Že kot otrok se je sveti Jožef Tomasi navduševal nad liturgičnimi obredi in tej svoji »ljubezni« je ostal zvest vse svoje življenje. S petnajstimi leti je vstopil v red teatincev, sprva živel v različnih redovnih hišah po Italiji, najdlje pa v Rimu. Ves čas se je vneto posvečal študiju: znal je številne orientalske jezike, študiral in objavljal je dela s področja liturgije, Svetega pisma in patristike. Bil je človek, ki je ves živel za liturgijo in za Boga. Bil je znan po svoji dobrodelnosti, njegovo posebno veselje pa je bilo poučevanje otrok katekizma.
Ime: Obe hebrejski imeni, Jožef in Marija, sta splošno znani in razširjeni. Jožef pomeni »naj (Bog) doda (potomstvo)«, Marija pa »tista, ki jo ljubi Bog«.
Rodil se je 12. septembra 1649 v Licati na južni obali Sicilije v Italiji, umrl pa 1. januarja 1713 v Rimu.
Družina: Njegovi starši so bili Julij Tomasi in Rozalija Traina. Oče je bil palmski vojvoda. Imela sta več otrok, štiri hčere so postale nune, kasneje pa sta v samostan vstopila tudi sama.
Skupnost: Teatince je ustanovil sv. Kajetan Tienski. Posvečali so se apostolatu, hoteli so čim bolj posnemati Kristusovo nenavezanost na svetne dobrine.
Zavetnik: liturgije, liturgistov.
Značaj: Bil je melanholičnega značaja, neprestano so ga vznemirjali in mučili dvomi.
Kreposti: ponižnost, skromnost in preprostost; zaupanje v božjo voljo, dobrota, strpnost, celo humor. Z vsemi temi lastnostmi je uspešno premagoval svoja notranja nasprotja in prenašal trpljenje.
Dela: Objavil je številna dela s področja liturgije, ki so jih po njegovi smrti zbrali v enajstih knjigah.
Geslo: »Moje upanje se opira na Gospoda.«
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža v kardinalski obleki, z Marijino sliko v roki ter knjigami.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Pij VII. 5. junija 1803, za svetnika pa papež Janez Pavel II. 12. oktobra 1986.
Goduje: Prej 24. marec, sedaj 3. oz. 1. januar.
Vir
Misel:
»Potrpljenje je koristnejše kakor sam kruh, ki ga potrebuje človek dvakrat na dan; potrpljenje pa ti je potrebno stokrat v eni uri.«
»Kaj hočem z eminenco, takšen bom, kakršen sem.« (vzklik ob imenovanju za kardinala)
V Rimu, sveti Jožef Maria Tomasi, duhovnik in kardinal iz Reda redovnih klerikov, po domače teatincev, ki je goreče želel obnoviti božje češčenje, ter je skoraj celo življenje preživel ob raziskovanju in izdajanju starih tekstov in dokumentov svete liturgije, ter se posvečal verskemu pouku otrok. († 1. januar 1713)
Vir
Jožef Tomasi, najstarejši sin don Giulia, vojvode Palme in princa Lampeduse, ter donne Rose Traine, je bil potomec sicilijanskega plemstva 17. stoletja in se je rodil 12. septembra 1649 v Licati (Agrigento).
Imel je krščansko in humanistično izobrazbo ter se učil modernih jezikov, zlasti španščine, saj ga je družina namenila za piarovca na dvoru španskega kralja.
Vendar se je v njem kmalu razcvetel duhovniški poklic in leta 1664 je od staršev pridobil soglasje za vstop v bogoslovje ter sprejel habit v cerkvi S. Giuseppe v Palermu; 25. marca 1666 se je odpovedal dednim in fevdalnim pravicam v korist svojega brata don Ferdinanda.
Poglobil se je v bogoslovje in orientalske jezike pod vodstvom očeta Francesca Maria Maggia, ki je v enem od svojih del o sveti liturgiji navedel svojega učenca zaradi pobožnosti in izobraženosti, ki ju je pokazal. Študiral je v Messini, Ferrari, Modeni in Rimu, v različnih hišah „rednih klerikov“, znanih kot Teatini, ki jih je leta 1524 ustanovil sveti Kajetan iz Thiene; leta 1671 je postal diakon.
Naslednje leto 1672 se je po bratovi smrti vrnil v fevd Palma di Montechiaro, v Palermu dokončal teološki študij in bil leta 1673 posvečen v duhovnika v generalni hiši reda v S. Silvestro di Monte Cavallo v Rimu; tu je dolga leta živel v preprosti majhni sobici, ki je bila pozneje spremenjena v kapelo in zdaj izginila.
