Karmelska Mati božja

Karmelska Mati božja        Imena: Karmela, Karmen, Carmen, Karmi, Karmica, Karmina, Karmila, Karma
        Ime praznika pride po Karmelski gori v Sveti deželi. Na tej gori sta se skrivala pred brezbožnim kraljem Ahabom in njegovo še bolj brezbožno ženo Jezabelo prerok Elija in Elizej. Nemara so tu bivali tudi njuni učenci. Zato je verjetno, tako trdijo, da so se tu že v prvi krščanski dobi naselili možje, ki so se želeli umakniti svetu in živeti v samoti. Sv. Helena, mati cesarja Konstantina, je dala tu sezidati cerkev.
Leta 1156 je tja prišel vojak, križar Bertold s Kalabrije, ki se je bil v hudi bitki zaobljubil, da bo postal samotar, če Bog kristjanom nakloni zmago nad mohamedanci. Kristjani so zmagali in Bertold se je z desetimi tovariši naselil v Karmelu pri votlini, v kateri je po starem izročilu nekdaj bival prerok Elija. Postavili so majhno svetišče v čast božji Materi in si jo tudi izbrali za Gospo svoji družbi. Imenovali so se bratje Device Marije Karmelske. S tem je bil ustanovljen karmeličanski red.
Zaradi nesloge krščanskih vladarjev so Turki spet osvojili Sveto deželo in leta 1240 so karmelski samotarji zapustili sveti kraj in se preselili v zahodne evropske dežele, v Francijo, na Sicilijo, v Anglijo. Ko je na Angleškem bil na čelu reda Simon Stock (umrl leta 1265), se mu je prikazala božja Mati, pripoveduje pobožna povest. V roki je držala škapulir ter mu povedala: »Vzemi, sin, ta škapulir svojega reda; to bo znamenje milosti, ki sem jo izprosila tebi in otrokom Karmelske gore: kdor umrje v tem oblačilu, se bo obvaroval večnega ognja; je znamenje zveličanja, obramba v nevarnostih in zagotovilo miru in večne zaveze.« To se je zgodilo 16. julija 1251. Tako je nastala karmelska škapulirska bratovščina.
O karmelskem redu radi ponavljajo izrek: »Karmel je ves marijanski.« Karmelski red je ves posvečen posnemanju in češčenju božje Matere. Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost stoletja rodila bogate rodoljubne sadove. Tudi iz karmeličanskega reda je zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka do sv. Janeza od Križa, do cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike do tako znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa.
Karmelske Matere božje se spominjamo 16. julija.
Vir

Nastanek karmeličanske družine

Ob koncu 11. stoletja so križarji »Sveto deželo« iztrgali iz oblasti muslimanov. Krščanska vlada se je tod obdržala vse 12. stoletje in se umaknila šele v 13. stoletju. Med tem časom je tudi v Palestini zacvetela ustanova posebej Mariji posvečenih »eremitov« (puščavnikov), kakršna je bila že prej razširjena med latinskimi kristjani v Evropi. Posebna skupina teh puščavnikov se je naselila na pobočjih gore Karmel, nedaleč od grškega samostana sv. Marjete. Začetno organizacijo je karmelskim puščavnikom dal sv. Bertold (gl. 29. marec). Njihovo življenje je bilo dokaj izvirno: ohranili so sicer liturgijo latinske Cerkve, bili pa so tudi na široko odprti za vplive vzhodnega meništva.

Na Karmelski gori so se ti eremiti srečali z živimi svetopisemskimi spomini na preroka Elija (3 Kralj 17 ss), ki je z višine gore videl, kako se je po dolgotrajni, strašno uničujoči suši iz morja dvignil neznaten oblaček, ki je naznanil obilje dežja in celotno, do kraja izsušeno pokrajino kakor po čudežu spremenil v bujno rodovitno zelenico. V tem oblačku so cerkveni očetje videli simbol Device Marije, ki je kot Mesijeva mati napravila konec pogubni suši greha in dolgotrajni duhovni lakoti in izhiranosti, kakršno je povzročila pozaba na Boga. Karmelski menihi so se čutili povezane s prerokom Elijem in z njegovim naslednikom Elizejem in tudi z vrsto »preroških sinov«, služabnikov preroka Elizeja. Menili so, da so od časa preroka Elija na tej sveti gori v nepretrgani vrsti živeli puščavniki s svojimi starimi izročili, le da so ta izročila z nastopom krščanstva bila vcepljena v tisto drevo, ki je zraslo s Kristusom. Še več, živeli so v prepričanju, da je včasih celo sama Devica Marija iz Nazareta dospela semkaj in obiskala samotarje, ki da so postali prvi zastopniki in pospeševavci marijanske pobožnosti, prvi izrečni Marijini častivci v Cerkvi.

