Atributi: kij, kamni,
Imena: Tim, Time, Timej, Timen, Timo, Timotei, Timoteo, Timoti, Timy; Tima, Time, Timoteja
»Moj dragi in zvesti sin v Gospodu« (1 Kor 4,17): – »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timoteja, tako da bom tudi sam potolažen, ko bom zvedel, kako je z vami: Nimam namreč nikogar drugega, ki bi mu bil podoben po srcu in bi se tako iskreno zavzemal za vaše zadeve… Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Flp 2, 19-22). Tako govori apostol Pavel o svojem najdražjem učencu Timoteju. Izmed štirinajstih Pavlovih pisem samo tri ne omenjajo Timoteja, v vseh drugih ima apostol narodov zanj kakšno prisrčno besedo, pohvalo, pozdrav. Dve pismi pa je pisal njemu samemu in vanju tako rekoč izlil svoje očetovsko srce.
Timotej je bil sin pogana in Judinje iz Listre v Mali Aziji. Mati in stara mati sta ga od detinskih let učili spoznavati Sveto pismo stare zaveze. Na svojem prvem misijonskem potovanju je Pavel spreobrnil vse tri: staro mater, mater in sina Timoteja. Na drugo misijonska potovanje pa je apostol že vzel Timoteja s sabo in ga poslal pozneje v Solun, da bi tam vernike utrdil v veri, kar je Timotej izvrstno opravil. Na tretjem potovanju ga je Pavel poslal iz Efeza v Korint.
V Jeruzalemu so Judje Pavla prijeli in bi ga bili umorili, da ga ni rešil rimski stotnik, ki ga je potem poslal v Cezarejo, kjer je Pavel ostal več ko dve leti v ječi. Pavel se je tedaj pritožil na cesarja kot rimski državljan. Poslali so ga v Rim. Tam je bil apostol spet dve leti v ječi. Timotej svojega učitelja tudi v ujetništvu ni zapustil. Iz Rima je poslal Pavel Timoteja v Filipe. Pozneje, rešen rimske ječe, ga je v Efezu, glavnem mestu Male Azije, posvetil leta 65 za škofa. Ko je bil Pavel drugič v rimski ječi, ga je zvesti učenec spet obiskal in ostal pri njem do njegove mučeniške smrti leta 67.
Timotej je bil rahlega zdravja, toda v slabotnem telesu je bivala pogumna duša. Skupaj s svojim velikim učiteljem je v službi evangelija prehodil skoraj ves takrat znani svet in potem do smrti vodil škofijo v Efezu.
Goduje 26. januarja.
Vir
Timotej je grško ime in pomeni ‘Bog časti’. Slovanska inačica bi mogoče lahko bila ‘Bogoslav’, ampak to niti ni pomembno. Rojen je v Listri, okoli 200 km SZ od Tarza, v letih med 25 in 30. Oče je bil pogan, mati pa kristjanka. Mati se je klicala Evnika, babica po materi pa Lida. Evnika je bila eden prvih snopov Pavlove in Barnabove evangelizacije Listre leta 47-49.
Judovsko Sveto pismo je začel preučevati že v otroštvu, kar je za judovskega dečka običajno. Timotej in Pavel sta se prvič srečala v domači Listri, ko je Pavel bil na svojem drugem misijonskem potovanju leta 50-52. Timotej je takrat že bil ugleden mlad kristjan in priljubljen vsaj v dveh cerkvah: v Listri in Ikoniji. Pavlu so ga kot spremljevalca in pomočnika priporočili prav bratje in starešine iz teh dveh občestev. Da je bil mlad, naslutimo iz Pavlovh besed: „Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti.“ Kot sin pogana Timotej ni bil obrezan, zato ga je Pavel dal obrezati, da ne bi bila v pohujšanje judom v diaspori. Vir Vzhodne Cerkve celo navaja, da je Pavel osebno obrezal Timoteja. Iz Pavlovih besed je razbrati, da je bil Timotej krhkega zdravja in da je imel težave z želodcem. Timotej je v Listri zamenjal Barnaba. V službo je bil postavljen na posebni svečanosti. Starešine cerkve (prezbiterij) so ga ordinirali s polaganjem rok. Takrat je najbrž prejel tudi posebne karizme (darove Duha)“. Njegova služba je bila služba evangelista.
