Zavetnik hlapcev
Atributi: papež z oslom in jaslimi
Imena: Marcelin, Marcelino, Marcelj, Marcello, Marčelo, Marsel, Marcela, Marčela, Marsela…
Po četrtem odloku cesarja Dioklecijana (leta 304) je bila škofom dana samo izbira: ali odpad ali smrt. Vihar preganjanja se je polegel šele jeseni 306, ko je v Rimu prevzel vlado Maksimijanov sin Maksencij. Novi cesar je v začetku kazal naklonjenost. Cerkev je uživala toliko miru, da si je maja 308 izvolila Marcela za škofa in vrhovnega pastirja. Po rodu je bil Rimljan in je dobro poznal cerkvene razmere v mestu Rimu. O njem poročajo, da je mesto razdelil na petindvajset cerkvenih središč (imenovanih »tituli«), da bi olajšal pouk o veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo; ti so se takrat, ob koncu najhujših preganjanj, javljali v izjemno velikem številu.
Za časa njegovega papeževanja so nastali v rimski Cerkvi nemiri zaradi sprejemanja »padlih«, to je tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, potem pa so hoteli priti nazaj v Cerkev brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri drugih zvestih vernikih ni mogel dovoliti. O tem je pozneje pisal papež Damaz (366-84): »Resnicoljubnega pastirja so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir. Sledil je upor in poboj. Vezi miru so bile raztrgane.«
Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil neki Heraklij, zelo fanatičen in nasilen človek. Zdi se, da je ta ovadil papeža Marcela cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je vzrok neredov. Cesar je uporabil predpis, ki je prepovedoval organiziranje cerkvene družbe, in je papeža obsodil na izgon; izgnal pa je tudi Heraklija, da se pokaže objektivnega pri obrambi reda in miru. Marcel je kmalu nato (najbrž 16. januarja 309) v pregnanstvu umrl.
Goduje 16. januarja.
Vir
V Rimu v katakombah Priscíle (ob Novi Salarijski cesti), pogreb svetega Marcéla I., papeža, ki je bil, kot poroča sveti Damaz, resnični pastir, in je bil mučen od tistih, ki so prezirali od njega naloženo pokoro. Pri tiranu sramotno obtožen, je bil izgnan iz domovine, ter umrl kot izgnanec.
Vir
Rimski cesar Dioklecijan, zadnji zakleti sovražnik Kristusovega imena in krvavi preganjalec kristjanov, je leta 303 izdal odlok, ki je ukazoval, da je treba vsakega novega cerkvenega predstojnika takoj vreči v ječo in ga prisiliti, da daruje bogovom. Škofom je bila torej dana samo izbira: ali odpad ali smrtna kazen. Odloke zoper kristjane in zoper škofe je s kruto doslednostjo izvajal Dioklecijanov sovladar Maksimijan, ki je vladal v Rimu. Vsak na novo izvoljeni rimski škof bi neizogibno zapadel smrti, zato so v tem času cerkveno občino vodili le prezbiterji, ime za vse občestvo odgovornega predstojnika pa je moralo ostati skrito.
Skoraj zanesljivo je vodstvo rimske Cerkve vzel v roke današnji svetnik Marcel brž po smrti svojega prednika papeža Marcelina, ki je umrl leta 304. Ko se je vihar preganjanja proti koncu leta 306 polegel in je Cerkev v Rimu uživala nekaj več miru, je maja 308 Marcel tudi v javnosti nastopil kot njen prvi pastir.