Nepretrganost eremitskih izročil in takšna neposredna povezanost z Devico Marijo se zgodovinsko seveda ne da dokazati. Vendar pa te lepe legende kažejo na pomembno resnico: karmelski samotarji so že od začetka živeli v prežetosti z mislijo na Marijo in na velike svetopisemske dogodke okoli karmelskega velikana, kakršen je bil prerok Elija. Obenem je bila družba teh menihov prepričana, da uživa izredno Marijino varstvo in da ji Marija čudovito pomaga v najtežjih in najnevarnejših trenutkih in položajih, v kakršne so bili karmelski menihi neredko postavljeni.

V začetku 13. stoletja je Albert, latinski patriarh v Jeruzalemu, določil pravila karmelskih eremitov. Njih število je odslej začelo zelo naglo naraščati. Toda kmalu je muslimanski pritisk prisilil nekatere člane skupnosti, da so si poiskali zatočišča v Evropi. Nastalo je vprašanje, ali se bo tako izvirna ustanova, močno prepojena z vzhodnjaškim značajem, mogla spet privaditi drugačnemu »podnebju« na Zahodu. Toda člani meniške skupnosti so zaupali v Marijino varstvo. In kmalu se jim je posrečilo, da so zelo uspešno vpeljali in vodili svoje ustanove na Cipru in Siciliji, v Franciji in Angliji. Te nove ustanove so ostale in cvetele tudi še potem, ko so prav vsi palestinski puščavniki morali zapustiti svoje naselbine. Leta 1228 je red odobril tudi papež Honorij III. Poleg težav s prilagoditvijo je moral red prestati hude preskušnje, ki so se porodile iz skoraj splošnega nasprotovanja škofov in župnikov. Generalni prior reda sv. Simon Stock (u. 1265) je še prav posebno izrazito Mariji pripisoval zmago nad temi težavami, ki so se mnogokrat zdele popolnoma nepremagljive.

Tako je polagoma nastajal na široko razvejani red karmeličanov, med katere danes štejemo: prvi red, h kateremu pripadajo »bratje bl. Device Marije Karmelske« in pa »bosonogi bratje bl. Device Marije Karmelske«; drugi red, to se pravi karmeličanke, ki so znane tudi pri nas (za ljubljansko nova naselbina v Mengšu); redovniški in svetni tretji red; tem pa se pridružijo se bratovščina Karmelske Matere božje, imenovana tudi bratovščina karmelskega škapulirja, ki je po nekakšnih začetkih 14. stoletja nastopila v 16. stol. in se širila zlasti v 17. in 18. stol., ko je bila v naših krajih zakoreninjena predvsem na Goriškem, s slovečim sedežem na Kostanjevici pri Gorici.

»Karmel je ves marijanski«

O karmelskem redu radi ponavljajo kot značilen izrek: »Totus marianus est Carmelus« – Karmel je ves marijanski. Karmelski red je popolnoma ves posvečen posnemanju in češčenju Matere božje. Še preden je napisal sv. Ludovik Marija Grignion de Montfort (u. 1716) svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Marije Device, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene božje Modrosti.

Posvetitve Mariji naj karmeličana spominja »škapulir bl. Device Karmelske«. Ta škapulir je pri redovnikih in redovnicah del pravega redovnega oblačila, pri laikih pa sta to dva kvadratna-kosa blaga, okrašena s podobo karmelske Matere božje, povezana med seboj s trakovoma tako, da en kos visi na prsih, drugi na hrbtu, nameščena pod obleko. – Nevedni neverni in verni ljudje enačijo škapulirje in podobno z nekakšnimi »amuleti«, čarovnimi, magičnimi sredstvi, ki naj bi sama po sebi prinašala človeku »varstvo in srečo«. Če bi kdo s takim mišljenjem nosil škapulir, bi to res bilo magistično mišljenje in bi se pregrešil s praznoverjem. Vendar pa pravilno poučen kristjan škapulirja nikakor ne nosi v takšnem duhu. Škapulir mu je namreč samo znamenje in neka zunanja opora, da se spominja svoje posebne posvetitve Materi božji in da ga to v težavah in skušnjavah nagiblje k zvestobi in k zatajevanju, k Marijini priprošnji za pomoč vsemogočnega, povsod pričujočega Boga; to pa je seveda v soglasju z vero in nikakor ne magija ali praznoverje. Kadar koli si Mariji posvečeni kristjan nadene karmelski škapulir (obstoje tudi še drugi škapulirji), ga naj to obenem utrdi v hotenju, da si na neki način »nadene« Marijo samo s posnemanjem njenih kreposti, podobno kakor sv. Pavel naroča kristjanom: »Nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost« (Rimlj 13, 14Rimlj 13, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

