O kanonizaciji Marije Kristine brezmadežnega spočetja se je odločalo na konzistoriju 20. oktobra 2014. Njeno pravo ime je bilo Adelaide Brando. Rojena je bila v Neaplju leta 1856, umrla pa je Casoriji leta 1906. Je ustanoviteljica kongregacije sester žrtvenega zadoščevanja zakramentalnega Jezusa.
Njena družina je bila premožna in v otroštvu je bila deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga in krotka. Kmalu se je jasno pokazalo njeno nagnjenje k molitvi, vzdržnosti; privlačile so jo Božje zadeve; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto; pogosto je pristopala k zakramentu sprave ter vsakodnevno k svetemu obhajilu. Že pri dvanajstih letih je pred podobo Jezusa Otroka izrekla zaobljubo večne čistosti.
Njena želja po vstopu v samostan ni bila takoj uresničena. Sprva ji jo je odrekel oče, nato so ji to preprečile bolezni. Leta 1876 je vendarle oblekla redovniško obleko in privzela ime sestra Marija Kristina brezmadežnega spočetja. A po ponovni bolezni je razumela, da je nastopil trenutek, da ustanovi nov inštitut. To poklicanost je namreč čutila že dlje časa. Tako je leta 1878 nastala nova kongregacija, ki se je kljub ekonomskemu pomanjkanju, nasprotovanjem in slabemu zdravju ustanoviteljice hitro razširila. In sicer s pomočjo Božje previdnosti ter dobrotnikov. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. V okviru slednjega so kasneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. S strani Svetega sedeža je bila kongregacija kanonsko potrjena leta 1903.
Marija Kristina brezmadežnega spočetja je svojo posvečenost živela z velikodušnostjo, vztrajnostjo in duhovnim veseljem. Nalogo predstojnice je opravljala s ponižnostjo, previdnostjo in ljubeznivostjo. Sestram je tako nenehno dajala zgled zvestobe Bogu in poklicanosti ter vneme za rast Kristusovega kraljestva. S pomočjo milosti je Marija Kristina neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, poslušnosti evangeliju in krščanske popolnosti.
Njeno življenje je razsvetljevala vera, ki je bila preprosta, odločna in živa. Hranila jo je s poslušanjem Božje besede, zakramenti, marljivo meditacijo o večnih resnicah ter z gorečo molitvijo. Gojila je posebno pobožnost do utelešenja, Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi z duhom in telesom lahko bila bližje tabernaklju je dala ob cerkvi v Casoriji zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je nova svetnica preživela vse nadaljnje noči svojega življenja. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Vir
»Jezus želi, da ga ljubimo vsaj me, ki nosimo ime ‘žrtve’. Zadoščevati moramo za žalitve, ki jih je Jezus deležen po vsem svetu. V veliko čast si moramo šteti, da se lahko imenujemo ‘zadostitvene žrtve’ in takšne moramo tudi v resnici biti. Če se ne osredotočimo na ljubezen do Boga in če s svojim delom ne pokažemo resnične ljubezni, ki je v nas, kako bomo lahko razprostrle srce, pokleknile pred oltar in rekle Gospodu, da smo pripravljene odkupiti se za druge?«
Ime: Njeno krstno ime Adelajda izhaja iz starovisokonemških besed adal »plemenit« in heit »oseba, postava«. Gre torej za osebo plemenitega rodu.
Rojena: 1. maja 1856.
Kraj rojstva: Neapelj v južni Italiji, glavno mesto Kampanije.
Umrla: 20. januarja 1906.
Kraj smrti: Mesto Casoria, pet kilometrov severno od Neaplja.
Družina: Bila je zadnje, četrto dekle v bogati družini bančnika Janeza Jožefa Branda in Marije Concette, roj. Marrazzo. Mati je umrla le nekaj dni po njenem rojstvu.