Marcel je bil po rodu Rimljan in je dobro poznal cerkveno stanje v svojem mestu. Ko je postal rimski škof, je mesto razdelil na 25 cerkvenih središč (nekakšnih župnij), da bi olajšal pouk v veri in pospešil sprejem novih priglašencev v krščansko občestvo. Ti so se takrat, ob koncu preganjanj, javljali v velikem številu. Papež Damaz, ki je vodil Cerkev v letih 366384, poroča, da so za časa papeža Marcela v Rimu izbruhnili nemiri znotraj krščanske občine in sicer zaradi sprejemanja ‘padlih’, tistih, ki so ob preganjanju darovali bogovom, zdaj pa so hoteli priti nazaj v cerkveno občestvo brez javne pokore. Marcel jim tega brez pohujšanja pri zvestih vernikih ni mogel dovoliti. »Resnicoljubnega pastirja,« piše papež Damaz, »so nesrečneži imeli za bridkega sovražnika, ker je zahteval, da morajo padli objokovati svoje grehe. Pa so pobesneli zanetili sovraštvo, napravili razdor in prepir.«
Vodja padlih, ki so se uprli papežu, je bil Heraklij, fanatičen in nasilen človek. Vse kaže, da je ovadil papeža cesarju Maksenciju in ga očrnil, da je Marcel vzrok neredov. Cesar je, sklicevaje se na odlok o prepovedi organiziranja cerkvene službe, papeža obsodil na izgon, izgnal pa je tudi njegovega zagrizenega nasprotnika Heraklija. Papež Marcel je kmalu nato 16. januarja leta 309 v pregnanstvu umrl. Ko je Cerkev leta 313 dosegla trajno svobodo, je dal papež Silvester I. ostanke sv. Marcela prenesti v Rim in nad grobom sezidati cerkev njemu v čast. Že tedaj so ga imeli za svetnika, ne pa za mučenca.
Mučeništvo mu je pripisovala legenda, da je cesar Maksencij cerkev, ki jo je bil Marcel posvetil v hiši pobožne matrone Lucine, spremenil v konjski hlev, papež pa je moral tam opravljati najtežja in najbolj poniževalna dela. Ob tem naporu naj bi papež zbolel in umrl. Legenda je tudi vzrok, da so papeža sv. Marcela upodabljali sredi hlevskih živali.
Osebno ime Marcel (dejansko je pomanjševalnica imena Marko, se pravi Markec) je na slovenskih tleh zelo redka ‘cvetlica’, enako velja za žensko obliko Marcela.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
S svetim Marcelom je težava. Ali bolje rečeno, preplet težav, saj celo antični dokumenti zamenjujejo lik svetega Marcella: Rimski in geronimski martirologij, Liberijski katalog, Liber pontificalis … In nasprotujoče si podatke je mogoče razumeti: čas Marcella I. je bil za življenje celotne Cerkve v Rimu in drugod čas pretresov zaradi preganjanja, ki je potekalo pod imenom cesarja Dioklecijana, želel pa ga je njegov „namestnik“ in poznejši naslednik Galerij (umrl leta 311). Po mnenju velikega nemškega zgodovinarja Theodorja Mommsena in drugih učenjakov celo Marcelin naj ne bi bil pravi papež, temveč preprost rimski duhovnik, ki je po smrti papeža Marcelina leta 304 morda nekaj časa deloval kot regent Cerkve.
Toda pontifikat Marcelina I. po nekaj nejasnih letih dobro potrjujejo antični viri. O njem je poudarjeno njegovo ravnanje po preganjanju do tako imenovanih lapsi (tj. „padlih“, „zdrslih“), kot so imenovali kristjane, ki so iz strahu zanikali vero. Drugod (na primer v Afriki) jih mnogi želijo za vedno izključiti iz Cerkve. Marcel ni tako strog: da, sprejel jih bo, vendar šele po obdobju pokore. V zvezi s tem navajamo hvalnico Marcellu, ki jo je narekoval papež Damaz I. (366-384): “Lapsijem je razodel obveznost, da svoj zločin odplačajo s solzami pokore: ti nesrečneži so ga imeli za strašnega sovražnika … Zaradi zločina tistega, ki je celo v času miru zanikal Kristusa, je bil Marcel izgnan, žrtev tiranove krutosti.”
Rimski martirologij namreč pravi, da so ga preganjali in ga prisilili, da je bil hlapec v hlevih cesarske pošte, po podatkih Liber pontificalis pa so ga poslali v izgnanstvo. Vendar te pripovedi ne veljajo za zanesljive. V antičnih virih najdemo tudi različne datume pontifikata in smrti. Po rimskem martirologiju se Cerkev danes spominja Marcella I. 16. januarja.
