Pri Spoletu (v Umbriji), sveti Ponciján, mučenec, ki je bil v času cesarja Antonína Pija, silno pretepen s šibami in slednjič preboden z mečem.
Vir
Sveti Ponciján, zaščitnik pred potresi, je zavetnik mesta Spoleto.
Po tradiciji je bil mladenič iz Spoleta, ki je bil mučen med letoma 156 in 165.
Pokopan je bil malo zunaj mesta, na njegovem grobu pa sta bila kasneje zgrajena bazilika in samostan.
Belgijski škof Baldrigo je leta 968 pridobil roko svetnika, ki jo je odnesel v Utrecht, kjer so ga častili kot zavetnika.
K sv. Poncijanu se zatekajo ob potresih, saj se je prvi od strašnih potresov, ki so od leta 1703 približno 20 let pustošili po južni Umbriji, zgodil na večer njegovega praznika, v Spoletu pa ni bilo žrtev. Po tradiciji naj bi potres spremljal tudi njegovo obglavljenje, pri čemer mu je bila izrečena prerokba: »Spoleto bo treslo, a ne bo padlo«.
Cerkev svetega Poncijána se nahaja prav na obrobju mesta. Zgrajena je bila v romanski dobi v čast mladega spoletskega zaščitnika mesta, ki je bil tu verjetno pokopan leta 175.
V Spoletu se ga spominjajo 14. januarja.
IT
Po hagiografski tradiciji je osemnajstletni Ponziano, ki je izhajal iz lokalne plemiške družine, živel v Spoletu v času cesarja Marka Avrelija (161–180). Potem ko je z neomajno vero kljuboval preganjanju kristjanov, ki ga je vodil sodnik Fabiano, ga je ta obsodil na različne preizkušnje, ki pa niso dosegle učinka, ki so ga želeli preganjalci. Nazadnje je bil obsojen na obglavljenje, ki je bilo izvršeno 14. januarja leta 175.
Mladega mučenca so pokopali na kraju blizu mesta, na pobočjih hriba Ciciano ali Luciano, na pokopališču, imenovanem »di Sincleta«, kjer je najprej stal spominski kamen, nato pa bazilika. Podobno kot v Rimu so bile tudi v Spoletu bazilike, zgrajene nad grobovi mučencev, zaupane v varstvo menihom, ki so skrbeli za dostojanstvo liturgije in pomoč vernikom, ki so tja prihajali molit.
Srednjeveški viri poročajo, da je tako kot pri sv. Sabinu tudi ob grobu sv. Ponziana zrasel samostan. V času gotske vojne so vojaki nedaleč od bazilike sv. Ponziana ubili sv. Janeza nadškofa, katerega ostanke je nekaj stoletij kasneje opatinja Gunderada prenesla v cerkev sv. Eufemije, nato pa so bili položeni v cerkvi sv. Petra zunaj mestnega obzidja.
Slava mučenca je presegla lokalne meje in leta 966 je škof iz Utrechta relikvije svetnika prenesel v svoje mesto, ki ga je izbralo za sopatrona. V statutih občine, sestavljenih leta 1347, beremo, da so se najpomembnejše odločitve sprejemale po tem, ko so prosili za zaščito sv. Ponziana, na zboru, ki se je zbral na Trgu katedrale.
Svetniku je bila posvečena tudi kapela v mestni hiši; mestna uprava se je slovesno udeležila praznika mučenca, in vsako leto, ko so obstajala mejna ozemlja, ki so jih zahtevale druge občine, se je mestna uprava tja odpravila v uradni obliki in jih prečkala z vzkliki »Sveti Ponziano! Sveti Ponziano!« kot nesporen znak pripadnosti mestu. Znani zgodovinar iz Spoleta, baron Achille Sansi, največji poznavalec spoletinskih zadev, se sklicujoč na lekcionarje spominja, kako so se pri grobu svetnika pogosto dogajali dogodki, ki so bili ocenjeni kot čudežni: »…bolniki še vedno prihajajo k grobu in se vračajo zdravi, hromi se zgrinjajo tja in so ozdravljeni…«.