S Pavlom in Silom je na drugem Pavlovem misijonskem potovanju prehodil Malo Azijo (današnja Turčija) do Troje, od tam pa je odšel v Makedonijo. V Filipih so se možje zapletli v spor z lokalnim prebivalstvom. Nekdo je namreč svojo mlado sužnjo ‘tržil’ kot vedeževalko. Pavel je iz dekleta izgnal nečistega duha, nakar ni več mogla vedeževati in gospodarji so ostali brez dobička. Zagnali so vik in krik in zoper apostole naščuvali someščane. Pavel in Sila sta jo skupila. Najprej so ju hudo pretepli, nato pa še vrgli v ječo. Timotej pa je odnesel celo kožo. Po neprijetni in boleči izkušnji v Filipih in Bereji je moral Pavel hitro naprej v Atene in tam je zopet našel Timoteja. Poslal ga je v Tesalonike (Solun) k novi krščanski skupnosti, da bi jih opogumil in poizvedel kako rasejo v veri. Na poti iz Soluna sta se Timotej in Pavel spet srečala v Korintu. Poročal mu je o duhovnem stanju Tesaloničanov in mu nato pomagal pri ustanavljanju cerkvene občine.
Naslednje srečanje se je zgodilo na Pavlovem tretjem misijonskem potovanju, tokrat v Efezu. Od tam sta pisala Filipljanom in Filemonu. Z nekim drugim Pavlovim sodelavcem, ki se je klical Erast je Timotej odšel v Makedonijo in nato v Korint. Korinčanom izroči Pavlovo pismo. V drugem pismu Korinčanom ga Pavel spet imenuje so-pošiljatelja pisma; iz Korinta kasneje Pavel piše Rimljanom in Timotej je z njim, saj jim Pavel pošlje tudi Timotejeve pozdrave. Iz Korinta je šel Timotej spet v Trojo, kjer je počakal Pavla, ki se je na koncu tretjega misijonskega potovanja odpravljal v Jeruzalem.
Iz Pisma Hebrejcem je še moč zaslutiti, da je Timotej bil nekje zaprt. Heb 13,23 namreč pravi, da je ‘naš brat Timotej osvobojen’. Verjetno je, da je bil Timotej ob Pavlu, ko je le-ta bil zaprt v Cesareji, morda tudi v Rimu. Tradicija še dodaja, da se je Timotej po Pavlovi mučeniški smrti leta 76, kateri je bil priča, ustalil v Efezu in je bil prvi škof efeške cerkve. Za škofa ga je posvetil apostol Pavel dve leti prej. V Efezu je, kot pravi tradicija, umrl mučeniške smrti v starosti 80 let. Timotej se je namreč uprl poganskemu praznovanju, posvečenem boginji Diani (Arteamidi). Someščanom je pridigal, da naj se spreobrnejo k pravemu Bogu. Besni pogani so ga najprej pretepli, ga vleki po ulicah in na koncu kamenjali. To je bilo v času vladavine Domiciana (81-96), ali Nerva (97-98). Pokopan naj bi bil v kraju Pion. Nekaj njegovih relikvij so v četrtem stoletju shranili v Cerkvi Svetih apostolov v Carigradu. To naj bi se zgodilo leta 365. Leto kasneje so tja prinesli tudi kosti apostola Andreja in evangelista Luka od koder so leta 1239 prenesene v Italijo in jih hranijo v stolnici Termoli (Molise).
Začel je kot evangelist, dokončal pa kot škof (naslednik apostolov). Timotej je bil škof že v prvem stoletju. Torej nimajo prav oporečniki, večinoma iz vrst ne-episkopalnih protestantskih cerkva, ki trdijo, da je škofovska služba iznajdba poznejših časov. Vzhodna tradicija uvršča Timoteja med 70 apostolov, ki jih je Jezus poslal oznanjati evangelij. Ta podatek je zelo zanimiv, saj bi to pomenilo, da je sam gospod Jezus imel med svojimi učenci neobrezanega pol-pogana! Vsekakor bi bilo zanimivo pri Vzhodnih bratih poizvedeti na kakšnih argumentih stoji to izročilo. Za Timoteja velja, da je živel v celibatu. Nekaj časa je pri njem bival tudi apostol Janez. Po nekem viru naj bi svoja zadnja leta po izgnanstvu na Patmosu preživel prav pri Timoteju. Možno je, da je Timotej še poslušal Jezusovega ‘ljubljenega učenca’, saj je Janez umrl v visoki starosti okoli leta 104. Timotej pa je bil Pavlov ‘ljubljeni učenec’, saj je s Pavlom skoraj na vsakem koraku, vse do apostolove smrti. Pavel ga pohvali: „Ti pa si krenil za menoj v mojem nauku, vedênju, namenu, veri, potrpežljivosti, ljubezni, stanovitnosti…“
Timoteja je ‘poljubila milost’. Če drži trditev Vzhodnih bratov, kar je sicer malo verjetno, je služil Kristusu prej kot Pavel in ne preseneča nas, da je tudi v njegovem domačem kraju nastala krščanska občina in da so ga prav njegovi bratje iz domače cerkve priporočili velikemu apostolu poganov. Njegova biografija s Pavlovo biografijo. Učenec se ni nikdar ločeval od učitelja, razen ko je to zahtevalo božje delo. Sodeloval je pri ustanavljanju krščanskih občestev v Filipih, v Solunu, v Bereji, Korintu in Efezu. Na Pavlovem drugem potovanju so delovali v glavnem v Makedoniji.