Nazadnje z gotovostjo vemo, da je bil pokopan na pokopališču, znanem kot Balbina, ob ulici Via Ardeatina v Rimu.
IT
V prvih treh stoletjih krščanstva vsa preganjanja niso bila enaka. Od Nerona do Dioklecijana je bilo visoko in nizko, kruto in brezobzirno. Nekateri cesarji, kot je bil Decij, so si bolj prizadevali, da bi iz kristjanov naredili odpadnike, tj. odpadnike, kot pa mučence, tj. „priče“.
Zadnje preganjanje, preden je Konstantin sprejel križ kot znamenje, je bilo preganjanje starega Dioklecijana, ki je bilo najdaljše in najbolj kruto. Začelo se je leta 303. Cerkve so bile uničene, svete knjige sežgane, kristjani, ki niso hoteli žrtvovati bogovom, so veljali za slabše od sužnjev, plemiči, če so bili kristjani, so izgubili svoje nazive, častniki svoje čine, uradniki svoje službe, trgovci svoje imetje.
Toda tem moralnim preganjanjem so se kmalu pridružila še materialna. Kristjane so z obtožbo, da so zažgali cesarsko palačo, zažgali, utopili, obglavili, križali in razkosali. Celotna mesta so bila izpraznjena, vojska pa zdesetkana.
Mnogi kristjani so popustili: odrekli so se in odpadli. Vsi niso mogli zdržati, zlasti civilnega preganjanja, in zato, da bi ohranili ne toliko svoja življenja, kot svoje dostojanstvo, svoje čine, svoje službe, svoje imetje, so padli v odpadništvo.
Zaradi teh svojih nesrečnih otrok je bila Cerkev opustošena, razklana, žalujoča, in ob smrti papeža Marcelina je bilo dolgotrajno izpraznjeno apostolsko mesto.
V tem zelo težkem, celo tragičnem trenutku se je dvignil lik svetega Marcelina, glavnega duhovnika rimske Cerkve. V koledarjih in seznamih pontifikov ima naziv papeža, enaintridesetega v apostolski vrsti. Toda morda ni bil papež, temveč le „glavni predstojnik“, tj. prvi med rimskimi duhovniki.
V vsakem primeru se je njegov pontifikat začel štiri leta po smrti njegovega predhodnika in je bil kratkotrajen. Cerkev je po preganjanju in odsotnosti voditelja pokazala rane nezvestobe in brazgotine izdajstva. Sveti Marcel je bil strog do lapsusov, ki jim je nalagal hude pokore; zelo strog je bil do recidivistov. Strogi je bil tudi do tistih, ki so celo ustanovili nekakšno „ popustljivo“ stranko, ki je skušala opravičiti, če ne celo zagovarjati dejanja odpadlih kristjanov.
A strogost svetega Marcella je bila sveta in odrešujoča, kajti če lahko šibki vzbudijo usmiljenje, lahko samovšečni izdajalci in arogantni vzbudijo le grajo in obsodbo.
Z Dioklecijanovo smrtjo in nasledstvom Maksencija, ki naj bi bil nasprotnik, ki ga je premagal Konstantin, se je zdelo, da se je preganjanje umirilo. Rimska Cerkev se je pod neomajnim vodstvom svetega Marcella ponovno organizirala, dokler ni celo cesar Maksencij, ki je postal sumničav, papeža ali „vrhovnega predstojnika“ rimske Cerkve poslal v izgnanstvo.
V izgnanstvu je umrl leta 309, čeprav legende in celo martirologij kažejo na drugačen in bolj barvit konec.
Pripovedujejo, da je Marcel obhajal v hiši, ki jo je bogata matrona Novella, ki se je spreobrnila v krščanstvo, zapustila Cerkvi in je stala na ulici Via Lata. Cesar je dal to hišo-cerkev spremeniti v hlev za konje cesarskih kurirjev, sveti Marcel pa je bil po pretepanju s palicami obsojen na služenje v hlevu.
