Sestri Faustina in Liberata sta bile doma iz Piacenze; rodile sta se na očetovem dvoru. Srečanje z žalostno vdovo ju je spodbudilo, da vstopita v samostan. Pobegnili sta od doma. Oče jima je vsake toliko časa pomagal, pa sta najprej odprle oratorij, ki se je kasneje razvil v samostan sv. Margarete. Faustina je umrla 15. januarja leta 580 v Comu, tri dni za njo je umrla tudi Liberata. Kakor sta bile povezane v življenju, sta bile tudi v smrti.
Ime Faustina pomeni “mala prinašalka sreče”, za Liberato pa je sopomenka Slobodanka.
Vir
Sestri Liberata in Faustina sta v novem „Martyrologium Romanum“ obeleženi 19. januarja. Po najstarejši omembi teh dveh svetnic, vključeni v Liber Notitiae Sanctorum Mediolani iz 13. stoletja, naj bi bili Liberata in Faustina sestri plemiškega porekla, rojeni v bližini Piacenze, v Rocca d’Olgisio, v prvih desetletjih 6. stoletja.
Privlačila ju je asketska življenjska pot, zato sta zapustili družino in se umaknili v samostan pri Comu, kjer sta ustanovili samostan v čast sv. Margarete, kjer sta živeli v skromnosti in se posvečali molitvi ter kjer sta okoli leta 580 umrli v slavi velike svetosti.
Natančnega datuma njune smrti ne poznamo, vendar zagotovo nista umrli skupaj, morda sta umrli eno ali dve leti druga od druge; v »Komentarju k rimskemu martirologiju« je navedeno, da se sv. Liberate spominja 19. januarja, sv. Faustina pa 16. januarja, pri čemer so navedene tudi nekatere cerkve v Milanu in okolici, v katerih sta bili obe svetnici čaščeni.
Njihova telesa so bila pokopana v samostanski cerkvi, nato pa so bila večkrat prenesena, prvič v času škofa Guida Grimoldija (1096–1125), ko so relikvije obeh sester prenesli iz samostana sv. Margarete v Comu v mestno katedralo.
Druga premestitev je bila 13. maja 1317, v času škofa Leone de’ Lambertenghi, iz katedrale v cerkev sv. Carpoforo. Kasnejše biografije, ki so nato izginile, so v 16. stoletju prepričale zgodovinarja in hagiografa Cesare Baronia, da je 18. januarja vključil sestri v svoj »Martirologio Romano« (Rimski martirologij) in jima dodal kratko biografijo.
Cikel fresk, delo anonimnega lombardskega slikarja v slogu Giotta iz prvih desetletij 14. stoletja, ki je bil že v samostanu sv. Margarete in je zdaj v Mestnem muzeju v Comu, v petih zaporednih prizorih prikazuje: smrt plemiča, ki mladi princesi prepriča, da postaneta redovnici; beg dveh sester iz očetove hiše in potovanje po reki Pad iz Piacenze skupaj z duhovnikom Marcellom, njihovim vodnikom; njun prihod v Como; sprejem v samostanu s strani nun; ustanovitev samostana sv. Margarete.
V škofiji Como se njihov spomin praznuje 18. januarja in ne 19. januarja.
IT
Faustina je bila sestra Liberate. Sestri sta se rodili v očetovem gradu. Srečanje z žalujočo vdovo je sestri spodbudilo, da sta vstopili v samostan. Po begu od doma je oče postopoma podprl hčeri, tako da sta najprej ustanovili oratorij, iz katerega je nato zrasel samostan S. Margareta. Tri dni po Faustini je umrla tudi Liberata, tako da sta sestri, ki sta bili v življenju vedno združeni, ostali združeni tudi v smrti.
Ostanke Faustine in Liberate so od leta 1317 hranili v oltarju Santa Maria Maggiore v Comu, predhodnici današnje katedrale; ta oltar je danes ljudski oltar katedrale.