Mladost: Bila je deležna trdne verske vzgoje. Po značaju je bila blaga, krotka, nagnjena k molitvi in vzdržnosti. Privlačilo jo je vse Božje; izogibala se je posvetni nečimrnosti; ljubila je samoto, pogosto je hodila k spovedi, vsak dan je bila pri maši in obhajilu.
Zaobljuba: Pri dvanajstih letih je pred podobo otroka Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti. Že zgodaj je v sebi začutila klic v redovništvo, a je naletela na očetovo nasprotovanje.
Redovnica: Sprejeta je bila h klarisam v Neaplju, kjer je že bila njena sestra Marija Pia, a je po resni bolezni leta 1876 vstopila v samostan zakramentink in si privzela redovno ime Marija Kristina od Brezmadežnega spočetja. Kmalu pa je zaradi bolezni in zdravljenja morala zapustiti tudi ta samostan.
Skupnost: Ob boleznih in različnih preizkušnjah je spoznala, da mora svoje življenje posvetiti temu, za kar se je vedno čutila poklicano. Leta 1878 je zato s somišljenicami postavila temelje novemu inštitutu sester žrtvenega zadoščevanja Jezusu v najsvetejšem Zakramentu. V središču življenja novega inštituta sta bili evharistija in vzgoja otrok. Ob tem so pozneje nastali dekliški zavodi, sirotišnice in šole. Največ skupnosti je danes v Italiji, sestre pa delujejo tudi v Braziliji, Kolumbiji, na Filipinih in v Indoneziji.
Duhovnost: Vse njeno življenje je napolnjevala preprosta, živa in močna vera. Gojila je posebno pobožnost do Kristusovega učlovečenja, njegovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila z duhom in telesom bliže tabernaklju, je dala ob cerkvi v Casorii zgraditi celico, ki je bila po zgledu jaslic poimenovana »votlinica«. Tu je preživela vse noči v molitvi in bedenju. Prepričana je bila, da sta ljubezen do Boga in do bližnjega »dve veji, ki rasteta iz istega debla«.
Zavetnica: Svoje redovne skupnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v črni redovni obleki z majhno monštranco na knjigi.
Beatifikacija: Sv. Janez Pavel II. jo je 27. aprila 2003 razglasil za blaženo, papež Frančišek pa 17. maja 2015 za svetnico.
Goduje: 20. januarja.
Vir
V Casoriji [kasóriji] (blizu Neaplja, v Italiji), blažena Marija Kristina od Brezmadežne (Adelheida) Brando, devica, ki je svoje življenje posvetila učenju krščanskih dečkov. Ustanovila je Kongregacijo sester Žrtve zadoščevalk od Jezusovega Zakramenta, s čimer je zelo poživila češčenje svete Evharistije.
Vir
Adelaida Brando se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 kot najmlajša od štirih hčera Giovannija Giuseppeja Branda, blagajnika Neapeljskega bančnega zavoda, in Concette Marrazzo. Istega dne je bila krščena v cerkvi San Liborio.
Ko je bila stara komaj dvanajst let, se je na božično noč leta 1868 pri jaslicah posvetila Bogu z zaobljubo večne deviškosti. Želela je vstopiti med sestre sakramentinke, vendar je naletela na nasprotovanje očeta, ki pa ji je dovolil, da se pridruži svoji sestri Mariji Pii, klarisinji v samostanu klaris, imenovanih Fiorentine, na ulici Chiaia v Neaplju. Toda huda bolezen jo je dvakrat prisilila, da je samostan zapustila.
Ko je okrevala, je leta 1875 vstopila med Večne častilke Jezusa v Najsvetejšem zakramentu (sakramentinke) v neapeljskem samostanu San Giuseppe dei Ruffi, naslednje leto pa je lahko oblekla redovno obleko in prejela ime Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Čaščenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, temelj njihove duhovnosti, je bilo njena največja želja, a Gospod je odločil drugače: zdravje jo je ponovno izdalo.
