V Clunyju blizu Paray-le-Moniala se je nekoč nahajala slavna benediktinska opatija, ob papežu in cesarjih takrat tretja evropska velesila. Danes so od nje ostali samo še dragoceni deli, ki nam vsaj nekoliko predočijo njeno nekdanjo veličino. Izvzeta od vsake odvisnosti od svetnih oblasti, pa celo od mestne Cerkve, je bila opatija podrejena samo Rimu. Ta svoboda je ugodno vplivala na razcvet, ki je dosegel takšno stopnjo, da so jo celo imenovali “drugi Rim”. Začetnik križarskih vojn, papež Urban II. je govoril, da Cluny blešči nad svetom kakor drugo sonce. Njeni menihi učenjaki, pisatelji, umetniki, krčitelji gozda in grmovja, iluminatorji rokopisov, pridigarji, asketi, molivci in neutrudni osvajalci duš so neizmerno mnogo naredili za razcvet in razvoj zahodne krščanske kulture. Nadopat, opat opatov, predstojnik in neposredni učitelj velike opatije je bil s svojim vplivom in ugledom kot nekakšen drugi papež.
Peti opat tega slavnega samostana je bil sveti Odilon, ki goduje na današnji dan. Tudi njegov god na začetku novega leta ima lahko za nas velik pomen. Ob ljubezni do Boga se je odlikoval tudi v veliki ljubezni do bližnjega, zato nam je odličen zgled, kako zvesto izpolnjevati dve največji zapovedi evangelija. Sveti Odilon je živel v 10. in 11. stoletju. Izhajal je iz plemiške družine iz pokrajine Overne. Po naravi je bil bolehen in delno hrom. Vendar se ni dal zmesti, marveč se je skrbno duhovno izgrajeval in se tako usposabljal za svojo veliko življenjsko nalogo. V žilavi borbi je uspel izbojevati zmago nad svojo naravo, ki je bila zelo nagnjena k čutnosti. Duša prečiščena v telesnem trpljenju in samoobvladovanju, je bila usposobljena za vzpon na vrhove krščanske popolnosti, za modrost in ljubezen do Boga in bližnjega. Tudi Odilon je dokaz za trditev, da se svetniki ne rodijo kot takšni, ampak takšni postanejo in to z Božjo milostjo in dolgotrajnimi vajami. To je veliki zakon uspeha; vrhovi se ne osvojijo takoj, ampak se moramo na njih, dobro opremljeni, počasi a neprestano vzpenjati, kar pa zahteva tako čas, kot energijo. Svetnik se ne postane na lahek in poceni način.
Da bi bolj gotovo in svobodneje stopal po poti svetosti, je Odilon vstopil v samostan Cluny. Tu je po svojih zmožnostih velikodušno uresničeval benediktinsko življenjsko načelo:”Moli in delaj!” V samostanu, ki je štel tudi do 400 redovnikov, je bil zagotovo eden najboljših, kar je znak velikega duha, to pa ga je privedlo do tega, da je moral nekega dne, po Božji volji in po volji sobratov, kot opat, vrhovni predstojnik prevzeti krmilo velike in slavne opatije. Sedaj je imel obilo priložnosti, da poveča svojo veliko dobrodelnost do tistih, ki trpijo. Ker je sam trpel, je postal sposoben lažje se vživeti v druge trpeče.
Leta 1016, ko je zavladala velika lakota, je iz usmiljenja do lačnih prodal celo dragocene predmete, samo, da bi nabavil kruh za svoje drage siromake. Dobro je vedel, da z lakoto izmučen človek zlahka zapade v obup in pozabi na Boga. Zato je potrebno najprej pomagati telesu, da bi se kasneje lahko bolje pomagalo tudi duši in celotnemu človeku.
Plemenitost svetega Odilona se je kazala še na enem področju. Veliko je mislil tudi na duše pokojnikov. Da bi pomagal tistim, za katere je veroval, da so v vicah, je po prazniku Vseh svetih za 2. november uvedel svečano bogoslužje za pokojne ( leta 998 je ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, drugi dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij (molitveno bogoslužje) in darujejo zanje sveto mašo ter delijo miloščino). Njegovo prakso je kasneje povzela vsa Cerkev, zato še danes praznujemo Spomin vseh vernih rajnih ali Vernih duš dan, ko še posebej molimo za naše drage pokojnike.
