V Nicéji (v Bitíniji, v današnji Turčiji), sveti Neófit, mučenec.
Vir
O trpljenju svetega Neofita se je ohranilo več grških redakcij, vse — razen ene — še neobjavljene. Tem besedilom je treba dodati tudi panegirik, ki ga je izrekel Konstantin Akropolit.
Podatek bizantinskih sinaksarijev za 21. januar izhaja iz teh besedil in jasno kaže, kako malo verodostojnosti jim gre pripisati.
Po poročilu sinaksarijev je bil Neofit rojen krščanskim in pobožnim staršem, Teodorju in Fiorenci, ter je bil že od najnežnejših let napolnjen z Božjo milostjo. Pri devetih letih je bil v šoli vzor vsem svojim sošolcem. Golobica, ki je spregovorila s človeškim glasom in z njim govorila o duhovnih rečeh, je bila povod za njegov prvi čudež: njegova mati, ki je po naključju slišala te pogovore, je bila tako pretresena, da je umrla, Neofit pa jo je s svojimi molitvami obudil.
Vedno voden po golobici se je Neofit zatekel v votlino na gori Olimp. Pri petnajstih letih se je, po angelovem vodstvu, predstavil prefektu Deciju v času Dioklecijanovega preganjanja; ker je bil kristjan, so ga najprej pretepli, nato pa vrgli v razbeljeno peč. Ko je iz nje izšel nepoškodovan, so ga vrgli zverem, a je tudi to preživel. Nazadnje je bil obglavljen.
Češčenje svetega Neofita, omejeno na bizantinsko Cerkev, je ostalo neznano na Zahodu, dokler ga C. Baronio ni uvedel v Rimski martirologij pod 20. januarjem s kratkim hvalospevom, ki temelji na poročilu bizantinskih sinaksarijev.
IT
Neofit, sin krščanskih staršev Teodora in Florencije, je že pri devetih letih na čudežen način dajal hrano svojim sošolcem. Nekega dne je k njegovi postelji priletela golobica in mu spregovorila s človeškim glasom; mati, ki je to videla, je od groze umrla, vendar je po sinovih molitvah ponovno oživela. Neofit je nato, voden po tej golobici, odšel na Olimp v Bitiniji – današnji Uludağ – v neko votlino, iz katere je pregnal tam živečo divjo žival, in odtlej so ga angeli oskrbovali s hrano. Pri enajstih letih se je vrnil domov in razdal premoženje svojih staršev ubogim; pri petnajstih letih je pod vodstvom angela stopil pred upravitelja Decija in izpovedal svojo vero. Vse muke je prestal nepoškodovan, nazadnje pa je bil ubit z mečem. Leta 2014 so pri merilnem preletu ob obali jezera Íznik v mestu Íznik odkrili potopljene ostanke velike bazilike, ki je bila verjetno zgrajena kmalu po 1. nicejskem koncilu in jo danes imenujejo Neofitova bazilika.
DE
Ta svetnik, ki je v nežni mladosti prelil svojo nedolžno kri v stanovitnem izpovedovanju, v slavo Jezusovega imena in njegove Cerkve, se je rodil v Nikeji v Bitiniji in bil od svojih pobožnih krščanskih staršev Teodora in Florencije vzgojen v strahu Božjem. Njegovi mučeniški opisi ne navajajo ne časa rojstva ne leta smrti, verjetno pa je, da je po smrti staršev, nekje na začetku kakšnega preganjanja kristjanov, zapustil domače mesto. Dalj časa je prebival v votlini na odmaknjenem kraju, živel v molitvi in odpovedi, od zelišč in korenin, in bil v petnajstem letu starosti odkrit ter kot kristjan izročen poganskemu sodniku. Ta ga je pozval, naj daruje bogovom in tako obvaruje svoje telo pred mučenjem, a se je začudil, ko je pri dečku našel možato odločnost in resno zavrnitev njegove zahteve. Ko nanj niso naredile najmanjšega vtisa ne vabljive obljube ne zapeljive laskavosti, so mu rablji morali pokazati mučilna orodja, katerih strašen pogled je že najhladnokrvnejše može pripravil do odpada. Neustrašen in popolnoma zbran je mladi izpovedovalec vprašal, kako dolgo lahko trajajo muke in trpljenje pod temi orodji; ko je dobil odgovor, da so nekateri v mučenju vzdržali dva ali tri dni, je rekel: »Zaslepljeni norci! Kaj je nekaj kratkih dni trpljenja proti večnosti v nebesih pri Bogu? Tukaj je moje telo, mučite ga, razmesarite ga po volji: moj Jezus živi in vem, da me bo spet obudil k življenju.« Razjarjen nad krščanskim junaštvom dečka je sodnik ukazal, naj ga kruto bičajo; ko pa je Neofit med mučenjem večkrat izgovarjal Jezusovo ime in prosil Boga, naj ga šteje vrednega mučeniške smrti, je sodnik ukazal, naj ga vržejo divjim živalim, in ker se ga živali niso dotaknile, še v ogenj, iz katerega pa je izšel nepoškodovan in hvaleč Boga. Nazadnje je bil usmrčen z mečem in tako je njegova čista duša stopila med nebeške duhove.