Vir
Spomin svetih škofov Timóteja in Tita, ki sta bila učenca svetega apostola Pavla in njegova pomočnika v apostolatu. Prvi je načeloval efeški Cerkvi, drugi pa kretski. Njima so bila napisana pisma, ki nudijo modre spodbude za pouk pastirjem in vernikom. V našem redu se praznujeta na jutrišnji dan, zaradi slovesnega praznika ustanoviteljev.
Vir
Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, največjega misijonarja vseh časov, se spominjamo njegovih dveh najljubših učencev: Timoteja in Tita. Prvega Pavel omenja v domala vseh svojih štirinajstih pismih in o njem pravi, da mu je “pomagal pri evangeliju kakor sin očetu”: Tita pa pohvali, da mu je “v skupni veri pravi sin”. Tema dvema je naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Iz vseh je čutiti, kakšna apostolska vnema je te tri može povezovala.
Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, nekako tisti čas, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje javno delovanje. Njegov oče je bil pogan (Grk), mati Evnika pa Judinja. Materi Evniki in stari materi Loidi daje sveti Pavel pohvalno spričevalo, da sta bili obe polni žive vere in da sta Timoteja od otroških let učili spoznavati Sveto pismo. Verna Judinja, ki je sklenila mešan zakon s poganskim možem, je sina vzgajala v svoji veri, le obrezali ga ni dala po Mojzesovi postavi osmi dan po rojstvu.
Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem misijonskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Kot sin judovske matere in poganskega očeta je Timotej pred postavo veljal za Juda in bi moral biti obrezan in za to je poskrbel Pavel, ko je na drugem misijonskem potovanju prišel v Listro. To je storil zaradi Judov, ki so bili v teh krajih. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je bil Pavel jetnik v Rimu, se mu je pridružil tudi Timotej, ker ga Pavel omenja v svojih pismih, poslanih v tem času iz Rima. Ko je apostol Pavel čutil, da se bliža čas razveze, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Njemu je pisal svoje poslednje pismo. Timotej je modro vodil škofijo v Efezu vse do smrti. Časte ga kot zavetnika pri boleznih želodca po besedah, ki mu jih je namenil učitelj Pavel v svojem prvem pismu, naslovljenem nanj, da naj zaradi »zaradi želodca in svojih pogostnih slabosti« ne pije samo vode, temveč tudi malo vina. Ime Timotej je na Slovenskem zelo redko; isto velja tudi za skrajšano obliko Tim.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Dragi bratje in sestre!
Potem, ko smo dolgo govorili o velikem apostolu Pavlu, si oglejmo danes oba njegova najožja sodelavca: Timoteja in Tita. Nanju so naslovljena tri pisma, katera po izročilu pripisujemo Pavlu; dve sta namenjeni Timoteju in eno Titu.
Timotej je grško ime in pomeni »Bog časti«. Medtem ko ga Luka v Apostolskih delih omenja šestkrat, se Pavel v svojih pismih sklicuje nanj sedemnajstkrat (in še enkrat ga najdemo v pismu Hebrejcem). Iz tega moremo sklepati, da je Timotej v Pavlovih očeh užival velik ugled, tudi če nam Luka ne namerava pripovedovati vse, kar zadeva njega. Apostol mu je v resnici zaupal pomembna poslanstva in je v njem videl tako rekoč »alter ego«, kakor izhaja iz velike pohvale, s katero ga odene v pismu Filipljanom: »Nimam nobenega enako čutečega (‘isópsychon’), ki je tako iskreno zavzet za vaše duše« (2,20).
