sveta Marjeta Marija Kortonska – spokornica

Marjeta Kortonska        Imena: Marjeta Marija, Marjeta, Marija, Margareta, Marjetka, Marjetica…
V italijanski pokrajini Toskana, blizu meje z Umbrijo, se je v trinajstem stoletju (poleg Frančiška in Klare) rodila še ena svetnica »svetovnega formata«, ki je pustila globoke sledove v krščanski duhovnosti. Mariji Kortonski življenje ni prizanašalo: rodila se je sicer v ljubečem domu, a je po smrti matere mačeha ni prenašala. Zrasla je v prelepo, a precej lahkoživo in uporniško dekle. Z osemnajstimi leti je z ljubimcem pobegnila od doma in devet let živela na njegovem gradu. Ker se ni hotel z njo poročiti, se je sicer pogosto borila s svojo vestjo, a ni imela moči, da bi začela živeti drugače. Spreobrnjenje je bilo kruto: mladega graščaka so umorili roparji, doma ni bila zaželena, zato je stopila na trdo pot pokore. Po mnogih preizkušnjah je postala frančiškanska tretjerednica, oblekla je spokorno obleko in 29 let delala hudo pokoro. Njena spokornost je bila združena z globokim premišljevanjem Kristusovega trpljenja, z molitvijo in veliko ljubeznijo do bližnjega. Deležna je bila izrednih mističnih milosti. V zamaknjenjih se je pogovarjala z Jezusom, ki jo je vso prežaril in razsvetlil.
»Nikar se mi ne odkrivajte! Nisem vredna vaših pozdravov in poklonov! Saj veste, kako živim!« (podložnikom, ki so jo pozdravljali, ko je še živela na gradu)
»Jaz sem njegova hči. Tako je rekel. O neskončna sladkost mojega Boga! O beseda, po kateri sem tako dolgo hrepenela in si jo s tako vztrajnostjo izprosila! Beseda, katere sladkost presega vse sladkosti! Morja veselja! Moja hči! To je moj Bog, ki je to rekel! Moja hči! To je Jezus, ki me tako imenuje!«
V njenih mističnih pogovorih jo Gospod takole nagovarja in spodbuja:
»Nekoč si imela navado, da si s solzami razodevala bolečino, ki si jo občutila ob pogledu na moje trpeče telo. Zdaj jih iz strahu pred govoricami zadržuješ in molčiš, da ljudje ne bi mislili, da iščeš prazno slavo. Pojdi in se razjokaj ob mojih nogah. Svoje bolečine ne skrivaj!«
»Hči moja, prejemaj me bolj pogosto, kakor imaš navado. Saj te je ravno pobožno uživanje mojega telesa napravilo vredno, da si prejela tako velike darove raznovrstnih milosti. Sveto obhajilo je velik vir tvojega zveličanja in tvoje tolažbe
… Hči moja, ne odteguj se zakramentu mojega telesa! Tvoje srce je grehov očiščeno. Zato ti ukazujem: Ne boj se me prejeti vsak dan, ko mi pripraviš ponižno in pobožno v svoji duši kraj počitka.«
»Naredil te bom za ogledalo grešnikov. Na tebi bodo najbolj zakrknjeni spoznali, kako rad sem usmiljen do njih, da bi jih rešil. Ti si lestev za grešnike, da bodo prišli k meni po tvojem zgledu. Moja hči, postavil sem te kot luč sredi teme, kot novo zvezdo, ki jo dajem svetu, da bo prinesla slepim luč, da bo tiste, ki so zašli, spet pripeljala nazaj in vzdignila tiste, ki so klonili pod bremenom svojih grehov. Ti si pot obupanih, glas usmiljenosti
… Ti mi boš mreža, s katero bom lovil ribe, ki plavajo v valovih sveta. Storil bom, kar ti obetam, ne le zaradi tebe, ampak zaradi svojega ljudstva, da ga po tebi privedem k sebi.«
        »Spovednik ti je prepovedal, da bi mu pošiljala toliko moških in žensk, ki so jih spreobrnile tvoje besede in solze. Govoril ti je, da ne more očistiti toliko hlevov v enem dnevu. Povej mu, da on med spovedjo ne čisti hlevov, ampak pripravlja v dušah spovedancev bivališče zame.«
Sveta Marjeta Marija Kortonska, spokornica, frančiškanska tretjerednica, goduje 22. februarja.