Zavračal je položaje v redu in se vedno posvečal pobožnim delom, liturgičnim študijam in svetim besedilom. Hebrejskega jezika se je naučil od učenega rabina Mojzesa iz Cave, ki se je spreobrnil v katolištvo in se dal krstiti z imenom Jožef.
Sprejet je bil v krog učenjakov in v knjižnico švedske kraljice Kristine Aleksandre, katere kodekse iz Biblioteca Floriacense je uporabil pri pisanju svojega temeljnega dela „Codices Sacramentorum nongentis annis vetustiores …“. ki je izšlo v Rimu leta 1680 in je bilo posvečeno sami kraljici Kristini.
Živel je kot učenjak, pri tem pa ni zanemarjal svojih duhovniških in redovniških dolžnosti ter intimnega duhovnega življenja; objavljal je številna dela o liturgiji in sakralni znanosti, in da bi se izognil pozornosti in pohvalam takratnih učenjakov, jih je podpisoval s priimkom svojega očetovskega prednika: Jožef Caro.
Vedno je iskal starodavne liturgične dokumente, zato je objavil zbirko „Antifonarjev in responzorijev“ iz samostana Saint Gall in arhiva vatikanske bazilike; pod zaščito kardinala Barberinija, nadškofa svetega Petra, je leta 1688 v dveh zvezkih izdal kritično izdajo Svetega pisma.
Leta 1690 je sestavil „Konstitucije“ benediktink samostana Device Marije Rožnovenske v Palmi v škofiji Girgenti (Agrigento) za ustanovitev, ki jo je leta 1659 želela njegova družina in v kateri so med prvimi desetimi redovnicami tri njegove sestre opravljale redovniški poklic, njegova teta po materi Donna Antonia Traina pa opatijo; kasneje je vstopila tudi njegova mati.
Skrbel je tudi za javno šolstvo v Palmi, spodbujal je prihod očetov Scolopijev, se veselil nečaka Ferdinanda, ker je obiskoval internat v Palermu, prepričan, da se človek bolje uči v javni šoli kot doma z lastnim učiteljem, ki se ga ne bojijo prav zato, ker je doma. Nadaljeval je z liturgičnimi in svetopisemskimi publikacijami in 18. maja 1712 ga je papež Klement XI. imenoval za kardinala.
Žal je niti leto dni pozneje zbolel in umrl v Rimu 1. januarja 1713. Pokopali so ga v cerkvi San Martino ai Monti njegovega kardinalskega naslova; bogato urno z njegovim telesom je leta 1903 dal izdelati kardinal Vaszary, primas Madžarske.
Bil je predhodnik liturgične reforme, saj je v duhu svojih del obnavljal starodavne cerkvene obrede; častili so ga tedanji papeži, ki so ga osebno poznali; papež Benedikt XIV. je z odstopanjem od odlokov Urbana VIII. začel postopke za njegovo beatifikacijo pred predpisanimi 50 leti od njegove smrti.
Papež Pij VII. ga je beatificiral 29. septembra 1803, papež Janez Pavel II. pa ga je kanoniziral 12. oktobra 1986.
IT
Jožef Maria Tomasi se je rodil 12. septembra 1649 v Licati na Siciliji. Bil je sin vojvode Palme in princa Lampeduse ter njegove žene Marije: imela sta že štiri hčere, ki so vse postale benediktinke v samostanu Palma di Montechíaro, ki ga je ustanovil njihov oče. Giuseppe, dobro izobražen mladenič in dober učenjak grščine, se je pridružil teatincem v precej nenavadnih okoliščinah: njegova mati je že vstopila v samostan kot oblatinja ali tretjerednica, oče pa se je odločil storiti enako in Jožefu zapustil vse svoje premoženje, vendar je bil pripravljen priznati sinovo poklicanost.
Ta se je odločil za teatince predvsem zato, ker je bil njegov stric don Carlo ugleden član tega reda. Leta 1664 je vstopil v noviciat v Palermu, vendar so ga zaradi zdravja takoj premestili v Palmi; odšel je v Messino študirat grščino, nato v Rim in ponovno na univerzi v Ferrari in Modeni.