Sveti Odilon je umrl poln dni in zaslug leta 1049. Še za časa življenja je bil zelo spoštovan ne samo od svojih redovnikov, ampak tudi daleč preko meja svoje opatije. Spomin nanj je živ še danes, njegov zgled pa nam kaže, kako moremo ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Lep primer za zgledovanje skozi vse leto. Vsi dnevi v letu bodo lepi, če bodo izpolnjeni z dejanji ljubezni.
Vir
Pri Sauvigny-ju [sovinjiju] (v Burgúndiji), smrtni dan svetega Odila, opata v Clunyju [kliniju], ki je bil strog do sebe, do drugih pa mil in dobrosrčen. Dosegel je med vojskujočimi premirje zaradi Boga in v času lakote na vse načine pomagal prizadetim. V svojih samostanih je potem prvi ustanovil spomin vseh vernih duš, po prazniku vseh svetih.
Vir
Odilon je malo znano ime, vendar je bil ta sveti opat iz Clunyja v 11. stoletju na krščanskem Zahodu zagotovo tako pomemben kot sam papež. Odilon de Mercoeur se je rodil v Auvergnu okoli leta 961, prvo versko izobrazbo pa je dobil v opatiji Saint-Julien v Brioudu. Sledil je svetemu Mayeulu v Cluny v Burgundiji, kjer ga je kmalu nasledil kot opat: star je bil komaj 30 let. Ta položaj je opravljal do svoje smrti leta 1048.
Cluny: čudovito ime! Dvomimo, da danes obstaja primerljivo duhovno središče, ki bi vplivalo na celotno Evropo, razen morda Taizéja, ki leži na istem območju. Cluny, ki je bil ustanovljen pol stoletja prej, je zaradi kakovosti svojih opatov (Odilon je bil peti) postal prestolnica pravega samostanskega cesarstva, ki se je prek svojih podružničnih opatij širilo po vsej Evropi. Opat Odilon je dal Clunyju nov zagon: v času, ko je papeštvo ovirala anarhija v Rimu, je bil opat Odilon iz Clunyja pravi vodja krščanstva na Zahodu!
Podobno kot Bernard iz Clairvauxa v dvanajstem stoletju je imel Odilon iz Clunyja velik vpliv na prejšnje stoletje. Kot menih velike strogosti je znal biti zelo človeški do svojih bratov. Zunaj samostana je imel velik vpliv, tako pri knezih kot v cerkvenem življenju. Ta veliki opat iz Clunyja je bil tudi diplomat in je pomagal uveljaviti „Božje premirje“ med adventom in božičem. Na področju liturgije mu na podlagi keltskega izročila dolgujemo spomin na verne pokojne 2. novembra po prazniku vseh svetih. Prav tako je treba povedati, da je sveti Odilon pokazal veliko sočutje do revnih in prikrajšanih. Med kruto lakoto leta 1006 na primer ni le prodal dragocenih liturgičnih okraskov svojega samostana, ampak je postal tudi berač z berači!
Svetega Odilona, opata v Clunyju od leta 994 do leta 1049, ne smemo zamenjati s svetim Odonom, ki je bil prav tako opat v Clunyju od leta 927 do leta 942.
Odilon je ime germanskega izvora in pomeni „bogastvo“.
FR
Odilo je izhajal iz plemiške hiše Mercœur, njegov oče je bil vitez Beraud, materi pa je bilo ime Gerberga. Bil je kanonik v baziliki Saint-Julien v Brioudu in se je okoli leta 990 po nasvetu Viljema iz Dijona pridružil benediktinskemu samostanu v Clunyju; leta 993 je postal namestnik opata Majolusa, leta 994 pa njegov naslednik kot peti opat v Clunyju. Tako kot njegov predhodnik je gojil intenzivne odnose s saškimi vladarji, s cesarico Adelheid, za katere grobnico je okoli leta 1000 napisal napis, s cesarjema Otonom III. in Henrikom III. ter s kraljevimi hišami v Franciji, Španiji in na Madžarskem. Leta 997 je odšel v Rim, da bi zagotovil status Clunyja. Leta 998 je od papeža Gregorja V. dosegel neomejeno svobodo do lokalnega škofa za Cluny, leta 1024 pa razširitev tega privilegija na vse opatije in priorije, ki so bile odvisne od Clunyja.
