Rodila se je leta 1413; umrla pa 20. januarja leta 1498 v Villingenu, Baden-Württemberg.
Uršula Haider je bila sirota. Elizabeta von Reute jo je peljala k prvemu svetemu obhajilu. Postala je redovnica. Leta 1467 je postala opatinja samostana Valdun, ki ga je prenovila po svojih mističnih darovih. Leta 1491 je samostan prvi prejel odpustek križevega pota.
Uršula pomeni “medvedka” ali “bojni konj”.
Vir
Uršula je bila sirota; sprva jo je vzgajala njena babica ob podpori žena iz skupnosti tretjerednic v Leutkirchu. Leta 1422 je prišla v samostan v Reute pri Bad Waldseeju, ki je postal znan po Elizabeti. Leta 1431 je Uršula postala redovnica pri klarisah v samostanu Valduna – danes deželnem bolnišničnem kompleksu v Rankweilu v Vorarlbergu. Od leta 1449 je bila tam izvoljena za opatinjo. Leta 1479 je mestni svet v Villingenu sklenil reformirati samostan sv. Klare: iz dotlej razmeroma svobodne skupnosti žena tretjega frančiškanskega reda so želeli oblikovati strogi samostan klaris in nalogo reforme so zaupali Uršuli. Leta 1480 je skupaj s sedmimi sestrami iz Valdune prišla v ta samostan – današnji samostan Bicken, ki danes gosti uršulinke ter šolski center z gimnazijo in realko. Od sedmih tretjerednic je ostala le ena. Uršula je samostan prenovila s svojo mistično nadarjenostjo v duhu Henrika Suza; posebno pozornost je namenjala bogoslužju in molitvi koralnih ur.
Središče Uršuline mistike, kot jo poznamo iz ohranjenih duhovnih naukov in novoletnih nagovorov, je bila misel o hoji za Kristusom, zlasti v njegovem trpljenju. Sestram je priporočala poglobljeno premišljevanje Kristusovega trpljenja ter je za ta namen preuredila več samostanskih prostorov v spomin na svete kraje v Izraelu; številna verska umetniška dela, ki jih samostan še danes hrani, izvirajo iz njenega delovanja. Ko je papež Inocenc VIII. za kratek čas podelil odpustke, ki so jih sicer lahko pridobili le romarji v Sveto deželo ali v Rim, si je Uršula Haider prizadevala, da bi te svete milosti pridobila tudi za svoj samostan, kar ji je leta 1491 uspelo; njen samostan je kot prvi prejel odpustek križevega pota. Od prvotnih 210 kamnitih odpustkovnih plošč, razporejenih po vsem samostanu in izdelanih po Uršulinem načrtu, jih je danes ohranjenih približno 70. Pripoveduje se tudi, da je Uršula v času bivanja v Villingenu dvakrat odvrnila neurje in vihar.
Leta 1491 je število sester naraslo na 31. Ko je Uršula umrla, je v Villingenu zapustila dobro urejen samostan, katerega skupnost je slovela po verskem življenju in tudi po rokodelskih spretnostih. Sestre so obvladale umetnost pisanja, tkanje platna in vse vrste ročnih del, pripravo zeliščnih zdravil ter peko medenjakov.
Uršulini telesni ostanki počivajo v cerkvi samostana Bicken v Villingenu.
DE
Blažena Uršula Haider, znana tudi kot Uršula iz Leutkircha in Uršula iz Villingena, se je rodila leta 1413 v Leutkirchu v Allgäuu na Švabskem, na območju današnje zvezne dežele Baden‑Württemberg v Nemčiji. Že v zgodnjem otroštvu je osirotela, zato sta jo vzgajala materina mati in njen stric, duhovnik Johannes Bör.
Pri devetih letih je Ursula odšla v frančiškanski samostan Reute pri Bad Waldseeju, kjer je prejela vzgojo in izobrazbo. Tam je prejela prvo sveto obhajilo in postala duhovna učenka blažena Elizabete Achler. Izkušnje v Reuteju so v njej prebudile globok klic v redovno življenje.