Kmalu je zaslovel kot učenjak, pokazal pa je tudi izjemno nadarjenost za sakralno glasbo. Pravijo, da mu je sestra Izabela (sestra Marija Crocifissa), ki mu je bila vedno blizu in ga je nenehno spodbujala, prerokovala, da bo postal kardinal, in z značilno sicilijansko ljudsko modrostjo dodala, da je konj vedno konj, ne glede na to, kako prefinjena je njegova obleka.
Leta 1673 je bil posvečen v duhovnika in je pel božične maše v S. Silvestro v Rimu, kjer je ostal trideset let.
Njegova pisma sestri pripovedujejo o letih preizkušenj in duhovne osamljenosti ter kažejo na zelo skrupulozno dušo, čeprav se zdi, da je na vse, s katerimi je prišel v stik, deloval blagodejno in odrešujoče.
Življenje je posvetil molitvi in študiju, zlasti študiju grške filozofije, Svetega pisma (hebrejščine se je naučil od rabina, ki je po njegovi zaslugi postal kristjan) in brevirja, sčasoma pa je postal ugleden strokovnjak za liturgijo. Objavil je Spekulum svetega Avguština, nato pa še Kodekse zakramentov (štiri starodavna liturgična besedila).
Za spovednika ga je izbral kardinal Albani, ki je nerad sprejel papeštvo (Klement XI.); Jožef ga je opozoril, da bi bila zavrnitev smrtni greh. Klement je „iz maščevanja“ vztrajal, da Tornasi postane kardinal, kljub njegovim protestom o nevrednosti.
Kot kardinal je nadaljeval svoj preprosti in strogi način življenja, ki ga je razširil tudi na liturgična praznovanja v svoji cerkvi, med katerimi so peli samo gregorijanski spev. Sam se je vključil v poučevanje katekizma za otroke. Ljudje, zlasti revni, so se zgrinjali k njemu, zato so ga že za časa njegovega življenja razglasili za svetnika. Njegovo zdravje se je poslabšalo: sam se je mrtvil, tistim, ki so ga spraševali, pa je svetoval modro zmernost.
Pogosto so ga videli v stanju ekstaze, zaradi katere se je popolnoma zatopil v ljubezen do Boga in pozabil na ljudi okoli sebe. Do božiča 1712 je bil že zelo slaboten, vendar je vztrajal pri obhajanju treh maš v svoji zasebni kapeli. Dva dni pozneje je legel v posteljo in 1. januarja 1713, okrepljen z sveto popotnico, umrl.
Po njegovi smrti so se množila ozdravljenja, ki naj bi se zgodila že za njegovega življenja ob stiku z njegovimi oblačili. Leta 1803 je bil razglašen za blaženega, leta 1986 pa ga je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika.
IT
Jožef Maria Tomasi, rojen v mestni palači Licata, je izhajal iz lokalnega plemstva, iz katerega so že izšli številni ljudje, ki so veljali za svetnike; družino so imenovali „sveti rod“, štiri njegove sestre so bile nune, med njimi tudi Maria Tomasi.
Kot prvorojenec se je Jožef Marija odpovedal dediščini kot knez Lampeduse in vojvoda Palme di Montechiaro ter vstopil v teatinski red v San Giuseppe dei Teatini v Palermu.
Po šolanju v samostanu teatincev – na mestu današnje cerkve Sant’Antonio Abate – v Messini in v takratnem samostanu pri cerkvi Santa Maria della Pietà v Ferrari, nato v Modeni pri cerkvi San Vincenzo in v matični hiši reda v Sant’Andrea della Valle v Rimu ter posvečenju v duhovnika, ki je bilo tam leta 1673, je Jožef Marija živel v Rimu v samostanu San Silvestro al Quirinale. Kot učenjak je prvi raziskal pomembna liturgična dela cerkvene zgodovine, kot so „Sacramentarium Gelasianum“, misal iz 6. stoletja, imenovan po papežu Gelasiju I., „Missale Francorum“ in „Missale Gallicanum Vetus“, misala iz frankovskega cesarstva in Galije. Spodbujal je duhovnost, ki je rasla iz liturgije, in velja za „kneza med liturgisti svojega časa“. Leta 1712 je bil imenovan za kardinala z naslovno cerkvijo San Martino ai Monti.
Joseph Maria Tomasi je bil pokopan v cerkvi San Martino ai Monti, leta 1971 pa so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v cerkev Sant’Andrea della Valle.
Kanonizacija: Jožefa Marijo Tomasija je papež Pij VIII. 29. septembra 1803 razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa ga je 12. oktobra 1986 kanoniziral.