Vir

Marjeta Marija KortonskaDevet let grešnega razmerja z mladim plemičem, ki je kljub prošnjam ni hotel poročiti, je zaznamovalo vse življenje te, ene izmed največjih spokornic vseh časov. Devetindvajset let je delala pokoro za nekaj, kar dandanes človek težko razume. Prav v tej svoji veliki spokornosti pa je postala vzornica in priprošnjica mnogim, ki iskreno iščejo izhod iz svojega žalostnega grešnega stanja.
Ime: Latinsko ime Margarita povezujejo z grško besedo margarites »biser«. Od tod tudi južnoslovansko ime Biserka.
Rodila se je leta 1247 v Lavianu v Toskani v Italiji, umrla pa 22. februarja 1297 v Cortoni, prav tako v Italiji.
Družina: Rodila se je v preprosti kmečki družini. Njena mati je bila zelo pobožna, a ji je, ko je Margareta imela sedem let, umrla, oče pa se je drugič poročil.
Razmere: Mačeha je ni marala, bila je prepuščena sama sebi, tako da se je pri sedemnajstih letih dala zapeljati mlademu graščaku Arseniju iz Muntepulciana. Rodila mu je sina in bila devet let njegova ljubica.
Spreobrnitev: Margaretin ljubimec je šel nekoč po opravkih na pot; čez nekaj dni pa je prišel njegov psiček sam domov. Pred Margareto je skakal, cvilil in jo vlekel za rob obleke, dokler mu ni sledila v gozd in na nekem kraju, kjer je začel pes kopati, našla gnilo in črvivo truplo svojega »partnerja«. Margareto je prizor tako pretresel, da je iz dna duše zavpila: »Nesrečnež, kje je zdaj tvoja duša!«
Mistična doživetja: v zamaknjenih in mističnih pogovorih z Jezusom je bila deležna izrednih milosti doživetja,:vrstile pa so se tudi preizkušnje.
Skupnost: Po spreobrnitvi je Margareta zaprosila za sprejem v Frančiškov tretji red, a je bila tja sprejeta šele po treh letih trdega spokornega življenja. Sama je nato v Cortoni ustanovila zavetišče za revne in bolne, skupnost sester tretjega reda, ki so jih imenovali tudi »uboge«, ter bratovščino Naše ljube Gospe.
Vzdevek: Kot spokorna tretjerednica je dobila vzdevek: frančiškanska Magdalena.
Zavetnica: Častijo jo kot zavetnico Cortone, spokornic in spokornikov, spreobrnjenih prostitutk, potepuhov in klatežev; priporočajo se ji po krivem obdolženi, brezdomci, tisti, ki so zgodaj izgubili starše, nezakonske matere, babice; je tudi zavetnica proti duševnim boleznim, norosti, skušnjavam na področju spolnosti.
Upodobitve: Upodobljena je v obleki tretjerednice frančiškanskega reda, s križem v roki in orodjem, s katerim so mučili Kristusa, z rožnim vencem za pasom, s knjigo, mrtvaško glavo in bičem. Upodabljajo jo tudi, kako ji angeli kažejo nebeško luč, ali s psom.
Pri nas: Že v 18. stoletju je v slovenščini v knjižici Spokorjenje ene imenitne grešnice izšla njena zgodba in bila večkrat ponatisnjena.
Grob: Pokopali so jo v samostanski cerkvi spokornih sester v Cortoni. Na njenem grobu se je zgodilo več čudežev, ko pa so po mnogih letih odkopali njeno truplo, so ga našli nestrohnjeno.
Beatifikacija: Za blaženo jo je leta 1515 razglasil papež Leon X., za svetnico pa 16. maja 1728 papež Benedikt XIII.
Goduje: 22. februarja, v koledarju Frančiškovih redov pa 16. maja.
Vir