DE
Sveta Faustina iz Coma je bila ugledna katoliška svetnica, rojena v Comu v Italiji. Bila je sestra druge svetnice, svete Liberate iz Coma, in skupaj sta živeli izjemno življenje predanosti in služenja Bogu. Sveta Faustina je znana predvsem po svoji vlogi ustanoviteljice samostana Santa Margarita v Comu v Italiji. Ta samostan, ustanovljen pod njenim vodstvom, je postal pomemben duhovni center za mnoge pobožne ženske, ki so iskale življenje molitve in kontemplacije. Sveti Faustini je njena predanost in neutrudno prizadevanje pri ustanovitvi tega samostana prinesla veliko spoštovanje in občudovanje v katoliški skupnosti. Čeprav podrobnosti o življenju svete Faustine in njenem izgledu ostajajo neznane, je njen globoki vpliv na versko pokrajino Coma še danes očitno viden. Njena nesebična dejanja in neomajna vera še naprej navdihujejo posameznike, ki iščejo globljo povezavo z Bogom. Sveta Faustina iz Coma je živela izjemno pobožno in predano življenje, posvečeno službi Bogu in drugim. Znana je bila po svoji skromnosti in pripravljenosti, da zaradi svoje vere odloži svoje potrebe in želje. Njena neomajna predanost Bogu in globoka ljubezen do človeštva sta jo izpostavili kot pravo duhovno vodnico in vzornico. Sveta Faustina je umrla okoli leta 580 zaradi naravnih vzrokov. Po njeni smrti so njene relikvije shranili v katedrali v Comu v Italiji, kjer lahko verniki častijo njen spomin in prosijo za njeno posredovanje. Čeprav je bila sveta Faustina iz Coma priznana za svetnico pred uradno uvedbo postopka kanonizacije, velja za svetnico pred kongregacijo. To pomeni, da je bila njena svetost priznana in proslavljena pred uvedbo sodobnih postopkov kanonizacije. Čeprav podrobnosti o zavetništvu svete Faustine niso znane, je mogoče, da se jo prosi za posebne namene v okviru njene lokalne skupnosti in tistih, ki so seznanjeni z njenim življenjem in zapuščino. Natančno naravo njenega zavetništva in posebne vzroke, za katere posreduje, lahko podrobneje raziskujejo lokalni verniki ali tisti, ki se posebej zanimajo za njeno življenje in delo. Praznik svete Faustine iz Coma se praznuje 19. januarja. Na ta dan katoliška skupnost obeležuje njeno življenje, njen izjemen prispevek k veri in prosi za njeno posredovanje na svoji duhovni poti. Sklepno lahko rečemo, da je bila sveta Faustina iz Coma pobožna katoliška svetnica, ki je pustila neizbrisen pečat na verski pokrajini Coma v Italiji. Z ustanovitvijo samostana Santa Margarita in svojo neomajno predanostjo Bogu še naprej navdihuje vernike, da živijo pobožno, predano in nesebično življenje. S svojimi relikvijami, shranjenimi v katedrali v Comu, sveta Faustina ostaja močna zagovornica tistih, ki iščejo njeno vodstvo in pomoč.
EN
Sveta Liberata iz Coma, benediktinska redovnica iz 6. stoletja, je skupaj s svojo sestro, sveto Faustino, soustanovila samostan Santa Margarita v Comu v Italiji. Znana po svoji globoki duhovnosti in sočutju, je čaščena kot zavetnica porodnic.
Sveta Liberata iz Coma se je rodila v plemiški družini v Rocca d’Olgisio v Italiji. Po smrti matere je njo in njeno sestro, sveto Faustino, vzgajal skrbnik. Kljub prizadevanjem očeta, da bi jima uredil poroko, sta obe sestri čutili močno poklicanost k verskemu življenju. Pobegnili sta od doma in postali puščavnici, nazadnje pa sta se pridružili benediktinskemu redu v Comu. Skupaj sta ustanovili samostan Santa Margarita, ki je cvetel več kot tisoč let.
Liberata je bila znana po svoji globoki duhovnosti in sočutju. Eden od njenih najbolj znanih dejanj usmiljenja je bilo, ko je naletela na žensko, ki jo je križal njen mož. Liberata je žensko snela s križa in ji s molitvijo čudežno ozdravila rane. Pogosto jo upodabljajo z lilijo, ki simbolizira čistost, in dvema dojenčkoma, ki predstavljata svetnika Vitala in Valerio. Te upodobitve poudarjajo njeno zavetstvo ženskam v porodu in dojenčkom. Sveta Liberata je umrla leta 580 in bila pokopana v samostanu Santa Margarita. Njene relikvije so shranjene v katedrali v Comu. Kanonizirana je bila pred ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov.
EN
Svetnici Liberata in Faustina iz Coma sta bili dve plemeniti sestri iz Rocca d’Olgisio v današnjem Pianello Val Tidone v Italiji. V 6. stoletju sta živeli kot sveti devici v Comu v Italiji in sta v rimskokatoliški cerkvi češčeni kot deviški svetnici. Verjame se, da sta umrli okoli leta 580 in sta bili sprva pokopani v samostanu, ki sta ga ustanovili.
V rimskokatoliški cerkvi se ju tradicionalno spominjajo zaradi njune odpovedi plemiškim privilegijem, ustanovitve samostana, posvečenega sveti Margareti v Comu, njunega pobožnega življenja in čudežnega posredovanja. Njun kult se je razširil po delih severne Italije, zlasti v Comu in dolini Camoncia, kjer se njuno čaščenje nadaljuje še danes.