V tej službi, ugotavlja Legenda, je po dolgih letih truda in dela počival v miru“, to je, umrl. Zato svetega Marcella, prezbiterja in papeža, častijo kot zavetnika konjušnikov in zaščitnika hlevov, ki je morda manj strog do živali kot do samovšečnih in ponosnih povratnikov!
IT
Marcel I. je živel v času silovitih bojev in preganjanja rimskih cesarjev proti Cerkvi, ki se je končalo šele leta 313 s Konstantinovo revolucijo. Za rimskega škofa je bil izvoljen leta 308 – po drugem mnenju, ki ga enači z Marcelinom, že leta 304 – in je organiziral cerkveno upravo svoje škofije ter po izročilu dal v Rimu zgraditi predhodnico današnje cerkve San Marcello al Corso. Sam je bil – verjetno leta 308 – izdan s strani odpadnikov, ki jim je ostro nasprotoval, cesar Maksencij pa ga je izgnal. Legenda pravi, da so ga izgnali iz mesta in da je varoval poštne konje v cesarjevih hlevih.
Ni gotovo, ali je grob mučenca Marcella v Priscilinih katakombah v Rimu grob škofa. Danes njegove posmrtne ostanke častijo pod glavnim oltarjem v cerkvi San Marcello al Corso v Rimu. V začetku 12. stoletja so bile v Clermontu – današnjem Clermont-Ferrandu – tudi – domnevne relikvije, ki so jih nekega 5. septembra prenesli v nekdanji samostan v Clunyju. Druge relikvije so še v Monsu in Namurju.
Cerkev San Marcello al Corso, ki naj bi jo zgradil Marcello, stoji na mestu, kjer je bila nekoč osrednja rimska konjska postojanka; cerkev se prvič omenja leta 418 z naslovom di Marcello.
V kraju Beckingen pri Merzigu na Saarskem izročilo pravi, da je Marcellus tu delal v nekdanjih rimskih hlevih; to mesto označuje Marcellova kapelica, ki je mestna znamenitost. Sedanja kapela je bila zgrajena leta 1634, zvon iz leta 1388 in posoda za sveto vodo iz 12. stoletja ter druge starodavne relikvije iz prejšnje stavbe pa so zdaj shranjene v župnijski cerkvi v Beckingenu.
Nekdanja opatija Cluny je bila ustanovljena leta 910, tretja cerkev pa je bila zgrajena med letoma 1088 in 1130 – do dokončanja bazilike svetega Petra v Rimu je bila to največja cerkev na svetu. Med francosko revolucijo je bila opatija leta 1789 ukinjena, stavbe so bile prodane in porušene, razen majhnega ostanka z dvema kapelama in stolpom; preostale temelje so izkopali leta 1928. Leta 1891 je bila na mestu nekdanjih samostanskih stavb zgrajena visoka šola za inženirje.
Atributi: z osličkom in jaslicami
Zavetnik hlevskih hlapcev
Kmečki pregovor: Kakšno je bilo vreme na Marcelovo, / takšno bo tudi septembra: oblačno ali jasno.
