Rodil se je leta 962 na otoku San Giulio, umrl pa 1. januarja leta 1031 v Fécampu v Normandiji.
Bil je sin grofa Roberta iz Volpiana, iz nemške plemiške družine in Perince, langobardske kraljevske hčere. Krstni boter mu je bil cesar Oton I. Šolo je obiskoval v Verceliju. Leta 987 se je odzval vabilu Majolusa in vstopil v samostan Cluny. Leta 988 je postal prior v samostanu St. Saturnin (Nimes), leta 989 je prišel v Dion, kjer je obnovil samostan St. Bénigne, ki je postal kulturno in duhovno središče. Ustanovil je skriptorij, zgradil je katedralo arhitektonsko znano kot rotundo. Bil je povezan z visokim plemstvom v Italiji in Burgundiji. Bil jim je svetovalec. Zaupali so mu obnavljanje samostanov na svojem področju. Sam je postal opat, v druge samostane pa je pošiljal menihe iz Diona. Opravljal je vizitacije. Živel je strogo življenje in zahteval strogost tudi za menihe. Imenovali so ga „abbas supra regulam”, Zahteval je več od predpisanega. Na svojem posestvu v Ivreji je postavil samostan Fruttuaria.
Imel je dobre odnose z opatom Odilom, čeprav ni spadal med clunyjevce.
Ustanovil je “Bratovščino žonglerjev” za cirkuško osebje, igralce in ljudi, ki so delali na letnih sejmih.
Po njegovi smrti je zveza med njegovimi samostani kmalu razpadla. Za svetnika ga je razglasil papež Pij XII. leta 1950.
Vilhelm pomeni volja in zaščita.
Vir
V samostanu Fécamp (v Normandíji), smrt svetega Viljema, opata svetega Benigna v Dijonu, ki je v poslednjih časih življenja nastanil mnogo menihov v štiridesetih samostanih, ter jih trdno in modro vodil. († 1. januar 1031)
Vir
Viljem (Guglielmo) se je rodil kot sin grofa Roberta von Volpiana iz alemanske plemiške družine in Perinze, ki je bila v sorodu z lombardsko kraljevo družino; njegov krstni boter je bil nemški cesar Oton I. Wilhelm je pri sedmih letih vstopil v benediktinski samostan S. Michele di Locadio v škofiji Vercelli kot oblat. Po študiju gramatike v Vercelliju in Pavii je postal škof v Vercelliju. Po sporih s svojim škofom je leta 987 sledil Majolusovemu klicu in kot menih vstopil v samostan Cluny.
Leta 988 je Wilhelm postal prior v samostanu svetega Saturnina v Pont-St-Esprit v škofiji Nîmes. Leta 989 ga je škof Brun iz Langresa poklical, naj reformira samostan svetega Bénigna v Dijonu; po izselitvi starega samostana so ga ponovno naselili z menihi iz Clunyja; Wilhelm je bil leta 990 posvečen v duhovnika in opata.
Po Viljemovi zaslugi je Saint Bénigne postal središče samostanskega življenja, znano po vsem Zahodu, ter doživel gospodarski in kulturni razcvet. Viljem je zgradil skriptorij in okoli leta 1000 arhitekturno pomembno katedralo kot krožno stavbo. Zaradi svojih povezav z italijansko in burgundsko aristokracijo ter spoštovanja lastnih cerkvenih pravic samostanskih gospodov je postal iskan svetovalec številnih vladarjev, ki so mu zaupali reformo svojih samostanov. Viljem je deloval kot reformator samostanov v Burgundiji, Loreni, Normandiji in Parizu; sam je prevzel službo opata, imenoval priorje iz Saint Bénigne in z vizitacijami spremljal izvajanje reform.
Leta 1000/1001 je Viljem na družinskem posestvu v škofiji Ivrea ustanovil svoj samostan Fruttuaria. V samostan Saint Bénigne v Dijonu so vstopili duhovniki in laiki iz vseh družbenih slojev in do leta 1020 je bilo v njem 79 menihov. Zaradi strogega osebnega življenja si je prislužil tudi naziv opat supra regulam, opat nad pravili. Čeprav ni bil pripadnik clunyjskega reda, je gojil tesne odnose z opatom Odilom.
Ustanovil je bratovščino žonglerjev za podporo cirkusantom, šovmenom in ljudem, ki so delali na sejmih.
Po Viljemovi smrti je združenje samostanov pod njegovo oblastjo razpadlo. Njegovo življenjsko zgodbo je kmalu po smrti napisal njegov učenec Radulfus Glaber v Clunyju, ki je Viljema upodobil po vzoru Majolusa.
