Atributi: lev, jabolko, angel, krona in hudič
Imena: Saba, Sava, Savo, …
Rodil se je premožnim staršem v Kapadociji leta 439. Oče, stotnik, je bil poklican v vojsko in je oddal petletnega sinka svojemu bratu Hermiju v varstvo. Stričeva žena pa je tako grdo ravnala z njim, da je fantič pobegnil k drugemu stricu, Gregoriju. Zdaj sta se začela strica med seboj prepirati, pa ne toliko zaradi Saba, kolikor zaradi njegovega premoženja. Sabi je bila zoprna lakomnost obeh stricev in se je zato odpravil v samostan, kjer je bil vsem bratom vzor.
Kasneje je odšel v Sveto deželo v samostan sv. Evtimija blizu Jeruzalema. Tam se je naselil na visoki gori, ob katere vznožju je ob deževnem vremenu šumel hudournik. Živež so mu bile korenine in zelišča. Ko je bil hudournik blaten ali suh, je moral po vodo celo uro daleč. Jarek pa je bil tako strm, da se je moral po dolgi vrvi, ki si jo je privezal pri vratih svoje »samije«, spuščati v globino in si spet po njej pomagati nazaj v višino.
Ko se je Saba pozneje dal posvetiti v mašnika, se mu je pridružilo veliko tovarišev. Saba je postal opat. Ustanovil je še več drugih cvetočih samostanov, vse na področju svetega mesta Jeruzalema, tako da je njihovo število naraslo na sedem. Leta so mu potekala kakor doslej: v delu, spokornih vajah in molitvi, dokler se ni leta 511 prikazal v javnosti. Tedaj so Palestino in dežele Bližnjega vzhoda pretresali verski prepiri. V spore okrog krivih naukov tedanjega časa so bili nujno vpleteni tudi menihi. Tako pravoverne kakor nepravoverne skupine tedanjih bogoslovnih učenjakov so imele med menihi svoje zagovornike. Šlo je predvsem za vprašanje ene ali dveh oseb v Kristusu. Saba je bil na pravoverni strani in zagovarjal sklepe kalcedonskega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je dokončno odločil, da sta v Kristusu dve naravi (božja in človeška) in ena oseba (božja).
Latinski Zahod ni velikega zastopnika vzhodnega meništva nikoli tako cenil kakor Vzhod, ki mu je dal naslov: »Bogonosec, svetnik, prebivalec svetega mesta, zvezda puščave, patriarh menihov«. Umrl je star okoli sto let.
Goduje 5. decembra.
Vir
Blizu Jeruzalema, sveti Saba, opat, ki je bil rojen v Kapadóciji. Šel je v judovsko puščavo, kjer je v sedmih samostanih ustanovil nov način puščavniškega življenja, ki so bili imenovani lavre. Samotarje je zbral pod enim predstojnikom v Veliki Lavri, pozneje poimenovani po njegovem imenu. Preživel je tam mnogo let, blestel je po zgledu kreposti in se stalno bojeval za kalcedonsko veroizpoved.
Vir
Med romanjem v Sveto deželo smo februarja 1978 obiskali tudi pravoslavni samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, v srcu judejske puščave. Prav puščavski kraji okoli Jeruzalema so bili zibelka meništva v Sveti deželi. Posebno cvetoča doba meništva so bila stoletja od Konstantinovega miru (leta 313) do arabske zasedbe Palestine (leta 637). Meništvo je veljalo za neke vrste ‘nekrvavo mučeništvo’. Prvi menihi so bili eremiti (samotarji ali puščavniki), ki so se med seboj obiskovali in se občasno med seboj povezovali. Že v 4. stol. pa je prišlo do ločitve: nekateri so bili strogi eremiti, ki so redno bivali vsak zase in so se srečevali le za skupno bogoslužje ob velikih praznikih, drugi pa so stalno živeli v urejenem občestvu (samostanu) in takim pravimo kojnobiti ali cenobiti. Današnji godovnjak sveti Saba (Sava), ustanovitelj samostana, na katerega vrata smo kot romarji potrkali, je spadal med prve.
Rodil se je leta 439 v Kapadokiji, gorati pokrajini Male Azije. Ko mu je bilo pet let, sta ga oče in mati izročila v varstvo sorodnikom, sama pa odšla v Aleksandrijo, kamor je bil oče službeno premeščen. Saba je pozneje zbežal v bližnji samostan in se tam pomenišil. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo. Moral se je dolgo boriti, da je bil sprejet med menihe, kakor je od vsega začetka srčno želel.
CERKVE PRI NAS: Sv. Sabi je posvečena cerkev v Podgorju nad Kraškim robom in kapela v Padni. God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.
Bilo mu je že skoraj trideset let, ko se je smel naseliti v eni izmed celic bližnjih gora sredi puščavskega sveta. Tam je živel po pet dni v tednu, se postil in molil, obenem pa pridno delal (pletel košare). Ko je pet let prebil v svoji tihi celici, je njegov učitelj umrl. Saba se je umaknil v puščavsko divjino ob Mrtvem morju, kjer se je posvetil samo Bogu in tihoti, postu in nepretrgani molitvi. Štiri leta se je Saba potikal po puščavi, ko mu je angel pokazal votlino v zahodni pečini Cedronske doline v puščavi Ruban. Ta votlina je postala pomembna ne le za puščavnikovo življenje, temveč tudi odločilnega pomena za vse palestinsko meništvo. Mnogi bogoiskatelji so prihajali k Sabu in on je vse sprejel. V votlinah na obeh straneh Cedronske doline so nastale preproste celice. Sčasoma se je iz tega razvil največji puščavniški samostan v Palestini, tako imenovana Velika Sabova lavra, ki obstaja še danes.
Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva, “Bogonosec, svetnik, prebivalec svetega mesta, zvezda puščave, patriarh menihov”.
Puščavniška družina je vedno bolj naraščala in je kmalu dosegla 150 članov. Bogoslužne obrede so ji opravljali tuji duhovniki, ker med puščavniki ni bilo nobenega duhovnika, dokler ni jeruzalemski patriarh podelil mašniškega posvečenju opatu Sabi. Patriarh je Saba postavil za predstojnika vseh puščavniških naselbin in samostanov na območju svetega mesta. Menihi, ki jih je vodil, so se mu pogosto upirali, on pa je kljub njihovi upornosti zanje skrbel. Ustanovil je več novih samostanov. S svojo poduhovljeno osebnostjo je odločilno vplival v verskih sporih tedanjega časa. Toda nerad je posegal v spore in razprtije, zaradi katerih je moral zapuščati svojo ljubljeno samoto.
Nedeljskega jutra 5. decembra leta 532 je prosil za sveto popotnico in še zadnjikrat molil: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo!«
Saba, zemeljski angel in nebeški človek, modri in izkušeni učitelj, branilec prave vere, zvesti in modri oskrbnik, je svoje talente pomnožil in pridobival moči od zgoraj. Po volji Boga Očeta, v moči Jezusa Kristusa in po navdihnjenju Svetega Duha je obljudil puščavo s trumami menihov. (svetnikov življenjepisec)
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.