Leta 1877 se je kot gojenka umaknila v Terezijanski zavod v Torre del Greco; ko si je opomogla, se je vrnila v Neapelj. Skupaj z nekaj tovarišicami je živela najprej v stanovanju na salita Ventaglieri, nato v vico Montemiletto. Tudi njena sestra Marija Pia je morala zaradi bolezni zapustiti samostan; leta 1881 so jo poslali v Mugnano, kjer je ustanovila svetišče posvečeno Presvetemu Srcu Jezusovemu.
Sestro Marijo Kristino so duhovno vodili oče Ludvika iz Casorije (kanoniziran 2014), brat Michelangelo Longo (častitljiv od 2008) ter duhovnika Raffaele Ferraiolo in Polidoro Schioppa. Dne 22. novembra 1884 se je dokončno preselila v mestece Casoria pri Neaplju, kjer jo je s skupino sprejel kanonik Domenico Maglione.
Nekaj let pozneje, leta 1890, je zaradi naraščajočega števila mladih častilk kupila hišo dedičev Costa na ulici San Rocco in se tam s svojo skupnostjo nastanila, s čimer je izpolnila napoved očeta Ludovica: »Sredi tega mesta boš postavila osrednjo hišo.«
Tam je ustanoviteljica začutila potrebo po gradnji templja, posvečenega Jezusu v Najsvetejšem zakramentu, kjer bi čaščenje potekalo dan in noč brez prekinitve. Dne 19. februarja 1893 so položili temeljni kamen cerkve. Sebi je namenila majhno sobico, ki jo je imenovala »jamica«, z odprtino proti oltarju, da bi bila še tesneje povezana z Božjo Žrtvijo v tabernaklju.
Skupnost je poleg glavnega cilja – čaščenja – prevzela tudi nalogo kateheze in poučevanja otrok. Papeška odobritev je prišla 20. julija 1903; 16. avgusta je Inštitut dobil uradno ime Sestre darovanjske žrtve Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, 2. novembra pa so potekale večne zaobljube, tudi zaobljuba ustanoviteljice.
Svojim hčeram je tako razlagala njihov poseben poklic v Cerkvi:
»Jezus želi, da ga mi, ki nosimo ime Žrtve, zelo ljubimo. Mi moramo zadoščevati za žalitve, ki jih Jezus prejema od vsega sveta… Prejele smo veliko čast, da smo poklicane Žrtve zadoščevanja, in to moramo biti zares… Če pa ne gorimo od ljubezni do Boga, če z deli ne pokažemo, da je v nas resnična ljubezen, kako naj si drznemo pasti pred oltar in Gospodu reči, da zadoščujemo za druge?«
Mati Marija Kristina je hudo zbolela 14. januarja 1906. Po prejemu zakramentov je šest dni pozneje, 20. januarja, umrla; maja bi dopolnila petdeset let. Tako kot je živela, je tudi umrla – brez nadnaravnih znamenj, a z blagim nasmehom, ki je izžareval njen »da« Jezusovi volji.
Inštitut, ki ga je ustanovila v Casorii, se je razširil v številne druge hiše v Italiji in tujini. Njene hčere, ki se danes tako kot nekoč trudijo po poti kreposti, so po njenem svetlem zgledu postale večstoglava družina.
Ker je njen sloves svetosti vztrajal, so se odločili začeti postopek beatifikacije. Informativna faza je trajala od 1927 do 1940, 1. marca 1955 pa je bil izdan dekret o njenih spisih. Apostolska faza, po uvedbi postopka 4. maja 1972, je potekala od 1972 do 1973; potrditev obeh faz je bila 19. maja 1978. Positio super virtutibus je bila poslana Kongregaciji za zadeve svetnikov leta 1989. Po srečanju teoloških izvedencev 25. januarja 1994 in srečanju kardinalov ter škofov 3. maja 1994 je bil 2. julija 1994 razglašen dekret, ki je materi Mariji Kristini podelil naslov častitljiva.
Leta 1995 je potekal škofijski postopek o domnevnem čudežu, ki je bil potrjen z dekretom 20. decembra 2001. Beatifikacija je potekala v Rimu 27. aprila 2003 pod vodstvom papeža svetega Janeza Pavla II.