Ko se je pri sedemnajstih letih vrnila domov, je zavrnila več snubcev in svoj čas posvetila iskanju primernega samostana, v katerega bi lahko vstopila. Končno je 29. julija 1431 vstopila v samostan klaris Valduna v Vorarlbergu (današnja Avstrija). V Valduni se je z vso predanostjo posvečala negi bolnikov, zlasti tistih, ki so trpeli za rakom.
Po mnogih letih zvestega služenja je Ursula leta 1465 prejela preroško sporočilo, da bo umrla v kraju Villingen, o katerem dotlej še nikoli ni slišala. Presenetljivo se je preroštvo začelo uresničevati: 25. januarja 1480 je papež Pij VI. (v resnici gre zgodovinsko za Pija II. ali papeško odredbo preko škofov – a besedilo navaja Pija VI.) ukazal, naj Uršula odide v Villingen v Schwarzwaldu, da prevzame in reformira tamkajšnji samostan klaris.
Uršula se je skupaj s sedmimi sestrami iz Valdune odpravila na pot 18. aprila 1480. 29. aprila 1480 so uradno prevzele samostan sv. Klare v Villingenu. Pod vodstvom matere Uršule je samostan kljub začetnim težavam zacvetel. Hiša je kmalu slovela po pobožnosti, zvestem koralnem bogoslužju, izrednih ročnih delih, zeliščnih zdravilih in peki medenjakov.
Poseben dogodek se je zgodil med silovitim neurjem: Uršuline goreče molitve in njena pripravljenost, da se daruje namesto prebivalcev mesta, so ji prinesle videnje Blažene Device Marije in Deteta Jezusa. Po tem videnju je bilo mesto Villingen obvarovano pred uničenjem. V spomin na to čudežno varstvo so odtlej v samostanu vsako postno obdobje molili psalme.
Leta 1489 je Uršula zaradi slabšega zdravja odstopila z mesta opatinje. Preostala leta je živela kot molivka in sestra, ki je pogosto preživljala čas v bolnišnici. Vestno je pisala zapis svojega življenja, videnj in duhovnih spoznanj, vendar se je ta rokopis žal izgubil.
Blažena Uršula Haider je umrla 20. januarja 1498 v Villingenu v starosti 84 let naravne smrti. Pokopana je bila v cerkvi samostana Bicken v Villingenu. Leta 1701, ob prenovi cerkve, so njene posmrtne ostanke prenesli in znova pokopali ob glavnem oltarju iste cerkve.
Čeprav blažena Uršula Haider nima uradnega liturgičnega godu in ni deležna kanoničnega češčenja, njeno življenje ostaja izjemen zgled predanosti, ponižnosti in služenja bližnjemu. Njeno skromno poreklo, skrb za bolnike in uspešna reforma samostana klaris v Villingenu so zapustili trajno dediščino vere in sočutja.
EN
Blažena Uršula Haider se je rodila leta 1413 v Leutkirchu v Allgäuu, na območju današnje zvezne dežele Baden‑Württemberg na skrajnem jugu Nemčije. Zgodaj je izgubila oba starša, zato sta jo vzgajali njena babica in materin brat, ki je bil duhovnik. Ko je bila stara devet let, jo je v Reute pri Ravensburgu k prvi sveti obhajili pripeljala bl. Elizabeta Achler iz Reute.
Pri osemnajstih letih je Uršula vstopila k klarisam (Ordo Sanctae Clarae – OSC) v samostanu klaris Valduna v Vorarlbergu, najzahodnejšem delu današnje Avstrije. Od leta 1467 je ta samostan vodila kot opatinja.
Leta 1480 je frančiškanski provincial Heinrich Karrer poslal Uršula in sedem njenih sester v Villingen v Schwarzwaldu (Baden‑Württemberg). Mestni svet je želel odprti samostan Bicken preoblikovati v zaprti samostan klaris, zato so se obrnili na provinciala. Posvetna oblast v Valduni svoje visoko cenjene opatinje ni želela izpustiti, vendar je Uršula pokorno sledila klicu provinciala.
