sveti Valentin – duhovnik in mučenec

sveti Valentin - duhovnik in mučenecZavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev

Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Zdravko, Valentina, …
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. Njihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? …« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec, goduje 14. februarja.
Sveti Valentin, mučenec iz 3. stoletja, ki je zavetnik zaljubljencev, je imel v cerkvenem koledarju do 1969 leta obvezni god, a je pristal med izbrisanimi, ker o njem ni dovolj zgodovinskih podatkov. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po rimski legendi je vrnil vid poganski deklici, priporočali so se mu božjastni bolniki, zato velja za priprošnjika zoper različne bolezni. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin; nekoč so verjeli, da se bo dekle poročilo s fantom, ki ga bo na njegov god prvega zagledalo. Krščanstvo ne želi zanikati, kar je dobro, zato še dandanes dopušča češčenje tega svetnika in je 14. februar njegov neobvezni god.
Vir

V Rimu na Flaminijski cesti, pri Milvijskem mostu, sveti Valentín, škof in mučenec, ki so ga po dolgotrajnem mučenju vrgli v ječo, in ker ga niso mogli pregovoriti, so ga v polnočni tihoti odpeljali iz ječe in ga obglavili.
Vir

Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za ‘Valentine’.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi ‘blagoslovi’ trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.
Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove ‘muhe’ zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin ‘ključe do korenin’, zato mu pravijo, da je ‘prvi pomladin’.
Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.
Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.
https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/180-valentin-umrl-ok-270

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.