Pod Odilovim vodstvom so reforme v Clunyju še naprej pridobivale na zagonu in dosegle vrhunec; Cluny se je iz reformne skupnosti preoblikoval v centralizirano samostansko združenje; število opatij pod Clunyjevim vodstvom se je povečalo s 35 na več kot 70 samostanov; glavna območja širitve so bila Auvergne, Provansa, Île-de-France in Akvitanija, dodatne samostane pa so imeli tudi v Italiji in Španiji. Pravijo, da je tam, kjer je prevzel lesen samostan, pustil marmornat samostan. Nemško cesarsko ozemlje je ostalo Odilu zaprto – kljub njegovim tesnim odnosom s cesarjem Henrikom II, ki je leta 1014 Clunyju podaril vladarsko jabolko, ki mu ga je ob kronanju podaril papež Benedikt VIII, in verjetno še druge insignije; Odilo je te zaklade med lakoto leta 1031/32 dal pretopiti, da bi nahranil revne.
V Clunyju je Odilo dal rekonstruirati vse stavbe – razen cerkve -, da bi zagotovil prostor za rastoči samostan; veliko je gradil tudi v drugih samostanih pod njegovim nadzorom, v Saint-Fluoru pa je okoli leta 1025 zgradil samostan na mestu današnje katedrale.
Odilo je bil duhovna avtoriteta in politični svetovalec za vso Evropo. V Franciji se je zavzemal za širjenje „ideje miru z Bogom“: predpisa, po katerem naj bi se v določenih svetih časih, kot so cerkveni prazniki, ne bi vojskovali in vojskovali. Ob vsej svoji strogosti do sebe je bil prizanesljiv do drugih. Pripisujejo mu pregovor: Če bi moral iti v pekel, bi bilo to raje zato, ker je bil preveč popustljiv, kot pa zaradi strogosti in krutosti.
Odilo je 2. novembra uvedel praznik vseh vernih duš v samostanu Cluny okoli leta 1030, od tam pa se je razširil po vsem svetu. Napisal je življenjsko zgodbo svojega predhodnika Majolusa in – kmalu po njeni smrti leta 999 – cesarice Adelheid. Od leta 995 je pisal „Consuetudines Antiquiores“, „starodavni način življenja“, in od leta 1024 „Liber Tramitis“, „Knjigo poti“ za liturgično okrepitev benediktinskih običajev.
Odilovo življenjsko zgodbo sta napisala njegov zaupnik, menih Jotsaldus, in Petrus Damiani.
Nekdanja opatija Cluny je bila ustanovljena leta 910, med letoma 1088 in 1130 pa je bila zgrajena tretja cerkev – največja cerkev na svetu do dokončanja bazilike svetega Petra v Rimu. Med francosko revolucijo je bil samostan leta 1789 razpuščen, stavbe so bile prodane in porušene, razen majhnega ostanka z dvema kapelama in stolpom, leta 1928 so izkopali temelje, leta 1891 pa so tam zgradili višjo tehniško šolo.
Atributi: Opat ob vicah
Zavetnik ubogih duš v vicah; proti zlatenici
Kmečki pregovor: „Misli na verne duše v vicah, / tudi če ti nič ne manjka.“
DE
Sveti Odilo ali Olo je izhajal iz plemiške družine Mercoeur, ene najslavnejših v Auvergnu v Franciji. Že kot otrok je kazal posebno pobožnost, ki je rasla iz dneva v dan.