»Kapitularne resolucije« kapitlja katedrale nam potrjujejo, da je pobožnost do svetnika že od nekdaj imela javno-uradni značaj.
Zvečer 14. januarja 1703, po drugih večernicah sv. Ponziana, je strašen potres pretresel apeninsko območje vse do L’Aquile. V Spoletu in njegovi okolici je prišlo do številnih porušenj, vendar ni bilo nobenih žrtev. To nenavadno naključje so pripisali posredovanju svetnika, katerega praznik so praznovali, in od takrat ga kličejo ob potresih, tako da ljudje še danes pravijo »San Ponziano je minil!«, ko hočejo reči »Potres je minil«. Sestavljena je bila uradna zahvalna molitev, ki se glasi:
»O najsvetejši naš zaščitnik, mučenec Ponziano, ki si nas v preteklih letih, na obletnico svojega zmagoslavja, s trojnim izrekanjem veroizpovedi ob svoji smrti rešil pred trojnimi in strašnimi potresi: prosimo te, reši nas tudi v prihodnosti…«
V znak zahvale in za prošnjo za njegovo zaščito je bil podarjen umetniški srebrni relikviarij, v katerega je bilo shranjeno rebro svetnika, ki ga je v Spoletu prinesel Fra Tommaso da Spoleto, ki jih je septembra 1702 dobil od francoskega kralja. Relikviarij so nosili v procesiji, ko so se čutili rahli potresni sunki. Čaščenje svetega Ponziana je doživelo močan ponovni vzpon po vsej škofiji; v različnih cerkvah so bili zgrajeni oltarji, posvečeni svetniku; ikonografija ga je upodabljala bodisi kot viteza z belo zastavico s rdečim križem bodisi v trenutku obglavljenja, kot na oltarju, ki je bil postavljen v Cerretu.
Po potresu v noči med 4. in 5. junijem 1767 so relikvijo svete glave odnesli v procesiji po mestu, uradno pa se je udeležila tudi mestna uprava; sodelovale so tudi vse verske skupnosti, ki so prebivale v mestu, ter bratovščine iz Spoleta in okolice.
Po strašnem potresu 20. maja 1895 je kljub močnemu sekularizmu tistega časa in številnim antiklerikalcem in prostozidarjem, ki so zasedali javne funkcije, potekala veličastna zahvalna procesija, v kateri so sodelovale vse institucije v mestu.
IT
Po izročilu je bil Ponciján zaradi svoje krščanske vere ujet in je moral pod prefektom Fabianusom prestati številne muke, ki pa jih je vse preživel nepoškodovan. Nazadnje je bil obglavljen in pokopan na zemljišču neke osebe po imenu Lucianus pred mestnimi vrati.
Legendarna zgodba o njegovem trpljenju izvira iz 5./6. stoletja. Papež Pij VII. je leta 1805 potrdil pristnost Poncijánovega mučeništva. Leta 966 naj bi v Utrecht prišla relikvija njegove roke.
Na obrobju mesta Spoleto stojita samostan, zgrajen v 10. stoletju, in cerkev San Ponziano iz 12. stoletja, danes del svetovne dediščine UNESCO. V koru cerkve je shranjena Poncijánova lobanja, v kripti pa njegovo telo.
Poncijánova relikvija glave se v Spoletu na spominski dan, ki se praznuje 14. januarja, nosi v procesiji skozi mesto. Ker je Spoleto ostalo neprizadeto ob potresu leta 1703, ki se je zgodil na predvečer njegovega spominskega dne, je zdaj zavetnik proti potresom; že ob njegovi usmrtitvi naj bi prišlo do potresa, vendar naj bi Pontianus obljubil: Spoleto bo treslo, a ne bo padlo. In ker je bil usmrčen z mečem, ljudje v Spoletu domnevno še danes ne primejo noža v roke.
