V nedeljo, 20. novembra 2022, je v Ugandi potekala beatifikacija p. Giuseppeja Ambrosolija, misijonarja iz kongregacije kombonijancev. Slovesno sveto mašo v kraju Kalongo, kjer je kot zdravnik deloval 31 let, je vodil msgr. Luigi Bianco, apostolski nuncij v Ugandi. Med homilijo je poudaril, da je p. Ambrosoli zdravil tako telesne kot tudi duševne rane. S Kalongom je bil včeraj posebej povezan tudi Ronago, rojstni kraj novega blaženega, kjer je kardinal Oscar Cantoni daroval zahvalno sveto mašo.
Giuseppe Ambrosoli se je rodil 25. julija 1923. Po študiju medicine v Milanu in Londonu je leta 1951 vstopil v kongregacijo kombonijancev. V duhovnika je bil posvečen 18. decembra leta 1955, 1. februarja naslednje leto pa je odšel kot misijonar v Ugando.
Msgr. Bianco je med beatifikacijo spregovoril o pričevanju življenja novega blaženega. Za duhovništvo se je odločil po tem, ko je bil že zdravnik, tako da je svoje življenje v celoti posvetil zdravljenju ran na telesu in na duši, in sicer s tem, da je odšel v Afriko.
Misijonar je most med Cerkvami in ljudstvi
Ta njegov odgovor na misijonarski klic je po nuncijevih besedah obrodil pomembne sadove tudi na področju pobratenja med narodoma. Msgr. Bianco je izpostavil, da misijonar predstavlja most med Cerkvijo, ki ga je poslala in Cerkvijo, ki ga je sprejela. Šlo je za nekakšno pobratenje med Ronagom v italijanski pokrajini Como in Kalongom v Ugandi, pa tudi med dvema ljudstvoma. Kot je dejal nuncij, je novi blaženi Italijan in Ugandčan.
Kristusovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni
Ob slovesnem prazniku Kristusa, Kralja vesoljstva, je msgr. Bianco med homilijo prav tako spomnil, kakšen je pomen Kristusovega kraljevanja: daroval je svoje življenje iz ljubezni in ni iskal moči. Njegovo kraljestvo je po nuncijevih besedah drugačno od kraljestev sveta, saj Bog ne kraljuje zato, da bi povečal svojo moč in zatiral druge; ne kraljuje z vojsko in s silo. »Njegovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni: ko pravi “Jaz sem kralj”, Jezus pojasni, da je “kralj” kraljestva tistih, ki darujejo svoje življenje za zveličanje drugih, je dejal msgr. Bianco in nadaljeval: »Vse to je navdihovalo odločitve p. Giuseppeja Ambrosolija, ki je dal na razpolago svoje zdravniške kompetence v krajih, kjer v tistem času niso imeli veliko znanja z medicinskega področja. Pri tem pa nikoli ni pozabil na skrb za človeka v celoti. Zdravil je bolezni, torej telesne bolečine, pa tudi rane duše.«
Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za trpeče
»Povabljeni smo, da tudi mi posnemamo junaške kreposti novega blaženega: vero, upanje, ljubezen, ponižnost, dobroto, potrpežljivost, velikodušnost, duha služenja, čut za dolžnost ter razpoložljivost. Vsi, ki so ga poznali, so rekli, da je bil izredno ponižen. Živel je to, kar je govoril: “Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo.”«
Dva meseca po posvečenju že v Ugandi
Nuncij je nadalje spomnil, da je p. Ambrosoli na dan mašniškega posvečenja zapisal, da želi biti vse življenje ogledalo, katerega narava je odsevati prejeto Božjo ljubezen. »Popolnoma je bil potopljen v Božjo ljubezen, zato je vse, kar je delal kot človek, kot duhovnik, odsevalo Božjo ljubezen vsem ljudem, posebej trpečim.« Po dveh mesecih duhovništva je bil že v Ugandi in kot je dejal msgr. Bianco, se je z njim začelo veliko poglavje evangelija ljubezni. V bolnišnico v Kalongu, kjer je deloval 31 let, so prihajali ljudje z vseh koncev države. Na svoje domove so odhajali ozdravljeni na telesu in duhu. Kot zdravnik je bil p. Ambrosoli zelo znan, vendar pa je vedno govoril, da je bistveno, da se razodene Božja slava. Zapisal je, da si prizadeva iskati Božjo slavo ter dobro duš, hkrati pa biti ponižen, se izogibati častem in se zavedati, da je uspeh vedno Božji dar.
Dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza
Ljudje so se spraševali, kje je dobival moč za vse, kar je živel: v molitvi, ki je bila temelj za njegovo trdnost, vnemo in razpoložljivost. Molil je zgodaj zjutraj in pozno zvečer, pod zvezdnatim nebom. Sam je dejal, da je potrebno vstopiti v krog Svete Trojice, da bi lahko dihali z obema kriloma pljuč: stik z Gospodom v evharistiji in nesebično služenje bolnikom. Lahko bi rekli, da sta bila za p. Ambrosolija v Kalongu dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza v bolnišnici. Tako kot dve roki držita hostijo, prav tako z istim spoštovanjem dve roki tudi služita bolnikom, ki potrebujejo pomoč.