DE
Neofit iz Niceje v Bitiniji se je rodil krščanskim staršem Teodoru in Florenciji ter je živel v času cesarja Dioklecijana (284–305). Že od najzgodnejšega otroštva je bil poln Božje milosti. Ko je bil star devet let, je bil nekoč v družbi drugih otrok, ki so bili žejni; medtem ko je molil pri vratih cerkve, je s prstom udaril ob skalo in iz nje je pritekla voda in mleko, kar je potešilo njihovo žejo in žejo množice, ki se je zbrala ob tem čudežu. Namesto da bi postal prevzeten zaradi Božje moči, ki se je razodela po njegovih molitvah, je Neofit ostal ponižen in si prizadeval skriti svoj krepostni način življenja. Kolikor bolj je skušal skriti svojo svetost, toliko bolj ga je Gospod razodeval kot posodo milosti.
Kmalu po tem dogodku je njegova mati Florencija neko noč molila, da bi spoznala, kaj Bog pripravlja za njenega sina. Nenadoma je videla golobico, ki je prišla z neba in sedla na Neofitovo prazno posteljo. Ko je vprašala, zakaj je golobica počivala na postelji njenega sina, je ta čudežno spregovorila s človeškim glasom: »Sveti Duh me je poslal, da bdím nad posteljo Neofita, da odženem vsak napad sovražnika in ohranim njegovo ležišče čisto in neomadeževano.« Za tem se je spustila neizrekljiva svetloba. Pretresena zaradi videnja in glasu je žena padla mrtva. Ko se je Neofit vrnil domov in izvedel od sosedov, da je mati umrla, ni žaloval kot tisti, ki nimajo upanja, ampak je potolažil očeta, ki je v solzah pritekel s polja. Nato je prijel mrtvo mater za roko in rekel: »Vstani, mati, saj je Gospod tako hotel; dovolj si spala.« Njena duša se je vrnila v telo in po okrevanju je vsem povedala, da je videla golobico nad Neofitovo posteljo. Tudi drugi so jo videli in slišali, kako je Neofitu naročila, naj zapusti dom in posveti svoje življenje Bogu.
Desetletni Neofit je vzel te besede k srcu in se z golobico odpravil na goro Olimp v Bitiniji, kjer je postal eden najmlajših puščavnikov v tisti pokrajini, ki je stoletja pozneje postala pomembno meniško središče. Pod vodstvom golobice je dosegel visoko gorsko točko in vstopil v votlino. Tam je naletel na strašnega leva, ki je mirno zapustil votlino, ko mu je otrok to ukazal. V tej votlini je Neofit živel v molitvi, postu in askezi, premišljeval o Božjih skrivnostih in se hranil z nebeškim kruhom, ki mu ga je prinašal angel.
Leto pozneje, ko je imel enajst let, je prejel nebeški ukaz, naj se vrne domov in pomaga staršem, ki so bili pri koncu življenja. V Niceji ni opustil puščavniškega načina življenja. Po smrti staršev je vse svoje premoženje razdal ubogim in se vrnil v svojo votlino.
Ko je imel petnajst let, mu je angel Gospodov naročil, naj se znova vrne v Nicejo, da bo dopolnil svoje življenje v slavnem mučeništvu. Z veseljem je šel in stopil pred krutega upravitelja Maksima v amfiteatru, kjer je preganjanje kristjanov sejalo strah po mestu. Tam je oznanil Kristusa kot pravega Boga in razkril neumnost malikovanja. Zaradi tega so ga zgrabili in začeli mučiti. Slečen do nagega je bil obešen na vrv in strgan z železnimi kavlji. Nato je prejel petsto udarcev s palicami in bil znova strgan. Ko so ga sneli, so mu rablji na rane nanesli kis in sol, da bi povečali bolečino. Medtem Neofit ni prenehal oznanjati evangelija svojim mučiteljem.
Ko je vse te muke prenašal z neomajno vero, so mu poškodovali in razmesarili vse ude, tako da ni ostal nepoškodovan noben del telesa. Tiran pa je obupal, ko je videl, da tudi po tolikšnem trpljenju ne more prisiliti mladeniča brez brade, da bi se odpovedal Kristusu in daroval malikom. Nato so ga odpeljali v Herkulov gimnazij, kjer so zakurili velik in strašen ogenj ter ga vrgli vanj za tri dni, da bi bil popolnoma sežgan. Vendar je Neofit po treh dneh stopil iz peči zdrav, nepoškodovan in niti ožgan. Nato so ga izročili trem divjim zverem, ki pet dni niso bile hranjene, toda kakor Adam v raju je Neofit ukrotil besnost medveda, leoparda in leva (istega leva, ki ga je srečal v svoji votlini). Tiran, ki je bil bolj brezumen kot nerazumna bitja, je nato ukazal, naj Neofitovo telo prebodejo z železnimi konicami, dokler ne umre. Čeprav je bil preboden s številnimi konicami, je Neofit stal pokončno in neustrašen. To je Maksima tako razjezilo, da je sam zgrabil sulico in jo zapičil v Neofitovo srce. Po teh neizrekljivih mukah je Neofit prejel venec mučeništva.
EN
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 19