O zemeljskem obstoju mučeniškega kralja Sigeberta II. iz Vzhodne Anglije in o drugih angleških vladarjih, ki so jih častili kot svetnike iz tistega časa, smo dobili malo in skope informacije.
Ime „Sigebert“ je nosilo več vladarjev Vzhodne Anglije, Essexa in Austrazije. Nekatere od njih so častili kot svetnike, na primer svetega Sigeberta Dobrega, kralja Essexa, in svetega Sigeberta III Mlajšega, kralja Austrazije. Danes obravnavani svetnik naj bi bil posvojenec kralja Redwalda iz Vzhodne Anglije. Med njima pa so se pojavila neustavljiva in nenehna trenja, zaradi katerih je bil mladi Sigebert izgnan v Galijo za čas vladavine svojega očima in brata Earpwalda. Sigebert je imel medtem priložnost prejeti krst, pozneje pa je začel živeti vse bolj dejavno in predano krščansko življenje. Leta 629 je bil Earpwald umorjen in po treh letih premora je bil Sigebert II. končno okronan.
Njegov glavni projekt je bil spreobrnjenje njegovega ljudstva v krščanstvo, pri čemer sta mu neprecenljivo pomagala sveti Feliks iz Dunwicha in sveti Fursa, irski misijonar. Slednji je s pomočjo kralja Siegberta ustanovil nov samostan v Cnobheresburgu.
Po nekaj letih vladanja se je Siegbert II. odločil abdicirati v korist svojega svaka Ecgrica in vstopiti v samostan Betrichsworth, danes znan kot Bury St Edmunds.
Leta 636 je Vzhodno Anglijo napadel poganski kralj Penda iz Mercije, zato je bil Siegbert prisiljen zapustiti samostanski habit in voditi vojsko. Vendar je to nerad sprejel in po izročilu postavil pogoj, da se bo bitke udeležil brez orožja. Sveti Beda Častitljivi je o njem zapisal, da „ni hotel nositi niti palice“.
Sigebert je 27. septembra 637 neizogibno padel v bitki s kraljem Ecgricom. Njegovi nekdanji podložniki so Sigeberta takoj razglasili za „mučenca“ in od takrat se ga spominjajo na obletnico njegove smrti, v nekaterih angleških koledarjih pa včasih tudi 25. januarja.
Pozneje so mu napačno pripisali epistolarij s svetim Desiderijem iz Cahorsa, ki ga je v resnici napisal sveti Sigebert III Avstrazijski.
Zgodba svetega Siegberta II. je primerljiva z zgodbo drugih anglosaških svetnikov-kraljev, kot sta sveti Chenelm in sveti Edvard II. ter skandinavskih, kot sta Erik IX. švedski in Olaf II. norveški. Kot je veljalo tudi za mnoge mučence 20. stoletja, se je tako pojem mučeništva razširil na primere nasilne smrti zaradi pravice, „per testimonium caritatis heroicis“.
IT