V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati. Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Luka je bil Pavlov spremljevalec in je poleg evangelija napisal tudi Apostolska dela; s Pavlom ga je vezalo tesno prijateljstvo, kar se pozna tudi v Lukovem izražanju, mišljenju in pisanju. Pavla je spremljal na drugem misijonskem potovanju leta 51 ali 52 od Troade do Makedonije in ga potlej ni več zapustil. Izročilo pravi, da je v prostem času slikal. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe, ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju. Po izročilu naj bi umrl mučeniške smrti, čeprav ni znano, kdaj in kje.
Ime: iz lat. Lucas. Po eni razlagi naj bi bilo ime okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, t. j. pokrajine v južni Italiji, po drugi razlagi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.
Rodil se je v Antiohiji v Siriji, umrl pa v 1. stol. v Beociji v Grčiji star 84 let.
Družina: Luka je bil Grk, sin poganskih staršev, visoko izobražen, zdravnik, samski.
Zavetnik: Bologne, Padove in Reutlingena; zdravnikov, slikarjev, notarjev, kirurgov, umetnikov, zlatarjev, kiparjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev, živine, vremena, krščanske umetnosti.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot evangelista s knjigo in peresom v roki. Njegov simbol je bik. Pogosto ga vidimo, kako slika Marijino podobo, saj naj bi bil po legendi avtor prve Marijine slike.
Običaji: V starih časih so živini dajali listke posvečene na Lukov dan, da bi s tem odvrnili nesrečo. Kmetje na njegov god začnejo s pospravljanjem repe. Na ta dan niso nikjer vozili z voli.
Pregovori: Sveti Luka repo puka. Sveti Lukež repni pukež. Sveti Luka v roke huka. Svetega Luka sneg prikuka. Če ta dan veter piha, ni močno vino. Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo.
Goduje: 18. oktobra.
Vir
Evangelist Luka je edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, doma najbrž iz Antiohije. Po skoraj soglasnem krščanskem izročilu je avtor dveh pomembnih novozaveznih knjig, Lukovega evangelija in Apostolskih del.
Po poklicu je bil zdravnik, kar izvemo iz Pisma Kološanom, kjer ga Pavel poimensko omenja med sklepnimi pozdravi: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik« (Kol 4,14). Krščanski skupnosti se je Luka verjetno pridružil nekoliko pozneje, saj iz uvoda v njegov evangelij (prim Lk 1,1-4) lahko zaključimo, da ni bil neposredna priča dogodkov, ki jih opisuje, ampak je o njih »natančno poizvedel« od tistih, »ki so bili od začetka očividci in služabniki besede«.
Eden od sedemdeseterih?
V Apostolskih delih pa najdemo več odstavkov, napisanih v prvi osebi množine (prim. Apd 16,10-17; Apd 20,5-15; Apd 21,1-18 …), iz česar sklepamo, da je te dogodke pisec res sam doživel. Pavla je kot sodelavec pri širjenju veselega oznanila spremljal na vseh pomembnejših potovanjih in je z njim prišel tudi v Rim. Z njim ga je vezalo tesno prijateljstvo, kar se pozna tudi v Lukovem izražanju, mišljenju in pisanju. Podobno kot Pavla tudi Luka uvrščamo med apostole v širšem smislu – v pravoslavju velja za enega izmed sedemdeseterih apostolov.
Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist Luka bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi.
Zdravnik o Zdravniku
Kot zdravnik je imel Luka globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in usmiljenem očetu spadata med najlepše svetopisemske bisere. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.
V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleopa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati.
Najverjetneje je poznal Marijo
Po starodavnem izročilu se je Luka v Janezovi hiši večkrat srečal z Marijo. Prav ona mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Ker naj bi bil vešč slikanja, jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor znamenite Marijine podobe »Salus populi Romani – Zdravje rimskega ljudstva«, ki je danes v cerkvi Marije Snežne v Rimu.
Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, zlatarjev, kiparjev in nasploh krščanske umetnosti. Je tudi zavetnik knjigovezov, notarjev, kmetov in živine.
Nekaj njegovih slik naj bi se po izročilu ohranilo do današnjih dni, med njimi v naši bližini Milostna Mati Božja na Trsatu nad Reko. Kakorkoli že, gotovo je Luka Mariji in Jezusu najlepšo podobo naslikal v svojem evangeliju.
Evangelist Luka na Slovenskem
Njegov razpoznavni znak na slikah je vol. Osnova temu simbolu je misel na daritev: Kristus se je na križu daroval za vse ljudi.
Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron. Na ta dan niso nikjer vozili z voli. V starih časih so živini dajali listje, posvečeno na Lukov dan, da bi s tem odvrnili bolezen. Kmetje na njegov god začnejo s pospravljanjem repe, kar spremljata tudi dva sorodna si pregovora: Sveti Luka repo puka. Sveti Lukež, repni pukež.
Kot vremenski zaščitnik je povezan tudi z mnogimi vremenskimi reki:
Sveti Luka v roke huka.
Svetega Luka sneg prikuka.
Če ta dan veter piha, ni močno vino.
Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo.
