blaženi Odon (Oton) – menih

OdonImena: Odon, Odone, Odonči, …
Blaženi Odon si je že v otroštvu izprosil sprejem v kartuzijanski samostan Casotta blizu rojstnega italijanskega mesta Novare. Že kot dečka ga je privlačilo skrivnostno meniško življenje. Hitro je napredoval na poti krščanske popolnosti. Živel je sila strogo, ljubil je molk in premišljevanje, ki je bilo tako posvečeno Bogu, da ga ni zmotila nobena posvetna misel. V globokem molku je prodiral v zaznavnost onstranskih resničnosti. V »puščavi« kartuzijanskih celic je iskal stik z Bogom. V osebni duhovni avanturi je prehajal meje časa in prostora. Njegovo življenje je bilo naravnano v življenje po življenju.
V času krize jurkloštrskega samostana je v visoki starosti leta 1189 postal prior kartuzijanov v Jurkloštru. Mnogi so menili, da bo lahko s svetniškim prizadevanjem in z zgledom najvišjih kreposti in modrosti usmeril menihe k prvotni gorečnosti ter rešil samostan pred propadom.
Kartuzijane je vodil približno dve leti, ko se je ta miroljubni mož proti svoji volji zapletel v spor s sosednjim krškim škofom, ki je omejeval samostanske pravice. Verjetno so se tudi sobratje težko sprijaznili z novim redom in z zahtevo po strogem in doslednem izpolnjevanju redovnih pravil. Ker ga menihi niso poslušali, je svoje misli zapisal v obširno knjigo pridig za celo bogoslužno leto. Zaradi nevzdržnih razmer se je odpravil v Rim k papežu Klemenu III. in ga prosil, naj ga odveže dolžnosti priorja v Jurkloštru. Papež mu je ustregel in mu pustil na izbiro samostan, kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Zadnja leta je preživel v benediktinskem samostanu v Trisulti, kjer je utrujen in bolan prosil zatočišča, ko se je vračal iz Rima, ter v nunskem samostanu v Tagliacozza, kjer je do smrti duhovno vodil samostan svetih Kozma in Damijana ter opravljal službo spovednika.
Odon je bil tako zatopljen v večnost, na katero se je pripravljal, da se je ljudem dozdevalo, da je živi glasnik onstranstva. Prag večnosti je prestopil, kakor je sam napovedal, 14. januarja leta 1200, star sto let. Umirajoč je spregovoril: »Že vidim svojega Kralja! Takoj bom stal pred njegovim obličjem,« nato se je dvignil kakor v pozdrav Kralju nebes, razprostrl roke in v vidni blaženosti izdihnil. Kljub temu da ni dolgo vodil kartuzije, je njegovo bivanje v Jurkloštru zapustilo pridih svetosti.
Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara, umrl pa 14. januarja leta 1200 v nunskem samostanu v Tagliacozzi blizu Rima.
Izročilo o Sv. Trojici
Bl. Odon je posebej častil Sveto Trojico. Samo v duhovni moči Svete Trojice lahko v času in prostoru v duhovnem življenju po Kristusu preraščamo nasprotja dvojnega, v katerem smo tako zelo razpeti.
Jurkloštrska plastika
V jurkloštrski kartuzijanski cerkvi zanimiva plastika skozi simbol ohranja zanimivo dediščino bl. Odona, ki jo bo vredno razdeljeni čas še bolj posodobiti.
Vir

Bil je redovnik kartuzijanskega reda in je del svojega življenja preživel tudi na slovenskih tleh: v kartuziji Jurklošter in v Žičah. Rodil se je leta 1100 v italijanskem mestu Novara in že kot mlad fant vstopil v kartuzijanski samostan. Oton (ali Odon) je bil vzoren redovnik, strog do sebe, ljubil je molk in premišljevanje. Ni točno znano, kdaj je prišel v slovenske kraje, a poslan pa je bil z namenom, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti, saj se je govorilo o njihovi duhovni mlačnosti. Preden je bil izvoljen za predstojnika kartuzije Jurklošter (leta 1189), je verjetno nekaj let živel v kartuziji v Žičah. V Jurkloštru je ostal le dve leti, nato pa je, zaradi težav s sobrati, šel osebno v Rim in papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika. Papež mu je ustregel. Nekaj časa je bival pri benediktincih v Markah, kjer je živel po kartuzijanskih pravilih. Njegov način življenja je tako močno vplival na benediktince tamkajšnjega samostana, da so se kasneje spremenili v kartuzijo. Zadnja leta svojega življenja je Oton preživel kot duhovni vodja nunskega samostana. Ob cerkvi so mu po kartuzijanskih pravilih zgradili celico iz katere edina pot je vodila v cerkev. Tam je imel govore za redovnice in mnoge vernike, ki so ga prihajali poslušat. Umrl je leta 1198.
Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno v Franciji. Redovniki živijo v samoti, z molitvijo in delom služijo Bogu in ljudem; sredi noči vstajajo k molitvi, ne jejo mesa, redno se postijo. V Sloveniji je danes ohranjena le kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem. Kartuzijo Jurklošter je v Jurjevem pri Celju leta 1173 ustanovil krški škof Henrik.
Vir

V Tagliacozzi [taljakóci] (v Abruzzu), blaženi Odo Novarenski, duhovnik iz Kartuzijanskega reda.
Vir