14 ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
). Karmelska pobožnost do Marije posebej naglaša tudi gojitev stanovske čistosti. Zato je ta pobožnost skozi stoletja rodila izredno bogate bogoljubne sadove. Saj je prav iz karmeličanskega občestva zrasla slavna vrsta svetnikov in svetnic: od sv. Simona Stocka (14. stol.) do sv. Janeza od Križa (u. 1591), od cerkvene učiteljice sv. Terezije Velike (u. 1582), do tako zelo znane in priljubljene sv. Terezije Deteta Jezusa (u. 1897). V tem pogledu karmeličanski red ne zaostaja za drugimi slavnimi in zaslužnimi redovi.

Leta 1950 so karmeličani obhajali 700-letnico prikazanja bl. Device Marije Karmelske sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku karmelskega reda. Ko se je Marija prikazala leta 1250, pravijo, da je držala v svoji roki škapulir reda in je rekla: »Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdorkoli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan.« Tako je zapisano v »Karmelskem vrtu«, ki je delo generalnega priorja Janeza Grossija (1389-1434). Znani karmeličanski teolog Bart. F. M. Xiberta je 1950 izdal nad 300 strani obsegajočo knjigo, v kateri dokazuje zgodovinsko zanesljivost tega poročila. – Seveda se nič ne pregrešimo zoper samo vero, če tega ne verjamemo. Neodvisno od tega poročila lahko sprejmemo tole misel: Kdor se prisrčno posveti Mariji (na neki način smo ji posvečeni že na temelju krstne posvetitve Kristusu) in v znamenje tega posvečenja ter v oporo življenju iz takšne podaritve Mariji, ne more umreti brez posvečujoče milosti. Takšno prepričanje o zveličavnosti resnične marijanske pobožnosti je izraženo tudi v stavku, ki ga pridigarji in nabožni pisatelji vsaj od 11. stoletja dalje zelo pogosto ponavljajo: »Filius Mariae non peribit« – Marijin otrok, Marijin častivec se ne bo pogubil. Saj ni mogoče, da bi Marija, »milosti polna« (Lk 1, 28Lk 1, 28
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

28 In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), polna materinske dobrote, ljubezni in usmiljenja, zapustila v življenju, ob smrtni uri in v vicah tiste, ki so jo v življenju častili, opravljali razne pobožnosti njej v čast (seveda ne zgolj po zunanje), zlasti ob njej posvečenih sobotah – in k vsemu temu nas more spodbuditi nošnja karmelskega škapulirja.