Relikvije so pod škofom Balderichom prišle v katedralo v Utrechtu, danes pa ležijo v tamkajšnji starokatoliški katedrali Sint-Gertrudiskathedraal.
DE
Pod vladavino poganskega cesarja Antonina je izbruhnilo hudo preganjanje kristjanov, med katerim se je guverner Fabianus izkazal z zverinsko krutostjo do nedolžnih vernikov. Ko je ta nečloveški človek prišel v Spoleto, da bi poiskal nove žrtve za potešitev svoje krvoločnosti, je poleg drugih kristjanov dal prijeti tudi Poncijána in ga pripeljati pred svoj sodni stol, da bi ga bodisi s srce parajočimi grožnjami prisilil k odpadništvu bodisi ga dal usmrtiti z najstrašnejšimi mučenji. Med zaslišanjem je guverner vprašal ujetega kristjana, kako se imenuje. Ta mu je odgovoril: »Starši so mi dali ime Pontianus; vendar sem si pridobil veliko lepše ime, namreč ime kristjana.« Fabian mu je odvrnil: »Opusti to norost in ne spravljaj sebe in svoje družine v sramoto in pogubo s tem, da častiš kot boga zločinca, ki so ga Judje obsodili na najbolj sramotno kazen, na smrt na križu. Žrtvuj nesmrtnim bogovom, zaradi katerih dobrot si bil doslej ohranjen, in zanikaj tega Jezusa, ki ga sekta nazarejcev časti kot boga in ki te ne more rešiti iz mojih rok.« Neustrašen pričevalec je poganu odgovoril s sveto resnostjo: »Zaman me poskušaš s svojimi sramotnimi in bogokletnimi besedami zapeljati v malikovanje, in celo tvoj cesar je prešibak, da bi me ločil od ljubezni do mojega Boga in Odrešenika ter me prisilil v prazno službo vaših izmišljenih bogov.« Te besede so poganskega sodnika napolnile z nebrzdanim besom in ukazal je, naj mu strgajo oblačila z telesa in ga tako kruto pretepajo, da je njegova kri prekrila tla. Med tem mučenjem je sveti Poncijan z veselim izrazom na obrazu rekel Fabianu: »Zlobni človek! Ali se ne sramuješ svojih lažnih bogov, ko vidiš trdnost pričevalcev vsemogočnega in resničnega Boga, s katero prezirajo tvoje minljive kazni?« Da bi utišal bogokletnika, je razjarjeni sodnik dal razmetati žareče oglje po tleh in po njem vodil kristjana z bosimi nogami. Toda ta se je pokrižal, nepoškodovan prečkal žerjavico in rekel Fabianu: »Glej, v imenu mojega Boga in Odrešenika Jezusa z bosimi nogami in brez bolečin stopam po ognju: ti pa, da preizkusiš moč svojega Jupitra, potopi svoje roke v vročo vodo.«
A namesto da bi se podvrgel tej preizkušnji, je sodnik ukazal, naj pričevalca vržejo na mučilnico, in ko so ga mučitelji začeli mučiti, so glasno zavpili: „Gorje nam! Trpimo hujše bolečine kot ta kristjan. Glej, naše roke so utrujene, naše moči izčrpane in mučilna orodja otopela.“ Fabian, ki se ni mogel več obvladati zaradi sramu in jeze, je dal junaškega mučenika odpeljati v ječo, da bi medtem izumil druge muke, s katerimi je upal premagati njegovo neomajnost.