V Jurkloštru stoji starodavna kartuzija, kjer je nekdaj deloval sv. Odon, doma iz Novare. Italijanski kartuzijan je bil poslan na slovensko ozemlje, najprej v kartuzijo v Žičah, nato v Jurklošter, kjer je bil dve leti prior samostana. Ko se je vračal od papeža Klemena III., je hudo zbolel in se ustalil v benediktinskem samostanu Trisulti, kjer je še naprej ostal zvest redovnemu pravilu sv. Bruna, ustanovitelja kartuzijanov. S svojo svetostjo je veliko prispeval k temu, da je omenjeni samostan postal kartuzijanski.
O njegovi svetosti je zvedela opatinja Adihusa iz bližnjega nunskega samostana in ga poprosila, da bi se stalno naselil pri njih kot spovednik. Zgradili so mu celico po predpisih kartuzijanov, ker je veliko molil in trdo delal, ker je hotel z lastnim delom pripomoči k preživljanju. Edina pot iz celice je bila pot v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice, ki so se zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Ob tem se je mnogo ljudi spreobrnilo. Odon je tedaj že prekoračil devetdeseto leto starosti in je bil tako zatopljen v večnost, da se je ljudem dozdevalo, da je samo še glasnik onostranstva. O njem je šel glas, da je vsaka prošnja, ki jo ljudem na ljubo predloži Bogu, vidno uslišana. Odon je 14. januarja 1198 v vidni blaženosti izdihnil.
Vir

Pred več kot 900 leti je Nemec sv. Bruno v Franciji ustanovil kartuzijanski red, katerega člani v samoti služijo Bogu in ljudem z molitvijo in delom. Njihovo življenje je zelo strogo: sredi noči vstajajo k molitvi, nikdar ne jedo mesa, ob petkih in drugih postnih dnevih živijo ob kruhu in vodi. Na naših tleh se je do današnjih dni ohranila samo kartuzija v Pleterjah na Dolenjskem, najmlajša od štirih, kolikor jih je bilo nekdaj pri nas. Najstarejša in najbolj cvetoča je bila kartuzija v Žicah pri Konjicah, ki je bila ustanovljena leta 1160, ukinil pa jo je cesar Jožef II. leta 1782. O njeni nekdanji slavi in moči pričajo žalostne razvaline, ki so tako mogočne, da kličejo po obnovi. Leta 1173 je krški škof Henrik ustanovil drugo kartuzijo v Jurjevem pri Celju; zaradi samostana se je kraja prijelo ime Jurklošter. S tem samostanom je povezano življenje današnjega svetnika.
Prizadevni kartuzijan Oton ali Odon je bil doma iz italijanskega mesta Novara, kjer se je rodil leta 1100. Že kot mlad fant je bil sprejet v kartuzijanski samostan Casotta blizu rodnega mesta. Bil je vzoren redovnik: živel je strogo, ljubil je molk in premišljevanje. V samostan, kjer je živel Oton, so prišli žalostni glasovi o mlačnosti bratov v kartuziji Jurklošter. Predstojniki so poslali tja gor Otona, da bi menihe v Jurkloštru pripeljal k prvotni gorečnosti. Ni zanesljivo znano, kdaj je prišel na slovenska tla. Najbrž je najprej živel nekaj let v Žičah in tam je bil leta 1189 torej že kot častitljiv starček izvoljen za priorja (predstojnika) kartuzije v Jurkloštru. Tam je ostal le dve leti. Zaradi težav s sobrati in nekaterih drugih zapletov je šel osebno v Rim in je papeža Klemena III. prosil, naj ga razreši službe predstojnika v Jurkloštru. Papež je Otonu ustregel in mu dovolil, da si sam izbere samostan,” kjer bo mogel živeti v miru in nemoteni bogoljubnosti.
Na povratku iz Rima je zbolel in prosil je za zavetje benediktince v Markah. Živel je po kartuzijanskih pravilih in na gostitelje tako vplival, da so kasneje svoj samostan spremenili v kartuzijo. Glas o Otonovi svetosti je prišel do ušes opatinje nunskega samostana nedaleč proč. Prosila je papeža, ki je bil njen stric, naj Otonu dovoli, da bi duhovno vodil nunski samostan. Otonu so ob cerkvi zgradili celico po predpisih kartuzijanov. Tam je veliko molil pa tudi trdo delal. Edina pot iz celice je bila v cerkev, kjer je imel govore za redovnice in za množice vernikov, ki so se od blizu in daleč zgrinjale, da poslušajo njegovo v srce segajočo besedo. Imel je že devetdeset let in ljudem se je dozdevalo, da je samo še glasnik onstranstva.
Tako je Oton preživel zadnjih osem let svojega življenja. 14. januarja leta 1198 je k svoji nadvse revni bolniški postelji poklical duhovnike iz okolice ter jim dal zveličavne opomine. Napovedal je svojo smrt za naslednji dan in jih prosil, naj ga pokopljejo brez slovesnosti in na grobu pustijo samo križ, ki ga je sam izrezljal. Za blaženega je bil uradno razglašen šele leta 1859, vendar se je med ljudmi njegovo češčenje utrdilo že takoj po njegovi smrti.
Vir

Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.