DE
Papeški sedež je bil štiri leta prazen zaradi nepopisne zmede, ki je nastala v rimskem cesarstvu po smrti svetega Marcelina. Dioklecijan se je leta 305 odpovedal cesarskemu dostojanstvu, potem ko je prelil reke krščanske krvi, tako da so ga slavili kot „uničevalca krščanskega imena“. Znani so napisi na dveh spominskih stebrih, postavljenih temu okrutnemu klavcu kristjanov. „Dioklecijan, Jupitrov sin, in Maksimijan Herkul sta razširila meje cesarstva na vzhod in zahod ter uničila ime kristjanov, sovražnikov države“. Napis na enem od stebrov se glasi: „Dioklecijan Cezar Avgust, na vzhodu posvojen Galerij, je povsod izkoreninil krščansko vraževerje“. Tako so se pogani razveselili in po manj kot desetletju je na rimskem vojnem praporu zasijal križ! Ali so Dioklecijana k abdikaciji prisilili besi vesti in neuspeh njegovega načrta za popolno izkoreninjenje krščanstva? K abdikaciji je prisilil tudi svojega sovladarja Maksimijana. Vendar se je slednjemu ta poteza kmalu zamerila in je kot njegov sin Maksencij prevzel položaj cesarja. Ker je Dioklecijan namesto sebe in Maksimijana imenoval dva druga cesarja, je imel Rim zdaj šest cesarjev, ki so se med seboj borili. Vsi so bili preganjalci kristjanov, razen Konstancija in njegovega sina Konstantina, ki je po očetovi smrti (306) sledil očetu v pogumu in prepričanju. Ko so se leta 308 razmere v Rimu nekoliko umirile, je bil za papeža izvoljen Marcel, po rodu Rimljan. Ker sta kruto preganjanje in dolgotrajna zasedba Svetega sedeža porušila urejeno delovanje Cerkve in je vladala velika zmeda, je Marcel takoj začel delovati, da bi vzpostavil red in organizacijo. Mesto je razdelil na 25 župnijskih okrožij, v katerih naj bi katehumene in penitente pripravili na krst in ponovni sprejem v Cerkev. Hkrati je vztrajno zahteval javno pokoro od tistih, ki so med preganjanjem žrtvovali bogovom ali izročili cerkvene knjige. Cesar Maksencij, ki je bival v Rimu, je kmalu sledil stopinjam svojega očeta Maksimijana kot krvav preganjalec kristjanov. Marcel je bil ujetnik in je kot pričevalec končal v izgnanstvu. Papež Damaz, kasnejši naslednik (366-384), je plemenitemu trpečemu namenil časten epitaf, ki je še vedno ohranjen. V njem ga slavijo kot „oznanjevalca resnice“ in „zvestega pastirja duš“.
***
… Preganjanje je bilo tako silovito, da takratni pisci pravijo, da Svetega sedeža ni bilo mogoče zasesti štiri leta. Vsakdo, ki ni hotel žrtvovati malikom, je moral umreti. Sveti spisi so bili sežgani, cerkve uničene, kristjanom so bile odvzete službe in dostojanstva ter obravnavani kot brezpravni. Nazadnje se je pojavil ukaz, da je treba zajeti vse kristjane ne glede na njihov status ali starost in jih z mučenjem prisiliti k odpadništvu. Začelo se je prelivanje krvi brez primere. Po verodostojnih podatkih je bilo v enem mesecu umorjenih 18 000 kristjanov. V Nikomediji so številne kristjane vkrcali na pokvarjene ladje in jih odpeljali na morje, kjer so vsi utonili. Ponosni bojevniki, nežne device, otroci in starci so z veseljem prenašali smrt.
Pod vladavino svetega Marcella, ki se je na papeški prestol povzpel 27. maja ali 26. junija 308, so se v Rimu obnovili spori glede ravnanja z odpadlimi kristjani. Temu papežu so očitali tudi trdo ravnanje s skesanimi; Marcell se je zdel preveč strog, zato ga je Maksencij, Herkulov sin, poslal v izgnanstvo, kjer je tudi umrl, kot pravi njegov epitaf. Kraj izgnanstva ni znan. Njegovo truplo so kmalu pripeljali nazaj v Rim in ga pokopali v grobnici svete Priscile. Nad njegovim grobom so zgradili cerkev. Papež Marcel je veliko pozornosti namenil tudi katakombam, poskrbel, da jih je nadzorovala in vzdrževala duhovščina, in dal zgraditi nove, zlasti tisto na desni strani Salarske ulice v Rimu, nasproti katakombe svete Priscile …
DE
Sveti Marcel je bil po rodu Rimljan in je bil v času poganskih cesarjev Dioklecijana in Galerija zaradi svoje pobožnosti in neustrašnega poguma pri obrambi krščanstva povzdignjen na papeški sedež. Ta izbira ni bila sprejeta brez posebnega posredovanja Božje previdnosti; v tistem času je bila namreč Jezusova Cerkev močno zatirana in preganjana, in če naj bi se v tem nesrečnem obdobju ohranila, je moral biti glavni pastir, ki je kot zgled hrabrosti, ki je preziral vse muke in celo smrt, dvignil strte duše vernikov in jih napolnil s trdno vero v vsemogočnega Boga. Sveti Marcel je bil takšen bogoljuben in apostolski mož.