Kot drugi čudež za kanonizacijo je bil preučen primer Mariangele Di Mauro, ki je leta 2004 po dveh zunajmaterničnih nosečnostih lahko rodila sina Pasqualina, potem ko se je z zaupanjem priporočila molitvam blažene Marije Kristine, saj je bila nekdanja učenka sester Žrtev zadoščevanja. Z dekretom 17. septembra 2014 je bil dogodek priznan kot nepojasnljiv, kar je odprlo pot kanonizaciji.
Dne 17. maja 2015 je papež Frančišek na Trgu svetega Petra v Rimu uradno povzdihnil v čast oltarja vsej Katoliški cerkvi mater Marijo Kristino skupaj s še tremi blaženimi: sestro Marijo Alfonsino Danil Ghattas, sestro Giovanno Emilio De Villeneuve in sestro Marijo od Jezusa Križanega (Mariam Baouardy).
IT
Marija Kristina (Marie Christine) Brando se je rodila v Neaplju leta 1856. Zelo zgodaj je pokazala nagnjenost k pobožnosti. Govorila je: »Postati moram svetnica. Želim postati svetnica!« Leta 1876 je poskusila vstopiti k sakramentinkam, kjer je prejela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Toda po različnih poskusih redovnega življenja se je vrnila k svojemu prvotnemu načrtu, o katerem je dolgo razmišljala: v stanovanju, ki ga je najela, je leta 1876 skupaj z nekaj drugimi tovarišicami ustanovila skupnost, v kateri so uvedle neprekinjeno adoracijo. Imela je namreč gorečo ljubezen do Presvetega Srca in trpela zaradi žalitev, ki jih je Jezus prejemal v evharistiji, zakramentu njegove ljubezni, s strani kristjanov in celo duhovnikov. Želela je zadoščevati in popravljati; želela je tudi iti naproti bližnjemu, saj je menila, da bodo tisti, ki jim bo posredovana Božja ljubezen, sami postali častilci in bo Presveto Srce počaščeno. Tako se je vse vračalo k enemu samemu cilju: zadoščevanje. Prav tako je govorila, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
Rast skupnosti je bila hitra kljub revščini, oviram in krhkemu zdravju ustanoviteljice. Po bivanju na več krajih so se sestre po nasvetu Michelangela iz Marigliana in svetega Ludvika iz Casorie nastanile v Casorii blizu Neaplja. Leta 1897 so izrekle začasne zaobljube. Dne 16. avgusta 1903 so prejele kanonično potrditev Svetega sedeža. Njihova kongregacija se imenuje »Sestre, žrtve zadoščevanja Jezusu v zakramentu«. Istega leta, 2. novembra, so izrekle slovesne zaobljube. Njihova ljubezen do Jezusa v zakramentu se je konkretno izražala v številnih dobrodelnih ustanovah: samostanih, internatih za dekleta, sirotišnicah, šolah.
Sestra Marija Kristina je v Casorii dala zgraditi cerkev z majhno votlino ob njej, ki je spominjala na Betlehem: tam je preživljala noči in od tam je lahko gledala in častila Najsvetejše. Umrla je leta 1906.
Ob njeni beatifikaciji je Janez Pavel II. redovnicam, ki so prišle počastit svojo ustanoviteljico, dejal: »Z naklonjenostjo se obračam k duhovnim hčeram Marije Kristine Brando, ki so od svoje ustanoviteljice prejele zahteven program življenja in cerkvenega služenja: združiti se s Kristusom, ki se v evharistiji daruje za človeštvo, ter posredovati svojo ljubezen do Boga v ponižni in vsakdanji službi bratom v stiski.«
FR
Adelaide Brando, najmlajša od štirih hčera, se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 Giovanniju Giuseppu Brandu in Concetti Marrazzo. Istega dne je bila krščena v cerkvi San Liborio.
Pet dni po rojstvu je izgubila mater.