Ime Luka nosi nad 14 tisoč prebivalcev Slovenije. To ime je po pogostnosti med moškimi imeni na 7. mestu, med vsemi imeni pa na 9. mestu. Priljubljenost imena je začela naraščati zlasti po letu 1980.
Evangelistu Luku so na Slovenskem posvečene tri podružnične cerkve, in sicer v Grčarevcu (župnija Planina pri Rakeku), v Spodnjih Praprečah (župnija Brdo) in v Tremerjah (župnija Buče).
Vir
Luka, avtor evangelija po Luku in Apostolskih del, je bil doma v Antiohiji v Siriji. Izročilo, ki sega najmanj do šestega stoletja, navaja, da je Luka naslikal portrete Blažene Matere, Petra in Pavla. Njemu pripisujejo nekatere slovite ikone Vzhodne Cerkve. Po njem so se imenovali srednjeveški cehi sv. Luka v Italiji in na področju Nizozemske, ki so ohranjali visoke umetniške standarde in tako ščitili ter opogumljali umetnike in kiparje. Luka je v svojih spisih uporabljal bogato zakladnico grškega izrazoslovja in »slikal z besedami«.
Pogosto in spretno je opisoval Božjo Mater. Samo v Lukovem evangeliju lahko najdemo popoln Marijin opis pri oznanjenju, obiskanju in Jezusovem rojstvu. Lukovi spisi nas na izvrsten način popeljejo v samo srce teološke drame greha in odpuščanja. Poglejmo samo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15,11– 32) z njenimi enkratnimi psihološkimi portreti očeta in sina. Lukov evangelij pogosto imenujejo tudi »evangelij usmiljenja«. Izročilo navaja, da je Luka umrl v starosti 84 let v grški Boeciji. Častimo ga tudi kot zavetnika slikarjev.
Dobri Oče, na priprošnjo svetega Luka evangelista daj, da bom z večjo pobožnostjo premišljeval o Mariji, ki si jo izbral za mater svojega Sina.
Vir
Praznik svetega Luka, evangelista, ki je bil verjetno rojen v Antiohiji v poganski družini in po poklicu zdravnik. Ko se je spreobrnil h Kristusovi veri in spremljal predragega blaženega apostola Pavla, je v knjigo evangelija, kot pisatelj Kristusove miline, marljivo uvrstil vse, kar je Jezus storil in učil, v Apostolskih delih pa je pripovedoval o začetkih življenja Cerkve do prvega spomina Pavla v mestu Rim.
Vir
Po soglasnem starokrščanskem izročilu je pisatelj tretjega evangelija sv. Luka, učenec in spremljevalec apostola Pavla. Pri pisanju je Luka, edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, po izobrazbi zgodovinar in literat, imel pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva. Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, ki iz njih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba s hlevom in pastirji na betlehemskih poljanah. Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.
Podatke o življenju in delu evangelista Luka zajemamo predvsem iz Apostolskih del, zgodovine mlade Kristusove Cerkve, ki jo je napisal isti pisatelj kot tretji evangelij. Bogato je tudi legendarno izročilo o njem. Kakor na podlagi zanesljivega izročila izpričujeta cerkveni zgodovinar Evzebij in sv. Hieronim, je bil Luka doma iz Antiohije v Siriji, živahnem trgovskem mestu, po velikosti tretjem v rimski državi, v katerem so se Jezusovi privrženci prvikrat imenovali kristjani. Po poklicu je bil zdravnik; apostol Pavel ob koncu svojega pisma Kološanom pove: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik.« Ta poklic odseva v vsem njegovem evangeliju, v katerem slika Kristusa – zdravnika duš in teles. V rodnem mestu se je zgodaj seznanil s krščanstvom, prejel krst in se oklenil apostola Pavla, kateremu je bil zvest spremljevalec in več let pomočnik pri apostolskem delu med pogani.
Iz Apostolskih del zvemo, da se je Pavlu pridružil na drugem misijonskem potovanju v Troadi in ga potem spremljal v Makedonijo do Filipov. Ko se je Pavel po končanem tretjem potovanju vračal skozi Troado, se mu je Luka spet pridružil ter šel z njim do Jeruzalema in dve leti pozneje iz Cezareje v Rim. Od tedaj je ostal pri Pavlu morda s kratkimi presledki – do njegove smrti. O nadaljnjem življenju in delovanju evangelista Luka ni zanesljivih podatkov. Kot njegovo misijonsko polje se omenjajo Ahaja na grškem Peloponezu ter Beotija in Bitinija v Mali Aziji. Umrl je mučeniške smrti, ni pa znano, kdaj in kje.
Po izročilu in legendi je Luka v prostem času slikal, zato so ga krščanska slikarska združenja izbrala za svojega zavetnika. Po izročilu vzhodne Cerkve se je evangelist Luka srečal z Jezusovo materjo Marijo v Janezovi hiši in naslikal Marijino ikono.
Med štirimi evangelisti je Luka dobil simbol bika. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi. Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron; sicer pa velja za zavetnika zdravnikov, slikarjev, umetnikov, zlatarjev, knjigovezov, živine, vremena …
Ime Luka zadnje čase spada pri nas med ‘modna imena’; nekoč je bila dokaj razširjena oblika Lukež – po latinskem imenu Lucas.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.