Ko je Uršula s spremljevalkami prispela v samostan, je tam živelo le šest redovnic; pet jih je kmalu odšlo, ostala je le ena. Uršula je prevzela vodstvo skupnosti, jo popolnoma prenovila in dvignila na visoko raven redovnega življenja. Leta 1489 se je zaradi dolgotrajne bolezni odpovedala službi opatinje. Leta 1491 je samostan kot prvi prejel odpustek križevega pota.
Uršula je umrla 20. januarja 1498 v Villingenu. Njen god je na dan smrti, 20. januarja. Bila je mistikinja in je imela mistične darove, podobne tistim pri sv. Henriku Suzu, ki je nanjo močno vplival. Sestram je vcepljala globoko pobožnost do Presvetega Jezusovega Srca in poglobljeno kontemplacijo Kristusovega trpljenja. Njeni lastni zapisi o življenju, delovanju in mističnih darovih so se izgubili, vendar je njihova vsebina ohranjena v kroniki Juliane Ernstin iz leta 1637.
NO
Haider, Uršula (1413 Leutkirch; † 20. januar 1498 Villingen), švabska opatinja samostanov klaris Valduna (Vorarlberg) in Villingen (Schwarzwald).
Ker sta ji starša kmalu po rojstvu umrla, sta Uršulo vzgajali njena babica po materini strani in njen sin, duhovnik Johannes Bör. 29. julija 1431 je vstopila v samostan Valduna v red sv. Klare in se posebej posvečala negi bolnikov z rakom. Po 36 letih redovnega življenja je bila Uršula izvoljena za predstojnico samostana. Leta 1465 je zaslišala glas, ki ji je prerokoval, da ne bo pokopana v Valduni, temveč v Villingenu, o katerem dotlej še nikoli ni slišala. 25. januarja 1480 je Uršula prejela odredbo papeža Pija VI., naj iz Valdune odide v Villingen, da tamkajšnji samostan Bicken reformira po pravilih sv. Klare. 18. aprila 1480 se je skupaj s sedmimi sestrami podala na osem dni dolgo pot v Villingen in v nekaj letih vzpostavila živahen in zgleden konvent mladih žena.
Kot poroča kronika samostana Bicken, se je Uršula nekega vročega julijskega dne sredi neurja na temnem nebu prikazala Kraljica nebes z Detetom Jezusom, obdana z bleščečim krogom. Obljubila je prebivalcem Villingen trajen blagoslov in varstvo, če bo Ursula poskrbela, da bodo vsako leto v določenem načinu – t. i. “Veliki psalter” – molili vseh 150 psalmov. Po pisnem pričevanju zadnjih dveh redovnic, predstojnice s. Roswithe Wecker in s. Siegrun Schachtner, z dne 7. aprila 2021, so psalter v samostanu molili »skozi vse leto« vse do zaprtja samostana Bicken leta 2015.
Uršula je umrla 20. januarja 1498 in je bila pokopana na svojem najljubšem kraju, v kapeli Getsemani (Ölbergkapelle) v samostanu Bicken. Ko so ta del samostana leta 1701 porušili in na novo zgradili, so Uršulo prenesli in pokopali ob oltarju sv. Antona v samostanski cerkvi.
DE
Leta 1480 je predarlska opatinja Uršula Haider skupaj s sedmimi sestrami iz samostana klaris Valduna prišla v Villingen. Frančiškanski provincial, villingenški pater Heinrich Karrer, jo je poklical, da bi iz dotlej razmeroma nevezane skupnosti žena tretjega frančiškanskega reda oblikovala strogi samostan klaris. Od sedmih žena, ki so ob prihodu klaris živela v skromni hiši pri Bickentorju, je le ena sprejela ponudbo, da ostane v samostanu in vstopi v red klaris.
Tako je bilo sprva le devet sester, ki so se lotile preurejanja samostana Bicken — tako stavbno kot redovno — da bi ustrezal zahtevam zaprtega samostanskega življenja. Prve nujne prostorske pogoje za redovno življenje so ustvarile štiri leta po prihodu, Uršula Haider pa je poskrbela, da se je tak način življenja tudi dosledno ohranjal. Poseben poudarek je dajala bogoslužju in koralni molitvi.