Dne 8. decembra 1864 je prejela prvo sveto obhajilo, 25. istega meseca pa je kot dvanajstletnica pred podobo Deteta Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti.
Ko je začutila poklic v posvečeno življenje, je izrazila željo, da bi vstopila med Sestre večnega češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu v Neaplju, vendar ji je oče to preprečil. Dobila pa je dovoljenje, da jo sprejmejo kot kandidatko klarise v samostanu Fiorentine, vendar je bila zaradi bolezni dvakrat prisiljena vrniti se domov na zdravljenje. Pri klarisah Fiorentinah je bila novinka sestra Marija Pia, sestra svete Marije Kristine (tudi pri Mariji Pii je bilo zdravje stalna težava in je morala pogosto odhajati domov, dokler ni v Mugnanu ustanovila Kongregacije frančiškanskih sester Presvetega Jezusovega srca ter zgradila cerkev, v katero so bili njeni zemeljski ostanki preneseni 14. aprila 1929).
Marija Kristina je leta 1871 vstopila v samostan Fiorentine v Chiaii, kjer je v njej dozorela misel na ustanovitev skupnosti adoratork. Ko je bila zaradi zdravja odpuščena iz omenjene ustanove, je po okrevanju vstopila v samostan sakramentink in 4. maja 1876 prejela redovno obleko ter vzela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. Toda znova je zbolela in bila prisiljena zapustiti pot, ki jo je začela z velikim žarom. Ko je morala zapustiti tudi sakramentinke, je julija 1878, ko je stanovala pri Terezijankah v Torre del Greco, položila temelje novi redovni družini.
Sestra Marija Kristina Brando se je s svojimi sestrami preselila v Casorio (NA), najprej na posestvo Maglione, nato pa v današnjo materno hišo na ulici G. D’Anna, kjer je zgradila čudovit evharistični tempelj v neogotskem slogu. Dne 16. avgusta 1903 je inštitut prejel uradno ime »Žrtve zadoščevanja Jezusu v zakramentu«, danes »Kongregacija sester, žrtev zadoščevanja Jezusu v Najsvetejšem zakramentu«. Kongregacija je hitro rasla kljub gospodarski stiski, nasprotovanjem in krhkemu zdravju ustanoviteljice.
Inštitut se je širil z novimi članicami in hišami ter povsod izkazoval predanost evharistiji in skrb za vzgojo dečkov in deklic. Dne 20. julija 1903 je kongregacija prejela kanonično potrditev Svetega sedeža, 2. novembra istega leta pa je ustanoviteljica skupaj s številnimi sestrami izrekla večne zaobljube. Svojo posvetitev je živela velikodušno, z vztrajnostjo in duhovnim veseljem ter je služila kot vrhovna predstojnica z ponižnostjo, preudarnostjo in prijaznostjo, sestram pa je bila nenehen zgled zvestobe Bogu in poklicu ter gorečnosti za rast Kristusovega kraljestva.
Sveta je umrla pri petdesetih letih, 20. januarja 1906, in vstopila v večno življenje, ki si ga je vedno želela.
Njeno telo počiva v cerkvi, ki jo je dala zgraditi v Casorii, ob materni hiši kongregacije na ulici Gioacchino D’Anna.
Po naravi blaga in poslušna je v družini prejela trdno in bogato versko vzgojo ter kmalu pokazala jasne znake nagnjenosti k molitvi in zdržnosti. Privlačile so jo Božje reči, ljubila je samoto, pogosto je pristopala k zakramentu pokore in k svetemu obhajilu. Sprejemajoč nauk Odrešenika je pogosto ponavljala: »Postati moram svetnica, želim postati svetnica.« Jezusa je videla v evharistiji in čutila, da je njen kraj ob tabernaklju, da bi se skupaj z Jezusom–Hostijo darovala kot žrtev zadoščevanja in stalne sprave.