Niti najhujša preganjanja, niti najbolj očitne smrtne nevarnosti, ki so mu grozile povsod, ga niso mogle odvrniti od javnega izpovedovanja Jezusa, oznanjevanja evangelija kristjanom in pokopa svetnikov, ki so v boju za Boga in svojo vero v skladu s krščansko navado žrtvovali kri in življenje. Usoda vernikov je postala še bolj žalostna, ko se je na rimski cesarski prestol povzpel besni Maksencij, krvoločna pošast. V tem času je sveti glavni pastir od pobožne krščanske matrone Lucine prejel precejšnje premoženje za podporo ubogih kristjanov in si neutrudno prizadeval za postavitev primernejših stavb za bogoslužne prostore in primernejših mest za cerkvena poslopja, Za njihov nadzor in za nemoteno podeljevanje svetih zakramentov je posvetil 21 škofov, 25 duhovnikov in dva diakona, ko ga je Maksencij dal aretirati in mu zagrozil z najhujšimi mučenji, če ne bo takoj žrtvoval bogovom. Sveti papež je te grožnje prezrl, zato je bil obsojen na služenje v hlevih, kjer so hranili divje živali za bojne igre. Devet mesecev je Marcel v tem bednem bivališču trpel v postu in molitvi ter v tem času pisal ganljiva pisma svoji krščanski skupnosti. Končno ga je ponoči nekaj duhovnikov osvobodilo krutega zapora in ga odpeljalo v hišo pobožne Lucine, ki jo je posvetil kot cerkev in tamkajšnjim vernikom oznanjal evangelij.
Takoj ko je Maksencij prejel novico o tem, je to božjo hišo oskrunil v hlev za živino, svetega papeža spet obsodil na suženjsko delo v hlevu, kjer je okoli leta 309, potem ko je pet let, en mesec in petindvajset dni veličastno vladal Kristusovi Cerkvi, končno z največjim trpljenjem preminil. Lucina je njegovo truplo pokopala na cerkvenem pokopališču svete Priscile na Salarianski ulici.
DE
Sv. Marcel je bil duhovnik pri papežu Marcelinu, ki ga je nasledil leta 308, potem ko je bilo to mesto tri leta in pol prazno.
V epitafu, ki mu ga je napisal papež Damaz, ki v njem omenja tudi sebe, piše, da je z uveljavljanjem kanonov svete pokore nase pritegnil nasprotovanja in preganjanja mnogih mlačnih in oporečnih kristjanov ter da ga je zaradi strogosti do nekega odpadnika pregnal tiran Maksencij. Umrl je leta 310 po enem letu, sedmih mesecih in dvajsetih dneh. Anastazij piše, da je Lucina, pobožna vdova nekega Pinianusa, ki je nastanil svetega Marcella, ko je živel v Rimu, po njegovi smrti spremenila svojo hišo v cerkev, ki jo je poimenovala z njegovim imenom. Njegova lažna dejanja pripovedujejo, da ga je tiran med drugim trpljenjem kaznoval tako, da je na tem mestu redil živino. Kot mučenec je označen v zakramentarijih Gelasija I. in svetega Gregorja ter v mučeništvih, pripisanih svetemu Hieronimu in svetemu Bedi, ki skupaj z ostalimi zahodnimi koledarji omenjata njegov praznik šestnajstega januarja. Njegovo telo leži pod glavnim oltarjem v starodavni cerkvi, ki nosi njegovo ime in daje naziv kardinala v Rimu; nekateri deli njegovih relikvij pa so češčeni v Cluni, Namurju, Monsu itd.
EN