DE
Viljem Volpijanski se je rodil leta 962 v plemeniti lombardski družini na gradu na otoku San Giulio na jezeru Orta. Njegov oče je takrat branil grad pred obleganjem vojske cesarja Otona. Trdnjava se je pod častnimi pogoji predala, cesar pa je postal zaščitnik novorojenega otroka. Izobraževal se je v samostanu in nato postal menih v Lucediu pri Vercelliju.
Leta 987 je spoznal Majola, takratnega opata v Clunyju, vodilno osebnost pri širjenju clunyjske reforme: Viljema je poslal najprej reorganizirat samostan Saint Sernin na Roni, nato pa z dvanajstimi menihi oživit starodavno ustanovo Saint Bénigne v Dijonu. Tam je bil leta 990 posvečen v duhovnika in prejel samostanski blagoslov ter takoj postal pobudnik velike materialne in duhovne preobrazbe. Razširil je stavbe, odprl šole, spodbujal umetnost, razvijal gostoljubje in začel z najrazličnejšimi dobrodelnimi deli.
Sčasoma je Saint Bénigne postal središče velikega sistema povezanih samostanov, tako reformiranih kot na novo ustanovljenih, v Burgundiji in Loreni.
S svojimi ustanovami je dosegel celo severno Italijo. Viljemu je uspelo združiti gorečnost za reforme, trdnost značaja in nežno naklonjenost do tistih, ki so mu bili podrejeni. Bil je strasten zagovornik pravičnosti, tako v praksi kot v pisanju, zato se ni bal upreti najmočnejšim vladarjem tistega časa, kot so bili cesar Henrik II (13. julija), francoski kralj Robert in papež Janez XIX. Veliko je potoval in se odpravil vse do Rima, da bi spodbujal clunyjsko reformo.
Odilon iz Clunyja naj bi bil njegov navdih pri prizadevanjih za izpopolnitev reforme. Ponovno je ustanovil samostan Fécamp na obali Normandije, ki je pomembno vplival na versko življenje v Angliji. Tam je ob zori 1. januarja 1031 umrl.
IT
Sveti Viljem iz Dijona, znan tudi kot Viljem iz Clunyja, Viljem iz Fécampa, Viljem iz Saint Benignusa, Viljem iz Volpiana, Guglielmo, Guillaume in Guillermo, se je rodil leta 962 na družinskem gradu na otoku San Giuglio na jezeru Orta v Novari v Piemontu v severni Italiji. Rodil se je kot sin grofa Roberta iz Volpiana. Viljem se je rodil med bitko, v kateri je njegov oče branil otok pred cesarjem Otonom. Žal je bil otok na koncu izgubljen, vendar je cesar, navdušen nad Viljemovo hrabrostjo in duhom, postal njegov pokrovitelj in zaščitnik. To je mlademu Viljemu omogočilo, da je bil od svojega sedmega leta dalje deležen odlične izobrazbe v benediktinski opatiji Locadio v Vercelliju v Italiji. Ko je Viljem odrasel, je vstopil v benediktinski red in postal menih v Locadiu. Leta 987 pa se je pridružil priznani opatiji Cluny pod vodstvom svetega Majolusa. V času bivanja v Clunyju sta se začeli kazati Viljemova neverjetna gorečnost za reforme in njegova predanost Cerkvi. Po bivanju v Clunyju je Viljem dobil nalogo, da reorganizira opatijo Saint Sernin na Roni. To je pokazalo njegove organizacijske sposobnosti in duhovni vpliv. Kasneje je bil imenovan za opata opatije Saint Benignus v Dijonu v Franciji in leta 990 posvečen v duhovnika. Pod Viljemovim vodstvom je opatija Saint Benignus cvetela in postala središče duhovnosti, izobraževanja in kulture. Zaradi njegove vneme za clunyjsko reformo je opatija postala tudi matični samostan za približno 40 drugih samostanov v regijah, kot so Burgundija, Lorena, Normandija in severna Italija. Sveti Viljem je bil zelo cenjen zaradi svoje predanosti Cerkvi in neomajne skrbi za revne. Kljub temu da je imel opravka s politično močnimi posamezniki, je vedno ostal odločen in se ni ustrašil. Njegova dejanja in nauki so odražali njegovo globoko vero in predanost služenju drugim. Sveti Viljem Dijonski je 1. januarja 1031 umrl v samostanu Fécamp v Normandiji v Franciji zaradi naravnih vzrokov. Njegova zapuščina kot meniha, opata in reformatorja se je ohranila vse do danes. Čeprav svetemu Viljemu ni pripisana nobena posebna podoba, njegovo življenje in nauki še vedno navdihujejo številne posameznike, ki želijo služiti Cerkvi in pomagati ljudem na robu družbe. Sveti Viljem Dijonski ni bil uradno razglašen za zavetnika določenih ciljev ali skupin v Cerkvi. Vendar pa njegovo življenje služi kot zgled predanosti, reform in sočutja, ki lahko navdihuje vse nas na naši duhovni poti.
EN