Posebej je gojila pobožnost do učlovečenja, do Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila duhovno in telesno bliže tabernaklju, je dala zgraditi celico, imenovano »grotticella«, ob cerkvi, ki jo je dala postaviti v Casorii. V tem prostoru je preživela vsako noč svojega življenja, sede na stolu, v bedenju in počitku, v družbi Jezusa v evharistiji. Močna je bila njena duhovnost zadoščevanja, ki je postala karizma inštituta. Med odlomki njene avtobiografije beremo:
»Glavni namen dela je zadoščevanje za žalitve, ki jih prejema Presveto Srce Jezusovo v Najsvetejšem zakramentu, zlasti za tolikšne nevljudnosti in malomarnosti, bogoskrunska obhajila, slabo prejete zakramente, zelo slabo poslušane svete maše, in kar najgloblje rani to presveto Srce, da se mnogi njegovi služabniki in mnoge njemu posvečene duše pridružujejo tem nehvaležnim in še bolj ranijo njegovo Srce … Večnim adoratorkam je Božje Srce zaupalo sladko in vzvišeno nalogo biti žrtve večne adoracije in zadoščevanja njegovemu Božjemu Srcu, strašno žaljenemu in zasramovanemu v Najsvetejšem zakramentu ljubezni.«
Iz karizme svetnice so nastali dekliški zavodi, vzgojni domovi, sirotišnice, notranje in zunanje šole. Tako postaneta očitni dve osi karizme, ki jo je mati Brando posredovala sestram žrtev zadoščevanja: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ki ju je svetnica opredelila kot »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
Mati Marija Kristina Brando je bila razglašena za blaženo na Trgu svetega Petra 27. aprila 2003 po odločitvi papeža svetega Janeza Pavla II.
Za svetnico je bila razglašena na Trgu svetega Petra 17. maja 2015 po odločitvi papeža Frančiška.
IT
Mati Marija Kristina Brando se je rodila v Neaplju 1. maja 1856 premožnima zakoncema Giovanniju Giuseppu in Marii Concetti Marrazzo, ki je umrla nekaj dni po rojstvu Božje služabnice.
Po naravi blaga in poslušna je v družini prejela trdno in bogato versko vzgojo ter kmalu pokazala jasne znake nagnjenosti k molitvi in zdržnosti.
Privlačile so jo Božje reči, bežala je pred posvetnimi nečimrnostmi, ljubila je samoto, pogosto je pristopala k zakramentu pokore in vsak dan k svetemu obhajilu. Sprejemajoč nauk Odrešenika (prim. Mt 5,48) je pogosto ponavljala: »Postati moram svetnica, želim postati svetnica.« Pri dvanajstih letih je pred podobo Deteta Jezusa izrekla zaobljubo večne čistosti.
Ko je začutila poklic v posvečeno življenje, je izrazila željo, da bi vstopila med sakramentinke v Neaplju, vendar ji je oče to preprečil. Dobila pa je dovoljenje, da jo sprejmejo kot kandidatko klarise v samostanu Fiorentine. Toda zaradi bolezni je bila dvakrat prisiljena vrniti se domov na zdravljenje. Ko je ozdravela, je dobila dovoljenje za vstop v samostan sakramentink. Leta 1876 je prejela redovno obleko in vzela ime sestra Marija Kristina Brezmadežnega spočetja. A tudi tam je zbolela in bila prisiljena zapustiti pot, ki jo je začela z velikim žarom.
V tistem trenutku je razumela, da je napočil čas, da uresniči ustanovo, h kateri se je že dolgo čutila poklicano. Tako je leta 1878, ko je stanovala pri Terezijankah v Torre del Greco, položila temelje novi redovni družini, ki danes nosi ime Kongregacija sester, žrtev zadoščevanja Jezusu v Najsvetejšem zakramentu. Ta je hitro rasla kljub gospodarski stiski, nasprotovanjem in krhkemu zdravju ustanoviteljice.
