sveta Lea – spokornica

LeaImena: Lea, Leja, Lejca, Lejka, Leonida, Lia, Lija
Njeno življenje poznamo po opisu sv. Hieronima. Lea je bila poročena z nekim uglednim in bogatim Rimljanom. Ob zgodnji moževi smrti je bila še zelo mlada. Svetovali so ji novo poroko. Zasnubil jo je prav tako mlad in sposoben mož Vecij Agorij Pretekstat, v javnosti široko znan kot zagovornik poganstva. Lea ni čutila zanj pravega nagnjenja, zato se ni hotela z njim poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni zanesljivo ugotovljeno, ali je snubec prej odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ni hotela za moža. Gotovo je le, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je krščanstvu hudo nasprotoval, ona pa je vneto zagovarjala krščanske misli in nravnost.
 Lea se je najprej opredelila za družbo asketinj okrog Marceline in Hieronima kot duhovnega voditelja, nato pa je sama prevzela vodstvo take bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji južno od Rima, kamor se je umaknila. Morda se je iz Rima odselila prav zaradi poganskega snubca, ki se z njim ni več marala srečati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski okrog Marceline. Lea ni imela v bližini mnogo žena in deklet iz višjih rimskih slojev, zato je v svojo novo družbico sprejela tudi svoje služabnice in jih »učila z zgledom in besedo« (Hieronim). Ta poteza napravlja Leo še prikupnejšo, ker je z njo dokazala pravi krščanski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja junaške odpovedi in dobrote, tako da je bila s svojimi krepostmi spodbuda za vso okolico, sicer je ne bi sv. Hieronim, ki je imel oster čut za človeške napake in slabosti, tako brez pridržka priznaval za sveto, celo »presveto osebo«.
V marcu leta 384 je rimsko javnost presenetil dogodek, o katerem so veliko govorili. Hkrati sta umrla oba, ugledna in svetniška vdova Lea in za naslednje leto izvoljeni konzul Vecij Agorij, njen nesojeni mož.
Sv. Lea goduje 22. marca.
Vir

LeaDrugi vatikanski cerkveni zbor je zelo poudaril pomen božje besede in Svetega pisma za krščansko življenje. V teh desetletjih po koncilu se je zanimanje za Sveto pismo poživilo tudi pri nas. V marsikateri slovenski župniji obstajajo biblične skupine večja ali manjša občestva, ki se posvečajo študiju in premišljevanju Svetega pisma.
Tako ‘biblično skupino’ je imela že družba pobožnih žena iz premožnih slojev v Rimu, ki se je zbirala okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Te žene so se posvetile bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana v današnjem smislu, bile pa so med seboj tesno povezane in so ena drugo podpirale s prijateljskimi nasveti. Ko je leta 382 prišel v Rim sv. Hieronim in je prevzel službo tajnika pri papežu Damazu, so te žene zvedele, da je Hieronim odličen poznavalec Svetega pisma in prosile so ga, naj jim ga razlaga. Hieronim je vabilo sprejel, se za te obravnave dobro pripravljal in razlagi dodajal lastne spodbudne misli. Tako je duhoviti in jezikovno izobraženi Hieronim postal duhovni vodja te družbe in svetovalec posameznim med njimi. Vse je dobro poznal, ker se je zanimal za življenjsko usodo vsake svojih gojenk.
Med njimi je bila tudi mlada vdova Lea. Poročena je bila z nekim uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl in Lei so svetovali, naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Ni gotovo, kaj je bilo prej: ali je snubec odbil Leino zahtevo, da se sprijazni z njenim verskim prepričanjem, ali pa je Vecij huje zasovražil krščanstvo, ker ga ona ni hotela za moža. Gotovo pa je, da sta se pozneje glede vere ostreje razlikovala: on je bil hud nasprotnik, ona pa vneta zagovornica krščanskih misli in nravnosti.
Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu pri Ostiji (južno od Rima), kamor se je umaknila. Morda je bil vzrok za njeno izselitev iz Rima prav njen zavrženi poganski snubec, s katerim se ni marala več srečevati. Krožek okrog vdove Lee je bil malo drugačen kakor rimski krog okrog Marcele. Lea v bližini ni imela veliko odličnih žena in deklet, zato je v svojo družbo sprejela tudi svoje služabnice in jih, po besedah svetega Hieronima, “učila bolj z zgledom kakor z besedo”. Ta poteza napravlja Leo še bolj prikupno, ker je z njo pokazala pravi evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. Prav gotovo se je Lea oprijela življenja krščanske odpovedi in dobrote, da je bila spodbuda za vso okolico, sicer je strogi Hieronim ne bi brez pridržka priznaval za sveto, celo ‘presveto’ osebo.
V marcu leta 384 je svetniška Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Ko je Hieronim v hiši vdove Marcele to zvedel, je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava le malce pretirana. Hieronimovo pismo je pomembno bolj zato, ker v njem poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.
Vir