Ko je Odilo dosegel starost, ko si je lahko sam izbral stan, je vstopil v znameniti benediktinski samostan Clugny in iz rok opata Majolusa prejel redovniški habit. Leta 991 je Majolus sprejel Odila za svojega pomočnika pri upravljanju samostana, čeprav je bil mladi menih takrat star le 29 let. Majolus je tri leta pozneje umrl in Odilo je sam vodil samostan. Sveti opat se je že zgodaj seznanil s kontemplacijo nebeških stvari do te mere, da koristne zunanje zabave in nujni stiki s svetom niso mogli motiti koncentracije njegovega duha. Odilo je nežno ljubil blaženo Devico Marijo in bil še posebej predan skrivnosti svetega Gospodovega učlovečenja. Ko so v Te Deumu Božjega sina zapeli verz: Devici nisi prizanesel, da bi odrešil človeštvo, so ga preplavili najbolj živi občutki božanske ljubezni in v nekem trenutku je celo padel v sveto navdušenje. Med molitvijo je pogosto potočil obilne solze, saj je v veliki meri posedoval duha kesanja in skrušenosti, katerega sad so takšne solze. S strogim postom, grobo spokorno obleko in železno verigo z majhnimi bodicami je kaznoval svoje telo in ga spravljal v služenje. Toda Odilo je bil tako poln dobrote in blagosti do drugih, da so mu očitali njeno pretirano uporabo. On pa je odgovoril: „Raje bi bil obsojen zaradi usmiljenja, kot pa zaradi trdosrčnosti.
Odilov sloves svetosti se je kmalu razširil daleč naokoli. Stara pobožna cesarica, sveta Adelheid, si je zato želela, da bi ga videla, preden umre. Ta želja se ji je izpolnila na gradu Orbe leta 999. Svetnica je jokala od veselja, ko je zagledala Božjega služabnika, s spoštovanjem poljubila njegovo obleko in rekla, da bo kmalu umrla, kar se je res zgodilo. Tudi zelo ubogi gobavec, ki je moral zaradi nalezljive bolezni živeti v samoti, je imel veliko željo govoriti z Odilom in svetnik ga ni zavrnil, ampak je, medtem ko se je najbolj ubogi berač bal priti v stik z gobavcem, brez strahu pristopil k njemu, ga poljubil in se z njim zapletel v dolg pogovor.
Ko je sveti cesar Henrik II. leta 1014 potoval v Rim, da bi se dal kronati, je s seboj vzel tudi Odila. Po kronanju je cesar od papeža prejel zlato jabolko z dvema vrstama dragih kamnov in zlatim križem. Sprejel ga je z veseljem in ga kmalu zatem poslal v dar samostanu Clugny. Odilo je to potovanje izkoristil za to, da je z obiskom matičnega samostana reda, Monte Cassina, izkazal svojo vdanost svetemu Benediktu. Tam je prosil za milost, da bi smel poljubiti noge celotne kongregacije. Ko se je vrnil v Clugny, je šel mimo tudi cesar Henrik in se ustavil v samostanu, da bi prisostvoval molitvam skupnosti.
Njegovi stiki z velikimi možmi sveta niso nič zmanjšali Odilove ponižnosti, in če bi kdo lahko dvomil o tem, je postalo jasno, ko je leta 1031 odločno zavrnil sprejem dostojanstva lyonskega nadškofa. Njegova potovanja tudi niso mogla zmanjšati njegove ljubezni do samote, saj se jih je loteval le, kadar ga je k temu silila ljubezen do bližnjega, pa naj je šlo za uvajanje izboljšav v različnih hišah njegovega reda, ki so se oddaljile od prvotne svetosti svoje ustanove, ali za pomoč drugim nesrečnikom. Oseba, ki je opisala njegovo življenje, pravi, da je bil sveti Odilo palica slepih, hrana lačnih, upanje ubogih, tolažba žalostnih ter da je vedno z nepopisnim sočutjem in veseljem delal dobro drugim. Nekoč, med lakoto leta 1016, je Odilo našel dva gola otroka, ki sta ležala na podeželski cesti, mrtva od lakote in mraza. Sestopil je s konja, zavil otroški telesi v svoje vrhnje oblačilo in šel iskat ljudi, ki bi mu dali oblačila. Poiskal je nekaj ljudi, ki bi mu pomagali pokopati malčka, in šele nato nadaljeval pot. Tako kot je sveti Martin dal polovico svojega oblačila golemu beraču, tako je sveti Odilo dal celotno svoje oblačilo mrtvim. Lakota je trajala dolgo in Odilo, neizčrpen v miloščini, je izčrpal vse zaloge, zato je, da bi lahko pomagal trpečim članom Jezusa Kristusa, sam dal pretopiti sveto cerkveno posodo, prodal pa je tudi dragocene darove, ki jih je cesar Henrik namenil cerkvi v Clugnyju. Nazadnje, ko ni bilo več vsega dovolj, je odšel in povsod pridigal, naj darujejo tistim, ki so še kaj imeli, in tako opravil najplemenitejše prosjačenje, kar jih je, prosjačenje za sočloveka.