Samostan sv. Klare v Villingenu ni postal spoštovan kraj verskega življenja le zaradi slovesnih bogoslužij ter redovne discipline in reda, temveč predvsem zaradi duhovne globine in intenzivnosti verskega izkustva opatinje Uršule Haider. Že iz Valdune jo je spremljal glas izjemne mistikinje. V središču njene mistike — kot jo je mogoče rekonstruirati iz ohranjenih duhovnih naukov in novoletnih nagovorov — je bila misel o hoji za Kristusom, zlasti v njegovem trpljenju. Sestram je priporočala poglobljeno premišljevanje Kristusovega trpljenja in je za ta namen več samostanskih prostorov preuredila v neke vrste duhovne spominske kraje na svete kraje v Palestini. Številna verska umetniška dela, ki jih samostan Bicken hrani še danes, izvirajo iz tega časa in iz Uršulinega delovanja.
Ko je papež Inocenc VIII. za kratek čas podelil odpustke, ki so jih sicer lahko prejeli le romarji v Sveto deželo ali v Rim, si je Uršula Haider prizadevala, da bi te »svete milosti« pridobil tudi njen samostan — kar ji je leta 1491 uspelo. Od prvotnih 210 kamnitih odpustkovnih plošč, razporejenih po vsem samostanu in izdelanih po Uršulinem načrtu, jih je danes v šoli in samostanu ohranjenih približno 70. Pričajo o globoki pobožnosti in intenzivnem verskem življenju.
Že leta 1491 je število sester naraslo na 31, in ko je Uršula Haider 20. januarja 1498 umrla, je za seboj pustila v vseh pogledih dobro urejen samostan, katerega konvent je slovel ne le po verskem življenju, temveč tudi po rokodelskih spretnostih. Sestre so obvladale pisanje in prepisovanje v skriptoriju, tkanje platna in vse vrste ročnih del, pa tudi pripravo zeliščnih zdravil ter peko medenjakov in drugih dobrot, ki so bile v Villingenu zelo priljubljene in — na primer v obliki okusnih Klostergutsle (samostanski piškoti) — razveseljujejo ljudi še danes.
DE
Ursula Haider se je rodila leta 1413 v Leutkirchu in je kot devetletna popolna sirota prišla v klavzuro Elizabete iz Reute, gornješvabske mistikinje, ki je umrla leta 1420. Čeprav je bila Elizabeta že pokojna, so Uršulo Haider vzgajali povsem v duhu »Dobre Beth«. Sestre so pod močnim duhovnim vplivom svojega spovednika z veliko intenzivnostjo premišljevale trpljenje Odrešenika. V tej klavzuri je Uršula Haider odraščala. Njena pasijonska mistika je do določene mere posledica te vzgoje, čeprav so bila njena razodetja močno zaznamovana z vplivom Heinricha Seuseja OP. Leta 1431 je vstopila v samostan klaris v Valduni in bila pri šestintridesetih letih izvoljena za opatinjo. To službo je opravljala trinajst let in uspelo ji je samostan oblikovati v vzorno središče pobožnosti.
Na pobudo frančiškanskega provinciala Heinricha Karrerja je Uršula Haider kot opatinja skupaj s sedmimi sosestrami prišla v Villingen, da bi tamkajšnjo skupnost reformirala in jo podredila redu klaris. Opatinja je villingenski samostan klaris spremenila v središče mistično-verskega življenja. Uršula Haider je bila prva in najpomembnejša opatinja villingenskega samostana klaris. Ni bila le izjemna mistikinja, temveč tudi odlična graditeljica, saj je samostan klaris (danes sv. Uršula) v kratkem času dala preurediti v razmeroma udobno hišo. Po dolgi bolezni je umrla leta 1498 in bila pokopana v kapeli Getsemani. Prenos njenih posmrtnih ostankov v samostansko cerkev je potekal leta 1702.
Njeno življenje je bilo leta 2014 predstavljeno v predavanju, prav tako pa je bil v letnem zborniku GHV objavljen obširen prispevek.
DE
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 17