V tem času so pobožni kristjani obiskali svetega Poncijána v ječi in se v solzah in molitvah združili z njim v prošnji Bogu za pogum v njegovi prihajajoči smrtni borbi, ki naj bi se odvijala naslednji dan; kajti Fabian je po vsem Spoletu prek glasnikov razglasil, da se bo na javnem trgu boril bogokletnik z dvema najbolj divjima levoma. Že zgodaj zjutraj je prizorišče prekrivala ogromna množica ljudi in razširila se je smrtna tišina, ko je sveti mučenec prišel iz zapora in s svetlim obrazom pogledal svojim morilcem v oči. Sedaj so iz kletk spustili leve in ti so se med divjim rjovenjem vrgli na nesrečnika, a se mu pri nogah ulegli na tla kot jagnjeta. Pogani so dvignili glasno vpitje in več glasov je vzkliknilo: »Velik in mogočen je Bog kristjanov! Dajte zaporniku svobodo, saj je nedolžen in si smrti ne zasluži!« Toda Fabian, čigar kruto srce ni poznalo sočutja, je mučenca, ker se je bal upora, dal odpeljati s prizorišča nazaj v ječo, kjer ga je obsodil na smrt od lakote. Minilo je dvanajst dni, v tem času, kot pripoveduje stari dokument, je vsak dan Božji angel Poncijána okrepil z nebeškim kruhom, ko so sodni slugi prišli v ječo, da bi pobrali truplo brez duše; toda k njihovemu največjemu presenečenju so našli zapornika zdravega in ga slišali peti svete psalme.
Ta novica je guvernerja prestrašila kot grom in v največji naglici je ukazal, naj sovraženega kristjana ubijejo s staljenim svincem. Sam je spremil rablje v ječo in ko je svetnika še enkrat zaman opominjal, naj se pokloni malikom, so mu v grlo vlili razbeljeno kovino, ki pa je stekla navzdol kot hladna voda in mu ni povzročila niti najmanjše škode. Nato mu je izrekel obsodbo na obglavljenje, in sveti Poncijan je kot zmagovalec odšel na mesto usmrtitve, tam padel na kolena in prosil Boga, naj milostno sprejme njegovo dušo; nato je izvršitelju ponudil svoj vrat in 19. januarja leta 152 umrl kot Jezusova krvava priča. Njegove relikvije so bile v sredini 18. stoletja prenesene v Utrecht.
DE
Sveti Ponciján iz Spoleta, znan tudi kot Pontian ali Pontianus, je bil mučenec, ki je živel v času vladavine cesarja Marka Avrelija v 2. stoletju. V katoliški cerkvi ga častijo kot svetnika. O življenju svetega Poncijána je na voljo le malo podatkov, vendar se domneva, da se je rodil v Spoletu v Italiji. V tistem času je bilo Rimsko cesarstvo znano po preganjanju kristjanov. Sveti Ponciján je skupaj z mnogimi drugimi verniki zaradi svoje vere doživel hude preizkušnje in celo smrt. Ena od pripovedi navaja, da je bil svetnik Ponciján pretepen, nato pa bodisi zaboden z mečem bodisi obglavljen, čeprav se viri razlikujejo glede podrobnosti njegovega mučeništva. Legenda pravi, da je na mestu, kjer je padla njegova glava, izbruhnil zdravilni izvir, kar kaže na božansko naravo njegovega mučeništva. Sveti Ponciján je bil pokopan zunaj obzidja Spoletta, kasneje pa sta bila nad njegovim grobom zgrajena cerkev in samostan. Nekatere njegove relikvije so bile leta 968 odpeljane v Utrecht na Nizozemskem. Vendar so bile leta 1994 vse njegove relikvije ponovno zbrane in vrnjene v samostan v Spoletu v Italiji. Sv. Ponciján je še posebej čaščen v mestih Spoleto v Italiji in Utrechtu na Nizozemskem. K njemu se zatekajo pred potresi, saj nudi zaščito tistim, ki prosijo za njegovo posredovanje v času naravnih nesreč. Praznik sv. Poncijána se praznuje 19. januarja, čeprav se v Spoletu v Italiji praznuje tudi 14. januarja. Njegovo ime je navedeno med svetniki na stebriščih na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Čeprav o življenju svetega Poncijána ni na voljo veliko podrobnih informacij, sta njegova neomajna vera in pogum v oblici preganjanja naredila iz njega sijajen primer mučeništva in predanosti Bogu. Kot zavetnik proti potresom se ga še naprej prosi za zaščito in vodstvo v časih nestabilnosti in nevarnosti.