Pričevanja o marijanski pobožnosti pri prizadevnih udih karmelske bratovščine so precej številna že v 14. stol. Imamo tudi pričevanja o tem, da se je leta 1317 Marija prikazala papežu Janezu XXII. (še preden je postal papež) in mu razkrila tako imenovani »sobotni privilegij«: da bo Devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so v življenju izpolnili tele pogoje: da so nosili karmelski škapulir, da so vsak v svojem poklicu gojili stanovsko čistost, molili male dnevnice v čast bl. Devici Mariji; če pa dnevnic ne znajo moliti, da so se držali od Cerkve zapovedanih postov ter se ob sredah in sobotah zdržali mesnih jedi. – Seveda nismo dolžni tudi v tem primeru verovati v resničnost Marijinega prikazanja Janezu XXII.; moremo se pa zanesti na »sobotni privilegij« v tistem smislu, ki ga ima pred očmi papež Pij XII., ko v posebnem pismu ob 700-letnici ustanovitve karmelskega škapulirja piše: »Predobra Mati resnično ne bo nehala prositi, da njeni otroci, ki v vicah trpe za pregreške, čimprej – seveda na Marijino priprošnjo pri Bogu – po nam sporočenem sobotnem privilegiju, kakor mu pravijo, dosežejo večno domovino.« Papež še pristavlja, da bi odstranil možnost nesporazuma: »Sveti škapulir je kakor Marijina obleka, znamenje in poroštvo varstva Matere božje; toda naj ne mislijo tisti, ki so si nadeli to obleko, da bodo dosegli večno zveličanje z lenobo in duhovno nemarnostjo, ker apostol opominja: .Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje’ (Flp 2, 12Flp 2, 12
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Skrb za zveličanje 12 Zatorej, dragi moji, kakor ste bili vselej poslušni, ne le v moji pričujočnosti, ampak še mnogo bolj zdaj, ko nisem navzoč: delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)!… Naj torej vsi karmeličani, – bodi v samostanih prvega in drugega reda, bodi v tretjem redovniškem ali pa svetnem redu, bodi v bratovščinah — … imajo v sami preprosto narejeni obleki (škapulirju) pred seboj nekak povzetek kreposti skromnosti in preprostosti; prav posebno pa naj tista obleka, ki jo imajo noč in dan na sebi, kakor zgovorno znamenje izraža prošnje, s katerimi prosijo božjo pomoč; končno naj ohranijo tisto posvetitev presv. Srcu brezmadežne Device, ki smo jo vneto priporočali« (AAS 42, 1950, 390 sl.).

Nastanek godu Karmelske Matere Božje

Laiki so se redovnikom v nošnji škapulirja in v določenih pobožnostih ter v prizadevanju za poglobljeno krščansko življenje gotovo pridružili vsaj že v 14. stoletju, pozneje pa tja do kraja 18. stoletja v vedno večjem številu. Vstopi v bratovščino so postali tako pogostni, da so bili v tedaj tiskanih liturgičnih knjigah vstavljeni posebni obrazci za sprejem laikov v karmelsko bratovščino in za blagoslov škapulirja.

Že samo mesto Piacenza v Italiji npr. je l. 1609 štelo okoli 10 000 bratov in sester, vpisanih v seznam karmelske bratovščine. Istega leta so se na glavni praznik karmeličanskega reda 16. julija začeli posebej spominjati tudi podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Drugače pa praznik sega nazaj že vsaj v 14. stol.; znova ga je odobril l. 1587 papež Sikst V. Leta 1726 je Benedikt XIII. praznik raztegnil na Cerkev rimskega obreda, Leon XIII. pa je 1892 na ta praznik navezal pridobitev popolnega odpustka, in določil zanj pogoje. (Kako in kdaj dobimo popolni odpustek, obstoje od l. 1967 nova cerkvena pravila.) Pij XII., ki je bil sam že od otroških let član bratovščine karmelskega škapulirja, je v posebnem apostolskem pismu z dne 11. februarja 1950 opozoril na globlji verski pomen tiste nošnje karmelskega škapulirja, ki je v teku stoletij silno veliko pripomogla k okrepitvi pravega marijanskega, zato pa tudi krščanskega življenja v dušah, z močnim vplivom na uresničevanje apostolske naloge, ki je naložena Cerkvi sredi sveta. škapulir sam in nošnja škapulirja sta po sebi nekaj zelo malenkostnega, res samo znamenje, ki mu je treba dati pravo vsebino iz bogatih virov božjega razodetja samega, zajetega iz sv. pisma in iz življenjskega stika s tistim božjim Duhom, ki je napolnjeval velikega preroka Elija na sloveči gori Karmel.

Na to misli tudi mašno berilo za god karmelske Matere božje: »Kakor trta sem obrodila sladek in dišeč sad in moje cvetje je dalo krasen in obilen sad. Jaz sem mati lepe ljubezni, strahu, spoznanja in svetega upanja.« (Sir 24, 23Sir 24, 23
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Modrost in postava 23 Vse to je v knjigi zaveze Boga Najvišjega, v postavi, ki jo je dal Mojzes kot dediščino za Jakobovo občino. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl.).

God karmelske Matere božje, ki ni obvezen, naj kristjane spodbuja k hvaležnosti za božje dobrote, dosežene po Marijini priprošnji. Spominja naj tudi na resnico, da Marija ne zapusti nikogar, ki jo zvesto časti, se zateka v njeno varstvo in jo posnema v dejavnem življenju.
A. Strle
Vir = Leto svetnikov