Bil je vitez, menih in mučenec. Živel je v 10. stoletju.
Zapustil je vojaško službo in vstopil v samostan sv. Pantaleona v Kölnu, kjer so mu zaupali nadzor nad gradbenimi deli. Bil je zelo strog, zato ga je neki klesar udaril s kladivom po glavi in ubil.
Njegove relikvije so v Dortmundu v cerkvi sv. Rajnolda, ki je tudi zavetnik mesta.
Rajnold pomeni “vladajoč po Božjem nasvetu”.
Vir
Izročilo pravi, da se je Reinhold, sin iz plemiške družine, kot vitez odpovedal vojaški službi, kot benediktinski menih vstopil v samostan svetega Pantaleona v Kölnu in bil zadolžen za gradbena dela; zaradi njegove strogosti so ga jezni kamnoseki ubili s kladivom..
Za podobo Reinholda se verjetno skrivajo tri različne legendarne osebnosti:
– Reinhold iz „nemške različice“ je bil najmlajši od štirih Haimonovih otrok in prek svoje matere Aje nečak Karla Velikega. Kljub temu se je s svojimi brati frankovskemu kralju z neštetimi junaškimi dejanji maščeval za poraz svojega strica, saškega vojvode Widukinda, ki so ga Franki leta 775 premagali pri Hohensyburgu blizu Schwerte. Naveličan viteškega življenja je vstopil v samostan. Ta legenda je še posebej živa na območju Dortmunda, glavnega mesta starih Sasov; ponižanje zaradi podjarmljenja in poznejše prisilne pokristjanjevanja je bilo verjetno podlaga za zgodnje čaščenje Reinholda; Odinov častilec Reinold se je tako vrnil „skozi zadnja vrata“ v podobi krščanskega svetnika.
– Podlaga za “Sago o Haimonu” izvira iz Francije, kjer opisuje spor med frankovskim vladarjem Karlom Martelom in štirimi prepirljivimi sinovi njegovega vazala, grofa Aymona / Haymona iz Dordogne. Ta zgodba o junakih in vitezih je bila „pokristjanjena“ v Nemčiji, kjer je najmlajši od sinov postal „sveti Reinhold“.
– Reinhold je bil okoli leta 960 verjetno menih pri svetem Pantaleonu v Kölnu. Kot premožen mož plemenitega rodu je delal kot gradbeni mojster in se odlikoval s prizadevnostjo, zato so mu ljudje iz zamere poskušali vzeti življenje. Čeprav je vedel za morilske namene, je obiskal samostan, v katerem so ga nato umorili. Njegova premišljena hoja v smrt in čudežna najdba njegovega telesa v pritoku Rena sta botrovali nastanku mita o mučencu, ob čigar grobu so se zgodili številni čudeži: slepi so videli, gluhi slišali, hromi so hodili, ozdravil je vročico in kugo.
Leta 1982 so preiskali Reinholdove kosti in ugotovili, da je živel okoli leta 600 ali v prvi polovici 7. stoletja.
Nizozemsko-nemška različica legende o Reinholdu pripoveduje, da je bil eden od štirih Haimonovih sinov in nečak Karla Velikega. Po sporu s kraljem je z brati pobegnil na velikanskem konju Bayardu, služil različnim kraljem, se boril proti poganom in zgradil grad Montalban / Montauban v Gaskoniji. Ko sta brata tam sedem let vzdržala obleganje kralja Karla, sta pobegnila – spet na konju Bayardu -, dokler ni njuna mati končno sklenila mir s Karlom. Kralj je dal konja utopiti, kar je Reinholda tako razžalostilo, da se je odpovedal viteškemu življenju in kot romar odpotoval v Sveto deželo. Po vrnitvi je prišel v Köln v samostan svetega Pantaleona, postal menih in delal kot kamnosek pri gradnji stare katedrale. Njegovi sodelavci so ga imenovali „delavec svetega Petra“, ker ni razkril svojega imena, ga iz zavisti zaradi njegove prizadevnega dela pretepli do smrti s kladivom in njegovo truplo vrgli v Ren. Neka bolna vdova je po razodetju odkrila truplo in ga rešila, nakar je ozdravela. Cerkveni predstojniki so na pasu oblečenega trupla prebrali ime „Reinold von Montelban“.
Prebivalci Dortmunda so nadškofa zaman prosili za relikvije, saj so mu želeli posvetiti svojo novozgrajeno cerkev; šele ko so Reinholda naložili na voz, se je ta sam premaknil in odpeljal v Dortmund, kjer je bila zgrajena zdaj Reinholdova cerkev. Kralj Karel je izvedel za umor, oblegal Köln, ubil morilce in odpotoval v Dortmund, da bi videl Reinholdove posmrtne ostanke, vendar je bil grob prazen, zato so relikvije ostale v Dortmundu.
Škof Anno II. je verjetno okoli leta 1056 dal Reinholdove posmrtne ostanke prenesti v cerkev svetega Reinholda v Dortmundu – domnevno 7. januarja, zato je to godovni dan; leta 1352 je Reinhold preprečil nočni napad na mesto tako, da je prebudil spečega stražarja v stolpu in mu s svetlim plamenom pokazal sovražnike. Leta 1377 se je sam povzpel na mestno obzidje in z roko prestregel sovražne krogle. Leta 1378 je svobodno cesarsko mesto Dortmund podarilo nekaj kosti mestnega zavetnika cesarju Karlu IV., zato so jih prenesli na grad Karlstein pri Pragi. Leta 1614 so protestanti skrivaj relikvije podarili in razdelili po Evropi; nekaj jih je šlo v Köln, večina pa leta 1616 v Toledo.
Ko so bili posmrtni ostanki leta 1056 preneseni v Dortmund, je ena relikvija ostala v gozdu na mestu današnje kapele svetega Reinholda v Rupelrathu – okrožju Solingena.
Eno od poročil povezuje nastanek kapele svetega Reinholda v Rupelrathu z gradnjo kölnske katedrale: eden od gradbenih delavcev pri gradnji katedrale naj bi odvrgel kladivo, ki je poletelo daleč po zraku in nato padlo na tla na mestu te kapele. Drugo pripoveduje, da se je mojster graditelj kölnske katedrale izgubil v gozdu; po dolgem tavanju je srečal človeka, ki je poznal pot in mu na kraju gradnje kapele dal navodila, zato je tam v zahvalo zgradil kapelo. Tretje poročilo pripoveduje, da je hotel Reinhold v samoti velikega gozda zgraditi samostan in je dal najprej zgraditi kapelo, vendar se je sprl z obrtniki in so ga ti ubili, kar je preprečilo nadaljnjo gradnjo samostana.
V Dortmundu je del spodnjega dela noge šele od leta 1982 spet shranjen v novem relikviariju v glavnem oltarju katoliške cerkve sv. Janeza Krstnika. Med prvo svetovno vojno je bil v mestni hiši v Dortmundu postavljen „železni Reinhold“, ki naj bi varoval mesto. Reinholda v Dortmundu še danes zelo spoštujejo: obstaja Reinholdov ceh, ki združuje ugledne meščane; lokalno novinarsko združenje podeljuje nagrado „železni Reinhold“ javnim osebnostim; njegov kip, najstarejši leseni monumentalni kip v Evropi, stoji v Reinholdovi cerkvi; drugi kip je v preddverju stare mestne hiše.
Atributi: Menih z zidarsko lopatico in kladivom
Zavetnik: Dortmunda, zidarjev, kamnosekov, kiparjev; proti kugi
Vir