišal svojega ponižnega služabnika in bolnikom povrnil želeno zdravje. Vsi so se zahvalili Bogu, ki jih je po svetnikovi priprošnji rešil in pregnal strašno bolezen. Povsod so širili kreposti in zasluge svetega Reinholda in mu pozneje vsako leto peli hvalnice.
Božji mož Reinhold je kasneje po naročilu svojega opata postal kamnoseški mojster. Ker je iz gorečnosti za božjo čast delal več kot drugi vajenci in jih strogo in pogosto opozarjal na njihove dolžnosti, so ga ti sovražili in mu zavidali ter na skrivaj kovali zaroto proti njegovemu življenju. Božji služabnik je imel navado pogosto obiskovati bližnje in daljne samostane ter cerkve in na poti dajati miloščino ubogim. Zlobni ljudje so to izkoristili, da so ga prijeli, ga zasačili kot roparja in skrivaj umorili. Svetnik je sprevidel njihov morilski načrt in se pripravil na smrt kot na kraljevsko pojedino. Šel je naproti razbojnikom kot svojim prijateljem, da bi se kot mučenec povzpel v nebesa. Brezbožniki so ga napadli, mu s kladivi razbili lobanjo, slekli oblačila in truplo vrgli v globoko vodo blizu Rena. Tako je častni mučenec našel palmo mučeništva. Nebeške trume so njegovo dušo s pesmimi veselja ponesle v večno radost. Opat in njegovi menihi so dolgo zaman iskali pogrešanega.
Gospod ni več želel, da bi bilo telo njegovega zvestega služabnika skrito. Neka ženska je že več let ležala na bolniški postelji in vsa zdravniška pomoč je bila brezplodna. Neke noči so bolečine postale tako močne, da je pričakovala smrt in prosila Boga, naj konča njeno življenje. Po polnoči je zaspala in v sanjah zagledala svetlečega moškega, ki ji je rekel: „Pojdi k vodi, kjer leži sveti Reinhold, ki so ga umorili kamnoseki, in tam ti bo bolje.“ In pokazal ji je kraj. Ko se je ženska zbudila, je pripovedovala o svojih sanjah. Bolno žensko so odnesli na navedeno mesto. Sveto truplo se je takoj pojavilo na površini vode in ženski povrnilo zdravje. Takoj je vstala z bolniške postelje, pomagala izvleči truplo in v isti postelji, v kateri so jo prinesli, skupaj z drugimi nosilci odnesla sveto truplo v samostan.
Po dolgem času se je mesto Dortmund obrnilo na kölnskega nadškofa, naj pridobi relikvije svetnika, da bi bila dežela mirnejša in varnejša pred sovražniki. Da bi izpolnil prošnjo, je škof sklical mestno duhovščino in jo vprašal, katerega svetnika naj pošlje v Dortmund. Po dolgem obdobju dvomov je gospod pred cerkvijo v krsto položil svetega mučenca Reinholda. Ker je zaslepljeni duh ljudi še vedno dvomil in sveto telo odnesel nazaj v cerkev, se je pojav svetnika pred cerkvijo večkrat ponovil, tako da so ljudje jasno prepoznali, da so po Božji volji te relikvije namenjene Dortmundu. Duhovščina se je zato strinjala z ljudstvom in svetega mučenca Reinholda položila v lepo okrašeno svetišče, velika množica pa je svete relikvije iz Kölna spremljala še tri milje. Sveti ostanki so v Dortmund prispeli 7. januarja okoli leta 1060 in našli svoj kraj počitka v veličastni cerkvi, ki so jo po svetnikovem imenu poimenovali cerkev svetega Reinholda. Verni ljudje so ga častili kot zavetnika svoje cerkve in mesta, Gospod pa je na priprošnjo svojega zvestega služabnika storil številne čudeže: slepi so dobili vid, gobavci so bili očiščeni in udje s protinom so ozdraveli v Božjo hvalo in v čast svetemu mučencu Reinholdu.
DE
V Toledu v Španiji god sv. Reinholda iz Kölna zaradi zamenjave s sv. Rinaldom di Nocera Umbra, praznujejo na isti dan, 9. februarja, vendar večina izročil in liturgičnih dokumentov kot dan praznovanja navaja 7. januar, obletnico predaje relikvij.
O njegovem življenju je treba navesti splošne podatke, saj so obstoječi viri razdeljeni v dve skupini, epske pesmi in legende, skoraj vse različice obeh skupin pa se v podrobnostih razlikujejo.
Reinhold je bil najstarejši od štirih sinov Haimona in sestre Karla Velikega, svojo mladost je preživel v posvečanju orožju, nato pa je nastopil odločilni preobrat v njegovem obstoju, obžaloval je, kakšno življenje je živel do tedaj, in se po najstarejših različicah odločil, da bo svoje grehe odkupil z delom zidarja v Kölnu.
Po drugih različicah je vstopil v samostan, menda v samostan svetega Pantaleona v Kölnu, kjer ga je opat imenoval za nadzornika delavcev, ki so gradili cerkev. S svojo marljivostjo je menih Reinhold vzbudil zavist in upor teh delavcev, ki so ga ubili s kladivi, nato pa njegovo truplo vrgli v ribnik. Leta pozneje so truplo čudežno našli in ga prepeljali v Dortmund.
Po epskih različicah je bil namesto tega hrabri bojevnik, sodobnik istoimenskega meniškega svetnika, ki je v nedoločenem času živel v Kölnu in umrl v svetniški zasnovi med letoma 811 in 1239. Po prenosu njegovih relikvij v Dortmund v začetku 13. stoletja sta se tradiciji junaka in svetnika združili, tako da je nastal en sam menih Reinhold, ki je tako izbrisal vse sledi junaškega bojevnika.
Od prvih desetletij 13. stoletja je bil vzpostavljen kult meniha Reinholda, ki mu je bila v Kölnu posvečena kapela, od leta 1200 je bil glavni zavetnik Dortmunda, od leta 1346 pa se njegovo ime v koledarjih pojavlja predvsem kot mučenec.
V Nemčiji je postal zavetnik trgovcev, kar je bilo v srednjem veku zelo pomembno; od leta 1706 je tudi zavetnik kamnosekov; njegov kult se je iz Kölna in Dortmunda razširil na Nizozemsko, v Danzig, Thorn, Rigo in Ulm, nekaj relikvij so prenesli v Fuldo in leta 1616 v Toledo.
Kar 44 upodobitev svetega Reinholda, meniha iz Kölna, je raztresenih po Nemčiji in tudi tu je umetnost podvržena legendarni fantaziji dvojnega lika, včasih je upodobljen kot menih s kladivom v roki, ki je simbol njegovega mučeništva, pogosto se pojavi v podobi bojevnika, sina Hamona, z mečem in ščitom, včasih se kladivo pojavi tudi v roki viteza.
IT
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 15