Timotej je bil rojen v Listri (približno 200 kilometrov severozahodno od Tarza) kot sin judovske matere in poganskega očeta (prim. Apd 16,1). Okoliščina, da je mati stopila v mešani zakon in sina ni dala obrezati, nam daje domnevati, da Timotej ni bil rojen v strogo verski družini, tudi če je rečeno, da je od otroštva poznal svete knjige (prim. 2 Tim 3,15). Izročeno nam je materino ime, Evnika, in tudi ime stare matere, Loida (prim. 2 Tim 1,5). Ko je šel Pavel na začetku svojega drugega misijonskega potovanja skozi Listro, si je izvolil Timoteja za spremljevalca, ker »so mu ga priporočili bratje v Listri in Ikoniji« (Apd 16,2), a ga je dal »zaradi Judov, ki so prebivali v tisti pokrajini« (Apd 16,3), obrezati. Skupaj s Pavlom in Silom je Timotej prehodil Malo Azijo do Troje, od koder je odšel v Makedonijo. Vrhu tega izvemo, da so Timoteju v Filipih prizanesli, ko sta bila Pavel in Sila obdolžena kaljenja javnega reda in vržena v ječo, ker sta se upirala temu, da brezobzirni ljudje izkoriščajo mlado deklico kot vedeževalko (prim. Apd 16,16-40). Ko je bil Pavel nato primoran, odpotovati naprej do Aten, ga je Timotej srečal v onem mestu in je bil od tam poslan k mladi občini v Solun, da bi poizvedel o njej in jo okrepil v veri (prim. 1 Tes 3,1-2). Nato je apostola spet srečal v Korintu, mu prenesel dobre novice o Solunčanih in z njim sodeloval pri evangelizaciji tega mesta (prim. 2 Kor 1,19).
Timoteja spet srečamo v Efezu med Pavlovim tretjim misijonskim potovanjem. Od tam je apostol verjetno pisal Filemonu in Filipljanom, in v obeh pismih se javlja Timotej kot sopošiljatelj (prim Flm 1; Flp 1,1). Iz Efeza ga je Pavel poslal v Makedonijo skupaj z nekim Erastom (prim. Apd 19,22) in nato tudi v Korint z naročilom, da prenese pismo, v katerem Korinčanom polaga na srce, naj ga lepo sprejmejo (prim. 1 Kor 4,17; 16,10-11). Še enkrat ga najdemo kot sopošiljatelja drugega pisma Korinčanom, in ko Pavel iz Korinta piše pismo Rimljanom, dostavlja skupaj s pozdravi drugih tudi Timotejeve pozdrave (prim. Rim 16,21). Iz Korinta je učenec spet odpotoval, da bi prispel v Trojo, na azijski obali Egejskega morja, in tam čakal na apostola, ki je bil ob sklepu svojega tretjega misijonskega potovanja na poti v Jeruzalem (Apd 21,4). Od tega trenutka nam antični viri posredujejo le še eno samo opozorilo na Timotejev življenjepis, namreč v pismu Hebrejcem, kjer beremo: »Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen. Brž ko pride, vas bom skupaj z njim obiskal« (Heb 13,23). Ob koncu moremo reči, da Timotejev lik stopa v ospredje kot lik pomembnega pastirja. Po kasnejši Evzebijevi Cerkveni zgodovini je bil Timotej prvi škof v Efezu (prim. 3,4). Nekaj njegovih relikvij, ki izhajajo iz Carigrada, je od leta 1239 v Italiji v stolnici Termoli v pokrajini Molise.
…
Če ob sklepu skupaj premišljujemo oba lika Timoteja in Tita, opazimo nekaj zelo pomenljivih dejstev. Najpomembnejše je, da se je Pavel pri uresničevanju svojih misijonov opiral na sodelavce. Kot ustanovitelj in pastir veliko občin ostaja seveda apostol nasploh. Vendar je jasno, da ni vsega storil sam, marveč se je opiral na zaupljive osebe, ki so delile njegove napore in njegovo odgovornost. Nadaljnje spoznanje se tiče razpoložljivosti teh sodelavcev. Viri, ki so v zvezi s Timotejem in Titom, razločno poudarjajo njuno pripravljenost pri prevzemanju raznih naročil, ki so pogosto obstajala tudi v tem, da sta zastopala Pavla tudi v preprostih okoliščinah. Z eno besedo, učita nas, velikodušno služiti evangeliju. Pri tem vemo, da to vključuje tudi služenje Cerkvi. Sprejmimo končno spodbudo, ki jo apostol Pavel obrača na Tita: »Hočem, da se zavzemaš za to, naj se vsi, ki so prišli do vere v Boga, po najboljši moči prizadevajo delati dobro. To je dobro in koristno za vse ljudi« (Tit 3,8). S svojo dejavno zavzetostjo moramo in moremo odkriti resnico teh besed ter tako prav v tem adventnem času bogateti v dobrih delih in tako odpirati vrata sveta Kristusu, našemu Zveličarju.
Vir