Liberata in Faustina naj bi bili rojeni možu po imenu Giovannato Miles, plemiču, ki naj bi ustanovil trdnjavo Rocca d’Olgisio v Val Tidone v Italiji. Ker sta že zgodaj izgubili mamo, sta odraščali pod duhovnim vodstvom pobožnega učitelja po imenu Marcello.
Faustina in Liberata sta bili namenjeni v zakon z drugimi plemiškimi družinami, vendar sta to zavrnili, potem ko sta imeli duhovno videnje žalosti ovdovele ženske, ki je žalovala za smrtjo svojega moža, in ker sta se hoteli izogniti bolečinam poroda. To je pripeljalo do tega, da sta pobegnili iz trdnjave in odšli v Como, potovali po reki Pad, preden sta prispeli v Como, in se pridružili benediktinskemu redu, ki se je takrat šele začel širiti po Italiji.
V Comu je bil Liberati pripisan čudež, ko je ozdravila žensko, ki je bila na robu smrti, potem ko jo je njen mož križal, in ji tako rešila življenje. Čeprav je bil njun oče sprva proti njunemu poklicu, je kasneje hčerkama dal del svojega premoženja, da bi podprl njuno delo.
Okoli leta 580, ko sta svetnici umrli, sta bili najprej pokopani v samostanu, ki sta ga ustanovili. Njuni trupli sta bili kasneje zaradi varnostnih razlogov, povezanih z lokalnimi invazijami, preneseni v katedralo Santa Maria v Comu, »okoli leta 1000« ali med »1096 in 1125«, med škofovanjem škofa Guida Grimoldija. 18. januarja 1317 sta bili njuni trupli preneseni pod glavni oltar katedrale.
14. maja 1317 so njuni trupli iz katedrale prenesli v cerkev San Carpoforo v Comu, pod škofom Leone de’ Lambertenghi. Med tem procesom so bile verjetno ustvarjene dodatne relikvije.
Golenica svete Liberate je bila po poročanju prenesena v Piacenza in shranjena v cerkvi Sant’Eufemia. Poleg tega naj bi bilo tudi srce svete Liberate preneseno v Piacenza in shranjeno v kripti cerkve, posvečene sveti Margheriti, ki so jo arheološke raziskave v letih 1960–1980 razkrile kot ostanke cerkve iz 6. stoletja, posvečene sveti Liberati.
Kult sester je postal pomemben v Capo di Ponte v dolini Camonica, kjer lokalna tradicija pravi, da sta živeli kot puščavnici. Lokalna cerkev, cerkev svetih Faustine in Liberate, ohranja legende o njunem čudežnem posredovanju med poplavo v vasi Serio, kjer sta s pomočjo Marcella z rokami ustavili uničujoč balvan. Skala s šestimi odtisi rok se razlaga kot odtisi dveh svetnic in Marcella. Odtisi rok se štejejo za rezbarije iz krščanske dobe, verjetno ustvarjene v spomin na čudež. Škof Charles Borromeo je leta 1580 odredil, da se mesto zaščiti, in priznal prisotnost relikvij, tako da je gravirano skalo vključil v sveti prostor cerkve, katere ostanke še danes častijo na tem mestu.
Več tradicij povezuje Liberato in Faustino z zanimivimi dogodki, povezanimi z vodo. V Capo di Ponte verjamejo, da sta preusmerili poplavne vode, rešili domove pred uničenjem in nadzorovali nevaren tok lokalnih rek.
V drugih tradicijah se ju kliče v zvezi z izviri, vodnjaki in zdravljenjem z vodo, kar ju še dodatno povezuje s temami zaščite, plodnosti in obnovitve.
S temami plodnosti je povezana tudi povezava svetnic z jamami v bližini cerkve, kjer se po ustnem izročilu rojevajo otroci in kjer se svetnice kličejo kot zavetnice porodnic. Na glavnem oltarju v cerkvi so kipci golih človeških figur z obvezanimi obrazi, ki spominjajo na otroke. Domneva se, da predstavljajo »nerojene« otroke ali otroke, ki so »umrli pred krstom«, kar nakazuje povezavo z vlogo svetnic pri spodbujanju rojstev in njihovem posredovanju za te otroke.
To zaščitno vlogo podpira ikonografija iz 15. in 16. stoletja izven doline Camonica, ki prikazuje sveto Faustino, kako v freskah na lokacijah, kot so grad Montalto Dora, grad Avogadro v Quinto Vercellese in cerkev San Filastro v Tavernole sul Mella, v naročju drži dojenčke.