DE
Sveti Jožef Marija Tomasi, znan tudi kot Giuseppe Maria Tomasi di Lampedusa, se je rodil 12. septembra 1649 v Licati na Siciliji v Italiji. Rodil se je v bogati sicilijanski plemiški družini kot sin vojvode iz Palerma v Italiji in Rosalije Traino. Izhajal je iz pobožne katoliške družine in ko so otroci odrasli, sta oba starše vstopila v versko življenje, štiri njegove sestre pa so postale nune. V nesebičnem dejanju odpovedi se je Jožef odločil, da se bo odpovedal dediščini in položaju v korist svojega brata. Navdihnjen z globokim klicem, da bi služil Bogu, se je 24. marca 1665 pridružil teatincem. Njegova predanost in zavezanost poklicu sta bili očitni že od samega začetka. Jožef je pridno študiral, najprej filozofijo v Messini, Ferrari in Modeni v Italiji ter nato teologijo v Rimu in Palermu v Italiji. Izkazal je izjemno nadarjenost za jezike, saj je obvladal grščino, etiopščino, arabščino, sirščino, kaldejščino, hebrejščino, italijanščino in latinščino. Njegove jezikovne sposobnosti so se izkazale za izjemno dragocene pri njegovih prihodnjih znanstvenih prizadevanjih. 25. decembra 1673 je bil Jožef posvečen v duhovnika, kar je pomenilo začetek njegove dejavne službe. Bil je nameščen v Rimu in imenovan za izpraševalca duhovnikov pri papežu Inocenciju XII. V tem času se je odločil za samotarsko življenje puščavnika, zaradi česar si je prislužil kritike oblasti, ki so menile, da je preveč skrben v svoji pobožnosti. Med puščavniškim življenjem se je Jožef posvetil študiju in pisanju o liturgiji. Pod psevdonimom Jožef Marie Carus je objavil več naslovov, ki so pomembno prispevali k razumevanju in promociji liturgičnih praks Cerkve. Zaradi svoje modrosti in duhovnega vpogleda je bil Jožef iskan spovednik, služil pa je tudi kot spovednik kardinala Albanija. Ko je bil Albani izvoljen za papeža, je sprva okleval, ali naj sprejme ta položaj. Vendar mu je Jožef svetoval, da bi bila zavrnitev prestola smrtni greh. Albani je upošteval Jožefov nasvet in postal papež Klement XI. Jožefovo strokovno znanje na področju teologije ga je pripeljalo do imenovanja za svetovalca različnih kongregacij, kot so Teatinci, Kongregacija za obrede ter Kongregacija za odpustke in svete relikvije. Kljub lastnim pomislekom glede njegove primernosti ga je papež Klemen XI. 18. maja 1712 povzdignil na mesto kardinala duhovnika. Kot kardinal je Jožef nadaljeval svojo plodno pisateljsko kariero in ustvaril številna dela o teologiji, Svetem pismu in patristiki. Njegovo poglobljeno znanje, ponižnost in zavzetost za reformo Cerkve so bili splošno priznani in spoštovani. Kljub uglednemu položaju in znanstvenim dosežkom Jožef ni nikoli pozabil na pomen poučevanja katekizma za otroke.
Veselje in zadovoljstvo je našel v posredovanju vere mladim in prispevanju k njihovi duhovni formaciji. Sveti Jožef Marija Tomasi naj bi napovedal datum svoje smrti. Dne 1. januarja 1713 je zaradi naravnih vzrokov mirno umrl na svojem domu ob cerkvi San Lorenzo v Panisperni v Rimu v Italiji. Njegovi posmrtni ostanki so bili sprva pokopani v cerkvi, pozneje pa so jih prenesli v teatinsko cerkev San Andrea della Valle v Rimu in leta 1971 pokopali pod stranskim oltarjem. Presenetljivo je bilo ugotovljeno, da je bilo njegovo telo nepoškodovano, kar je znamenje posebne svetosti. Papež Pij VII. je 29. septembra 1803 razglasil svetega Jožefa Marijo Tomasija za blaženega. Skoraj dve stoletji pozneje, 12. oktobra 1986, ga je papež Janez Pavel II. kanoniziral ter mu priznal izjemno svetost in pomemben prispevek k Cerkvi. Sveti Jožef Marija Tomaž je priznan kot zavetnik liturgije zaradi svojega poglobljenega znanja in velikega vpliva na liturgične prakse Cerkve. Njegovo življenje je navdih za vse, ki si prizadevajo poglobiti svojo vero, ponižno služiti drugim in neutrudno stremeti k svetosti.
EN