Zapisano je: Kdor se usmili ubogih, posoja Gospodu z obrestmi; on mu bo povrnil (Raz 19,17). Bog navadne ljudi pogosto poplača s časno srečo in blagoslovi; svetim dušam pa raje da dragoceni biser trpljenja, ki prinaša tako neizmerno slavo v nebesih. Tako je ravnal z Odilom, ko ga je zadnjih pet let njegovega življenja mučil z zelo bolečimi boleznimi. Toda svetnik je vedno ostal enak in trpel kot pravi učenec križa. Romal je v Rim na grobove svetih apostolov Petra in Pavla, ne da bi bil ozdravljen po njuni priprošnji, ampak da bi tam sveto umrl ob njuni navzočnosti. V Rimu je štiri mesece ležal bolan, a namesto da bi umrl, je ozdravel in se vrnil v Cluny. Tu je skoraj celo leto preživel v strogem postu, budnosti in molitvi, kolikor je dopuščala šibkost 86-letnega starca.
Odilo je želel umreti sredi svojega dela. Čeprav je napovedal svoj skorajšnji konec, se je še enkrat odpravil na pot, da bi obiskal druge samostane pod svojo oskrbo in kot umirajoči oče bratom izrekel svoje zadnje besede spodbude. Ko je med adventom prišel v Souvigny in ljudem pridigal o Odrešenikovem prihodu, so ga spet zajele hude bolečine, tokrat na usoden način. Ko je prosil za svete zakramente in jih prejel, se je pustil odnesti v cerkev, kjer je tiho zaprl oči in v spokorni obleki, posuto s pepelom, v miru preminil leta 1049. Odilo je bil opat 56 let in je umrl v 87. letu starosti.
Življenjska zgodba svetega Odila pripoveduje tudi o številnih čudežih. Vendar bi radi namesto tega opozorili na dve njegovi posebni deli ljubezni. V Odilovem času so bili ropi in umori še vedno zelo pogosti in vsak plemič je menil, da ima pravico, da svoje posebne spore rešuje z oboroženo roko. Po drugi strani pa je bil uveden tako imenovani božji mir, po katerem so morali samostani veljati za svobodne kraje za vse, razen za tiste, ki so sami kršili božji mir; od srede do ponedeljka zjutraj pa nihče ni smel uporabiti nasilja proti nikomur, niti pod pretvezo, da bi dosegel pravico za stiske, ki jih je utrpel. Proti temu božjemu miru so se pojavile močne težave, vendar sta ga sveti Odilo in pobožni Rihard, opat iz Vannesa, s skupnimi močmi uspela uvesti na mnogih krajih.
Drugo delo ljubezni svetega Odila je bilo namenjeno ubogim dušam v vicah. V vseh svojih samostanih je uvedel dan vseh duš in ga praznoval z miloščino, molitvami in mašo za umrle. Cerkev je dokazala, kako zelo ji je to všeč, in pozneje uvedla ta praznik na splošno. Zato tudi mi začnimo novo leto, v katerega nas uvaja dan svetega Odila, po njegovem zgledu z molitvijo in opazno miloščino za žive in pokojne.
DE