EN
Vpis v Rimskem martirologiju pod datumom 19. januarja se glasi:
»V Spoletu, v času cesarja Antonina, je bil mučeniško umrl sveti Pontian, ki so ga na ukaz sodnika Fabiana zaradi Kristusa kruto bičali, nato pa prisilili, da je bos hodil po žerjavici. Ker ga ogenj ni poškodoval, so ga postavili na mučilnico, ga trgali z železnimi kavlji in nato vrgli v ječo, kjer ga je potolažil obisk angela. Nato so ga izpostavili levom, ga prelili s staljenim svincem in nazadnje umrl z mečem“.
Sv. Pontian se prvič pojavi pod datumom 19. januarja v martirologiju Adona (858).
Kopija legende o sv. Pontianu (BHL 6891b) je ohranjena pod datumom 14. januarja v Leggandari del Duomo.
Po legendi (BHL 6891) je sv. Pontian umrl mučeniško v Spoletu v času vladavine cesarja Antonina Pija (138–161) in bil pokopan zunaj Spoleta, »in loco qui appellatur Lucianus«. To je skoraj gotovo hrib, ki se danes imenuje Colle Ciciano, kjer stoji sedanja cerkev sv. Ponziana.
Legenda o svetnikih Karpoforu in Abundiju (ki sta bila umorjena leta 303) pravi, da je pobožna matrona po imenu Sincleta njune tovariše pokopala »in cimiterio Pontiani, non longe ab urbe Spoletana«. To kaže, da je bilo pokopališče ustanovljeno v bližini groba sv. Pontiana vsaj okoli leta 850 (ko je bila verjetno napisana legenda o sv. Karpoforu in Abundiju). Trije zgodnji sarkofagi, ki so bili najdeni na tem pokopališču, so danes v kripti San Ponziana.
Relikvije sv. Pontiana so bile verjetno shranjene v kapeli na pokopališču.
Čaščenje sv. Pontiana
Leta 966 je škof Balderik (ki je bil v Italiji zaradi kronanja Otona II., mladega sina Otona I., za so-cesarja) večino relikvij prenesel v katedralo sv. Martina, ki jo je dal zgraditi v Utrechtu. (Prenos je zabeležen kot BHL 6892). Zaradi tega se sv. Pontian časti tudi v Utrechtu.
Najzgodnejši zanesljivi dokazi o kultu sv. Pontiana v Spoletu segajo v 11. stoletje, ko je bila zgrajena (ali obnovljena) sedanja cerkev San Ponziano. Njegov praznik je bil vključen v vse ohranjene mestne statute, od katerih najzgodnejši sega v leto 1296.
Kult sv. Pontiana je bil oživljen leta 1703, ko so mu pripisali, da je rešil mesto pred potresom, ki je opustošil velik del okoliškega območja. Škof Pietro Gaddi je molil pred tistim, kar so verjeli, da je lobanja sv. Pontiana v kripti San Ponziana, in obnovljena kapela v Palazzo Comunale mu je bila posvečena leta 1711.
Leta 1745 je škof Paolo Bonavisa sprožil preiskavo o pristnosti »sacra testa« (lobanje) sv. Pontiana. Postopek je trajal približno deset let: pristnost relikvije je bila končno potrjena leta 1755. Občina je leta 1785, ob začetku prenove katedrale po načrtu Giuseppeja Valadierja, postavila nov oltar, posvečen sv. Pontianu. Ta mlad arhitekt je leta 1788 zasnoval tudi novo notranjost cerkve San Ponziano.
Leta 1805 je papež Pij VII. uradno ponovno potrdil pristnost sacra testa, ki je bila takrat shranjena v novem srebrnem relikviariju. Še vedno je vsako leto januarja en teden razstavljena v katedrali, nato pa se v procesiji vrne v cerkev San Ponziano.
EN
Views: 13