blaženi Luka Belludi – redovnik in cerkveni učitelj

Luka BelludiImena: Luka, Luc, Luca, Lucas, Lukas, Lukec, Lukež, Luki, …
Najbrž bi bilo o tem svetem možu več znanega, če ne bi živel v senci velikih svetnikov iz istega frančiškanskega reda, sv. Frančiška Asiškega in sv. Antona Padovanskega. Pater Luka je želel oba poveličevati in zvesto posnemati, pri tem pa sam utoniti v pozabo.
Izhajal je iz mogočne družine, ki je večkrat odločala o usodi Padove. Hodil je v domače šole, ki so že tedaj slovele in se je že v njegovem času iz njih razvila univerza (1222). Zaradi velikega znanja so mu obetali blestečo prihodnost, toda on se je rajši odločil za red manjših bratov. Leta 1220 je odpotoval v Assisi in asiški ubožec sam ga je preoblekel in uvrstil v svojo družino. Bil je med prvimi novinci, ki so po cerkvenih predpisih opravili noviciat.
Sv. Frančišek ga je določil za bogoslovne nauke. Tako se je oklenil skupine, ki se je po letu 1221 zbirala okrog sv. Antona. Leta 1227 so ga dodelili za pomočnika sv. Antonu pri bogoslovnem študiju in pridigovanju. Kakor senca ob močni svetlobi je spremljal sv. Antona prav do svetnikove smrti leta 1231. Luka se je potem vrnil v rodno Padovo in tu ostal še skoraj petdeset let. Ves čas je porabil za proslavo svojega ljubega učitelja, urejal in razširjal je njegove govore in jih posnemal kot iskan govornik. Prav do danes so ohranjene zbirke Lukovih pridig, ki jih označujejo kot »koristne, slovesne in globokoumne«.
Frančiškanski zgodovinar L. Wadding je o njem postavil sodbo: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (Antoniu).« In to je Luka Belludi res hotel biti. Vse je storil za kanonizacijo svojega vzornika in jo srečen dočakal že leta 1232. Nato si je prizadeval, da so začeli zidati (1236) sv. Antonu veličastno baziliko. Ko je bil sam provincial, je zidava najbolj napredovala. Med ljudmi se ga je oprijelo kar ime: Luka od sv. Antona. Zato se je vsem zdelo naravno in pravično, da so ga pokopali tik svetnikovega groba. Umrl je v visoki starosti leta 1286. Po ljudski sodbi je bil tudi Luka Belludi vreden svetniškega češčenja. Mnogi so molili ob njegovem grobu, ki ima sedanjo ločeno kapelo šele od leta 1871.
Cerkev je preiskala svetost njegovega življenja in leta 1927 izdala odlok, da ga smemo častiti med blaženimi. Goduje 17. februarja.
Toplo priporočamo romarjem, ki obiskujejo baziliko sv. Antona v Padovi, da se ustavijo in pomolijo tudi na grobu tega velikega svetnikovega častilca.
Vir

Luka BelludiLuku se je kot sinu bogate plemiške rodbine obetala sijajna kariera; a ko je slišal o svetem Frančišku in njegovih bratih, je vse zavrgel in sprejel njihovo uboštvo. Leta 1227 je bil posvečen v duhovnika in bil dodeljen za pomočnika sv. Antonu. Z njim je odšel v rodno Padovo, kjer je ostal skoraj petdeset let. Frančiškanski zgodovinar je o njem zapisal: »Bil je učenec in spremljevalec sv. Antona, mož zares silnega znanja, odličnjak med govorniki in učenjaki, po življenju pa zelo podoben svojemu mojstru (sv. Antonu).«
Ime: Izhaja iz lat. imena Lucas. Po eni razlagi naj bi bila to okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, tj. pokrajine v južni Italiji, po drugi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.
Rodil se je okoli leta 1200 v Padovi v Italiji,  umrl pa 17. februarja okoli leta 1286, prav tako v Padovi. 
Družina: Rodil se je v mogočni plemiški družini Belludijev, ki je večkrat odločilno vplivala in odločala o usodi mesta. 
Sodobniki: Veliki svetniki 13. stoletja: sv. Frančišek in Klara Asiška, sv. Anton Padovanski, sv. Bonaventura, sv. Tomaž Akvinski.
Skupnost: Star dvajset let je leta 1220 odpotoval v Assisi, kjer ga je sveti Frančišek sam preoblekel in pridružil svoji družini. Bil je med prvimi novinci tega reda, saj je Frančišek red ustanovil leta 1209, Vodilo pa je potrdil papež Honorij III. leta 1223. Sveti Frančišek je ustanovil tri redove: prvi, moški red (kasneje se razdelijo na minorite, frančiškane in kapucine), drugi red (klarise) in tretji red (za laike v svetu). Moški red šteje danes okoli 30.000 članov. 
Kreposti: Najlepša lastnost, ki je krasila Luka med mnogimi njegovimi talenti in darovi, je bila skromnost, saj je ob službi, posnemanju in poveličevanju sv. Antona sam skoraj popolnoma »utonil« v pozabo. Bil je človek velikega znanja, odličen in iskan pridigar; do danes so se ohranile tudi zbirke njegovih pridig. 
Dela: Luka je ves svoj čas porabil za učitelja in vzornika sv. Antona. Urejal in razširjal je njegove govore, po smrti pa vse naredil za njegovo kanonizacijo in jo že leta 1232 tudi dočakal. Prizadeval si je za zidavo veličastne bazilike in jo dal umetelno okrasiti. 
Zavetnik: Priporočajo se mu študentje za dober uspeh pri izpitih. 
Upodobitve: Na upodobitvah ga največkrat vidimo v značilni obleki Frančiškovih manjših bratov, v roki drži model Antonove bazilike. 
Grob: Najprej so ga pokopali tik ob grobu svetega Antona, kasneje pa so ga prenesli v posebno, njemu posvečeno kapelo v Antonovi baziliki. 
Beatifikacija: Ljudstvo ga je od smrti naprej častilo kot svetnika, zato je papež Pij XI. 18. maja 1927 potrdil to češčenje, da ga smemo častiti med blaženimi.
Goduje: 17. februarja.
Vir