EN
Sestri sta v mladih letih izgubili mamo in bili zaupani učitelju po imenu oče Marcello. Njun oče ni imel drugih otrok, zato je želel, da bi se njegovi hčerki poročili dostojanstveno in ugledno. Toda hčerki sta nameravali živeti drugačno življenje, namreč življenje kontemplacije in molitve v službi Bogu. Nekega dne sta slišali vdovo, ki je bridko in neutolažljivo jokala zaradi smrti svojega moža, in to je na njiju naredilo tako neizbrisen vtis, da sta se odločili, da se odpovesta zakonskemu življenju in vstopita v samostan, kjer bosta lahko preživeli svoje dni v svetosti.
Zato so skrivaj pobegnile iz starševskega doma, obogatene z dragocenimi zakladi, v spremstvu pobožnega duhovnika po imenu Marcellus. Po tridnevnem potovanju so prispele v mesto Como (Novocomum) v istoimenski provinci v Lombardiji na severu Italije. Tam je sveti škof Agrippinus iz Coma (it: Agrippino) (607-15) sprejel njune zaobljube večne čistosti, ona pa sta prejela redovniško obleko in pravila sv. Benedikta, ki so se v tistih letih začela širiti.
Sprva je bil njihov oče, ki je bil plemič visokega položaja, zelo žalosten zaradi njihovega bega in jih je na vse načine poskušal prepričati, naj se vrnejo domov. Ko pa ga je prepričala njuna neomajnost, se je razveselil njunega poklica in jima dal precejšnje premoženje, da sta lahko ob mestnem obzidju zgradili molilnico, ki sta jo poimenovali po Devici Mariji, Božji materi, kasneje pa je bila posvečena sv. Ambrožu. Pritok žensk, ki so tudi želele sprejeti zaobljube, je kmalu postal tako velik, da ni bilo dovolj prostora za vse. Zato so zgradili še en samostan zunaj mesta in cerkev posvetili sv. Janezu Krstniku, kasneje pa so jo poimenovali sv. Margareta (Santa Margarita) v Comu.
Tam so več let živele sveto in strogo življenje, ki je bilo proslavljeno tudi s čudeži. Vse, kar sta sestri storili v času svojega življenja, sta storili skupaj, in tudi v smrti nista bili ločeni dolgo. Mlajša sestra Faustina je umrla prva, 15. junija(?) 580, starejša sestra Liberata pa tri dni pozneje, 18. januarja. Obe sta bili pokopani v cerkvi svete Margarete. Natančnega datuma njune smrti ne poznamo, vendar zagotovo nista umrli skupaj, morda je med njima minilo eno ali dve leti.
Okoli leta 1096, ko je območje postalo nevarno zaradi nenehnih barbarskih vpadov, so njihove posmrtne ostanke prinesli v mesto in pokopali v katedrali Santa Maria Maggiore v Comu pod vodstvom škofa Guida Grimoldija (1096–1125). 13. maja 1317 so bili ostanki shranjeni v svetišču pod vodstvom škofa Leone Lambertenghi OFM (1293–1325) in slovesno preneseni iz katedrale na glavni oltar cerkve San Carpoforo. Gradnja nove katedrale Santa Maria Assunta na mestu stare se je začela leta 1396, njihovi ostanki pa so bili kasneje preneseni tja in tam počivajo še danes. Katedrala v Comu velja za zadnjo gotsko katedralo, zgrajeno v Italiji. Leta 1618 je bil del relikvij podarjen mestu Piacenza, iz katerega so izvirale, in so zdaj shranjene v cerkvi Sant’Eufemia.
V mnogih območjih Lombardije, Piemonta in doline Aoste so se ohranile podobe Liberate, ki v rokah drži dva otroka v plenicah, iz 15. stoletja. Na teh podobah sta otroka upodobljena z aureolami nad glavama, v nekaterih primerih, kot na freski v Castello di Montalto Dora, pa sta otroka z berljivimi črkami identificirana kot svetnika Gervasius in Protasius, dvojčka in sinova svetnikov Vitalisa in Valerije iz Ravenne. Zato lahko domnevamo, da se kult Liberate in Valerije prekrivata.
Samostan je deloval več kot tisoč let, preden so ga leta 1810 na ukaz Napoleona razpustili. Takrat je v njem živelo še deset redovnic. V Val Camonici verjamejo, da sta Faustina in Liberata živeli v pokori v jami v bližini Capo di Ponte. Čudežno sta posredovali in z rokami ustavili dva balvana, ki sta grozila s poplavo, ki bi uničila vas. Še danes je v bližini cerkve, posvečene njima, mogoče videti dva velika balvana z odtisi rok, ki jih lokalno prebivalstvo še vedno občuduje. Bili sta poklicani kot zavetnici žensk na porodu.
V Comu sta sestri postali tudi glavni akterki resnično izjemnega dogodka. Da bi zadovoljil svoje demonske nagone, je plemič iz mesta križal svojo ženo. Ko je bila že na robu smrti, je posredovala Liberata, jo rešila in ozdravila njene hude rane.
NO