sveta LeaTisoč let pred svojo slavno someščanko, Frančiško Rimsko, se je v vrste plemenitih in pobožnih Rimljank, ki so živele svetniško, zapisala tudi sveta Lea. Čeprav o njenem življenju ne vemo veliko, pa je za to, da lahko občudujemo njeno svetost, dovolj, kar je o njej zapisal sveti Hieronim. Medtem ko se je Frančiška poleg molitve in kontemplacije veliko posvečala dobrodelnosti in prispevala k temu, da je Rim srečno preživel eno najhujših tragedij v svoji zgodovini, je bila Leina vloga bolj duhovna. Bila je ena izmed žena, ki so imele to srečo in milost, da jim je sam sveti Hieronim razlagal Sveto pismo in jih vodil v duhovnem življenju, potem ko se je vrnil iz Betlehema v Rim. S svojimi krepostmi je bila spodbuda za vso okolico, tako da jo Hieronim brez pridržka šteje za sveto, celo »presveto« osebo. Umrla je istočasno kakor njen »nesojeni« poganski snubec Vecij, zato Hieronim v prispodobi primerja njuno smrt s smrtjo ubogega Lazarja (Lea) in bogatina (Vecij) iz evangeljske prilike. 
Ime: Lea je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena, z nekdanjim pomenom »vrsta antilope«, tudi »divja krava« ali »kača«, ter kaže, da je nastalo v živinorejski kulturi. V latinščini pa leo, leonis pomeni »lev«. Lea je bila žena očaka Jakoba. 
Rodila se je v 4. stoletju v Rimu v Italiji, umrla pa 22. marca 384, prav tako v Rimu. 
Družina: Rodila se je v bogati rimski družini, se poročila z uglednim in bogatim Rimljanom, a je zelo kmalu ovdovela. Snubil jo je mlad in sposoben Vecij Agorij Pretekstat, ki pa je bil trdovraten pogan in ga je Lea tudi zaradi tega zavrnila. 
Skupnost: Po moževi smrti se je Lea najprej pridružila skupini pobožnih žena iz premožnejših slojev, zbranih okrog ugledne in bistroumne vdove Marcele. Posvečale so se bogoljubnosti. Niso sicer ustanovile samostana, a so bile med seboj tesno povezane. Kasneje pa se je umaknila na svoje posestvo v Ostiji, kjer je sama prevzela vodenje podobne družbe, le da je vanjo sprejemala tudi svoje služabnice. 
Kreposti: Bila je preprosta, ponižna žena, številne noči je prebedela v molitvi. Bila je skromna v obleki in hrani ter zgled mnogim ženam, ki jih je vodila in so jo hotele posnemati. 
Življenjepis: Njeno življenje je v nekrologu v pismu Marceli popisal sveti Hieronim.
Zavetnica: vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo v preprosti obleki, pri molitvi na kolenih in s sklenjenimi rokami. Upodobljena je tudi ob smrti, kako spokojno leži z angelom ob vznožju.
Grob: Pokopali so jo v Ostiji.
Goduje: 22. marca.
Misel: »Zdaj uživa za kratek trud večno srečo, sprejeta je med angelske vrste in počiva v Abrahamovem naročju.« (sv. Hieronim)
Vir