Izročilo navaja, daje bila vdova mučenca Kastula, ki je negoval svetega Sebastijana, ki so ga posuli s puščicami, dokler ni ozdravel.
Umrla je v Rimu okoli leta 288.
Irena pomeni “mirna”, Mira.
Vir
Smo v Rimu, v osrčju 3. stoletja, med preganjanjem kristjanov, ki ga je ukazal cesar Dioklecijan. Sebastijan, vojak, zvest krščanski veri, prestane strašno mučenje: privežejo ga k stebru in ga prebodijo s puščicami, tako da se zdi mrtev. Vendar ga božja previdnost reši smrti. Dve pobožni ženi, sveta Irena Rimljanka in njena služabnica Lucina, najdeta njegovo navidez mrtvo telo. Ko opazita, da še diha, se odločita, da ga bosta negovali.
Irena, rimska patricijka, znana po svoji pobožnosti in pogumu, prenese Sebastijanovo ranjeno telo v svoj dom. Tam se z vso predanostjo in potrpežljivostjo loti odstranjevanja puščic eno za drugo, čisti in zdravi njegove rane. Kljub nevarnosti, ki jo predstavlja gostiti preganjanega kristjana, Irena ne okleva: uporabi svoje znanje, sredstva in dom, da mu nudi varno zatočišče. Sebastijanovo okrevanje je počasno in naporno, a Irena ne odneha. Njeno dejanje ni le telesna pomoč, temveč izraz vere — dejanje krščanske ljubezni do mučenca, ki je pripravljen dati življenje za svojo vero.
Podoba svete Irene se pokaže kot simbol ljubezni in upanja. Je zgled odpornosti, sposobna skrbeti za ranjenega človeka v času velike nevarnosti. Ta prizor, upodobljen v številnih umetniških delih, predstavlja trenutek intimnosti in predanosti: Irena, sključena nad telesom ranjenega vojaka, z nežnimi in skrbnimi rokami, ki mu vračajo življenje. Njeno dejanje postane simbol možnosti odrešenja in ozdravljenja — tako telesnega kot duhovnega.
Po okrevanju Sebastijan ponovno izbere pot mučeništva, a Irenina vloga ostane osrednja v pripovedi: prav po njeni zaslugi se lahko njegova pričevanja vere nadaljujejo. Njena podoba ni le ohranjena v krščanski tradiciji, temveč razodeva univerzalno sporočilo: tudi v najtežjih razmerah lahko ljubezen in skrb spremenita potek dogodkov.
Sveta Irena ni zgolj stranski lik v zgodbi o Sebastijanu: je svetel zgled, kako se lahko človeško dejanje odzove na nasilje s sočutjem. V številnih umetniških upodobitvah Irena ni prikazana kot ostarela vdova, temveč kot močna in odločna žena, ki jo njena vera vodi k dejanjem izjemne človečnosti. Njena podoba še naprej navdihuje, opominja pa nas, da je trpljenje mogoče lajšati in da je tudi v najtemnejših trenutkih vedno prostor za upanje.
IT
Po legendi je Irena, vdova mučenca Kastula, negovala Sebastijana, ki je bil preboden s puščicami, in ga pozdravila. Med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom pa so jo kasneje kamnali.
Zaščitnica bolnikov.
DE
Sveta Irena (Herena, Aerena, Syrena) je živela v Rimu v 3. stoletju. Bila je poročena s svetim Kastulom, ki je bil dvorni služabnik v palači cesarja Dioklecijana (284–305), kjer je skrbel za sobane (zetarij, diaetarij). V svojem domu pri palači je sprejemal preganjane kristjane, a ga je izdal odpadnik in je okoli leta 286 pretrpel mučeništvo.
Kasneje je Irena našla svetega Sebastijana, ki je ležal na morišču, preboden s puščicami in zapuščen od vojakov, ki so mislili, da je mrtev. Tudi Irena je sprva verjela, da je mrtev in ga je hotela pokopati, vendar je ob natančnem pregledu opazila, da kaže znake življenja. Skupaj s svojo služabnico Lucijo ga je odnesla v svoj dom in ga negovala, dokler ni ozdravel. Poskušala ga je pregovoriti, naj pobegne iz mesta in se tako reši, vendar je Sebastijan to zavrnil. Namesto tega je javno stopil v cesarsko palačo in se pojavil pred osuplim cesarjem, da bi obsodil njegovo krutost do kristjanov. Cesar je Sebastijana ponovno obsodil na smrt; tokrat naj bi ga do smrti pretepli s palicami. To se je zgodilo takoj, v areni na Palatinski vzpetini, okoli leta 288.
NO
Kastul in Irena sta bila zakonski par, ki je živel v antičnem Rimu in je tvegal vse, da bi podpiral zgodnjo krščansko skupnost.
Kastul je bil dvorni uradnik, odgovoren za gospodinjstvo in palačo cesarja Dioklecijana, ki je dejavno preganjal kristjane. Opisan je kot tih, a goreč kristjan. Poskrbel je, da so se kristjani zbirali k maši kar v cesarjevi palači, saj je bilo to zadnje mesto, kjer bi jih rimske oblasti iskale. V svojem domu, ki je bil povezan s palačo, je dajal zatočišče kristjanom. Skupaj s prijateljem je hodil po mestu, zbiral moške in ženske, ki so sprejemali vero, ter jih vodil k papežu, da bi jih krstil.
Nek kristjan, ki je zapustil vero, je Kastula izdal rimskemu prefektu. Kastula so prijeli, mučili in ga leta 288 živega pokopali.
Ovdovela Irena je še naprej dejavno sodelovala v krščanski skupnosti v Rimu. Igra pomembno vlogo v znameniti pripovedi o mučeništvu svetega Sebastijana. Sebastijan je bil stražar v Dioklecijanovi vojski in cesarjev ljubljenec, vendar je podpiral preganjane kristjane. Privezali so ga na drevo, ga obstrelili s puščicami in ga pustili za mrtvega. Preživel pa je — in prav sveta Irena ga je negovala ter mu pomagala okrevati. Na sliki Trophima Bigota je prikazana, kako skrbi za Sebastijana. Njen god je lokalno 30. marca, njene relikvije pa skupaj z relikvijami svetega Kastula počivajo v relikviarni kapeli v baziliki.
EN
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 97