Veder, poln upanja tudi v preizkušnjah
Bil je vedno veder, z nasmehom na obrazu, poln upanja, tudi v preizkušnjah. Tudi sam je imel zdravstvene težave in se je moral pri svojem poslanstvu soočati z mnogimi izzivi. Leta 1982 se je njegovo zdravje poslabšalo. V času, ko je v bližini izbruhnil oborožen spopad, je pomagal vsem. Ko je prišel ukaz, da morajo zapustiti misijon in bolnišnico, pa je svoje sobrate misijonarje potolažil z naslednjimi besedami: »Pogum! To je trenutek, ko moramo razumeti, zakaj smo prišli sem.« 27. marca 1987 je zaspal v Gospodu in mu izročil svoje telo in dušo z naslednjimi besedami: »Gospod, naj se vedno zgodi tvoja volja.«
Nuncij v Ugandi je ob koncu homilije dejal, da sta bili bolnišnica in šola za babištvo v Kalongu življenje p. Ambrosolija in predstavljata njegovo dediščino, ki se mora nadaljevati in rasti s sodelovanjem vseh.
Vir
»Ni pomembno, če mi ne uspe spreobrniti tistih, ki so daleč od Jezusa. Toda v njihovih dušah bo vedno ostala sled, zareza, ki jo je naredila ljubezen; ne moja lastna, človeška ljubezen, ampak Jezusova, ki je razvnela moje srce. Kristusovo ljubezen moram živeti vedno in v vsakem okolju, v katerem se znajdem.« »Ljudje morajo čutiti vpliv Jezusa, ki ga nosim; čutiti morajo, da je v meni nadnaravno življenje, ki se širi in sije po svoji naravi.«
Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«.
Rojen: 25. julija 1923.
Kraj rojstva: Mestece Ronago v Lombardiji na severu Italije, osem kilometrov zahodno od Coma, na meji s Švico.
Umrl: 27. marca 1987.
Kraj smrti: Misijon v mestu Lira v severni pokrajini Ugande.
Družina: Bil je sedmi otrok Janeza Krstnika Ambrosolija, ustanovitelja podjetja za proizvodnjo medu, Ambrosoli Honey, in Palmire, roj. Valli. Imel je mirno in lepo otroštvo v družini, kjer sta imela pomembno mesto vera in odprtost ter solidarnost do vseh, brez družbenih ali stanovskih razlik.
Študij: Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa v Comu in Genovi. Maturiral je leta 1942, se vpisal na medicinsko in kirurško fakulteto v Milanu, vendar je moral zaradi vojne študij prekiniti.
»Cenacolo«: Bil je vnet pripadnik Katoliške akcije in znotraj nje član skupine Cenacolo. Njen duhovni voditelj je bil pater Silvio Riva, ki je močno vplival tudi na Jožefa.
Poklic: Po vojni je nadaljeval študij medicine in leta 1949 diplomiral. Kasneje je v Londonu študiral tropsko medicino in se odločil za vstop v Kongregacijo misijonarjev Srca Jezusovega.
Posvečenje: 18. oktobra 1951 je vstopil v noviciat in bil 17. decembra 1955 posvečen v duhovnika.
Skupnost: Misijonski zavod Dobrega pastirja za zamorske dežele je leta 1867 ustanovil sveti Daniel Comboni. Danes v 36 državah v Afriki, Ameriki, Aziji in Evropi deluje okoli 3000 njegovih misijonarjev in misijonark.
Misijoni: Po posvečenju je bil 1. februarja 1956 poslan v Kalongo (v severni Ugandi), kjer je opravljal službo župnika in vodil kliniko. Naučil se je ačolskega jezika, da bi se bolje sporazumeval z domačini. Kliniko je v kratkem času razširil v bolnišnico s približno 350 posteljami, tako da je postala referenčna točka za celotno osrednjo in vzhodno Afriko. Leta 1959 je ustanovil šolo za babice in medicinske sestre, ki je prispevala k izboljšanju kakovosti ugandskega zdravstva.
Geslo: »Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo.«
Goduje: 27. marca.
Beatifikacija: Papež Frančišek ga je 21. novembra 2021 razglasil za blaženega.
Vir
Giuseppe Ambrosoli (1923–1987) je bil italijanski duhovnik, ki je bil kot zdravnik misijonar poslan v Ugando. Tam se je lotil gradnje bolnišnice; s svojimi lastnimi rokami je kopal in osebno nadzoroval izdelovanje opeke. Zgradil je tudi babiško šolo. V Evropo se je vrnil le zato, da bi zbral denarna sredstva in se izobraževal.
Njegovo delo v Ugandi je pestilo pomanjkanje sredstev in tudi pomanjkanje krvi, ki jo je Ambrosoli sam daroval vedno, ko je bilo to možno. Bil je neizmerno vzdržljiv, saj je bil njegov delovnik nepredstavljivo dolg. Navsezadnje se je izčrpal in umrl v starosti 63 let.
Vir