Po bivanju na različnih krajih se je skupnost po nasvetu Božjega služabnika Michelangela iz Marigliana in svetega Ludvika iz Casorie nastanila v Casorii blizu Neaplja. Novi institut je naletel na številne in težke preizkušnje, a je na mnoge načine izkusil Božjo previdnost ter prejel pomoč številnih dobrotnikov in duhovnikov, med katerimi izstopa duhovnik Domenico Maglione. Inštitut se je širil z novimi članicami in hišami ter povsod izkazoval predanost evharistiji in skrb za vzgojo dečkov in deklic.
Leta 1897 je Božja služabnica izrekla začasne zaobljube; 20. julija 1903 je kongregacija prejela kanonično potrditev Svetega sedeža, 2. novembra istega leta pa je ustanoviteljica skupaj s številnimi sestrami izrekla večne zaobljube.
Svojo posvetitev je živela velikodušno, z vztrajnostjo in duhovnim veseljem ter je služila kot vrhovna predstojnica z ponižnostjo, preudarnostjo in prijaznostjo, sestram pa je bila nenehen zgled zvestobe Bogu in poklicu ter gorečnosti za rast Kristusovega kraljestva.
Pot svetosti je prehodila z voljno in velikodušno pripravljenostjo ter je z Božjo milostjo neprestano napredovala v posnemanju Gospoda, v poslušnosti evangeliju in v krščanski popolnosti. Božja služabnica je 20. januarja 1906 vstopila v večno življenje, ki si ga je od mladosti goreče želela in se nanj skrbno pripravljala.
Duhovnost
Življenje matere Kristine je bilo vedno razsvetljeno s preprosto, trdno in živo vero, ki jo je hranila z poslušanjem Božje besede, s plodnim prejemanjem zakramentov, z vztrajno meditacijo večnih resnic in z gorečo molitvijo. Posebej je gojila pobožnost do učlovečenja, do Kristusovega trpljenja in smrti ter do evharistije. Da bi bila duhovno in telesno bliže tabernaklju, je dala zgraditi celico, imenovano po zgledu jaslic »grotticella«, ob cerkvi, ki jo je dala postaviti v Casorii. V tem prostoru je preživela vsako noč svojega življenja, sede na stolu, v bedenju in počitku, v družbi Jezusa v evharistiji.
Močna je bila njena duhovnost zadoščevanja, ki je postala karizma inštituta. Med ohranjenimi avtografskimi odlomki njene avtobiografije, napisane v poslušnosti duhovnemu voditelju, beremo:
»Glavni namen ustanove je zadoščevanje za žalitve, ki jih prejema Presveto Srce Jezusovo v Najsvetejšem zakramentu: zlasti za tolikšna nespoštovanja in malomarnosti, bogoskrunska obhajila, slabo prejemane zakramente, zelo slabo poslušane svete maše; in kar najgloblje rani to Presveto Srce, je dejstvo, da se tolikšni njegovi služabniki in številne njemu posvečene duše pridružujejo tem nehvaležnim in še bolj prebadajo njegovo Srce.
Presvetemu Srcu Jezusovemu je bilo všeč, da Večnim častilkam zaupa sladko in vzvišeno nalogo žrtev trajnega češčenja in zadoščevanja njegovemu Božjemu Srcu, strašno žaljenemu in zasramovanemu v Najsvetejšem zakramentu ljubezni.
Tistim častilkam, ki združujejo kontemplativno in dejavno življenje, Presveto Srce Jezusovo zaupa sladko nalogo žrtev ljubezni in zadoščevanja: ljubezni, ker jim je zaupana skrb za deklice.«
Iz tega drugega vidika so nato nastale ustanove, kot so dekliški zavodi, vzgojni domovi, sirotišnice, notranje in zunanje šole – vse v duhu zadoščevanja. Kajti ko se prinaša spoznanje Boga tja, kjer ga ne poznajo, se ga uči ljubiti in se bratom pomaga izogibati žalitev, ki jih je mati Kristina živela, da bi jih izprala.
Tako postaneta očitni dve osi karizme, ki jo je mati Brando posredovala sestram žrtev zadoščevanja: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ki ju je blažena opredelila kot »dve veji, ki izhajata iz istega debla«.
IT
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 27