sveti Anton Marija Pucci- duhovnik

Anton MarijaSpet smo pri zgledu skromnega, v ničemer »izstopajočega« ali nenavadnega življenja moža, ki je bil preprost župnik, nepoznan zunaj meja svoje župnije in mesta. Njegov življenjepisec ga v našem »Letu svetnikov« lepo opiše: »Ni bil arški župnik … Njegova svetost je bila v tem, da je v svojem poklicu kot redovnik in župnik živel v najprisrčnejši zvezi s križanim Gospodom dan za dnem, z vsakim dejanjem, s slehernim trenutkom.« Njegova otroška leta je zaznamovalo življenje v revni kmečki družini, kjer je moral skupaj z brati in sestrami pomagati pri delu na polju in v gozdu. Ker ni mogel obiskovati šol, ga je domači župnik sam učil: od branja in pisanja do zahtevne latinščine in drugih potrebnih predmetov. Tako je lahko z osemnajstimi leti, kljub nasprotovanju očeta, zapustil dom in stopil v red servitov v Firencah. Tu si je izbral redovno ime Anton Marija, naredil noviciat in slovesne zaobljube ter bil leta 1843 posvečen v duhovnika. Kot novomašnik je nastopil službo vikarja, kasneje pa župnika, pri župnijski cerkvi sv. Andreja v Viareggiu. To je bilo mesto s približno 4000 prebivalci (povečini ribiči in pomorščaki) ob toskanski sredozemski obali. Kljub temu da je kasneje prevzemal tudi službe v redu (prior in provincial), je ostal vse življenje, kar 48 let, »zvest« svoji župniji. Kot redovnik je živel pravo evangeljsko preprostost, zvest zaobljubam, pravilom in predpisom; kot župnik pa je ves izgoreval in se razdajal svojim faranom. Posebna ljubezen in »navdih« v življenju in pri delu sta mu bila Križani ter žalostna Mati Božja. Po njunem zgledu se je tudi on zavzemal za vse, brez razlike, zato je, da bi jim pomagal in skrbel za njihovo versko življenje, ustanovil številne kongregacije, družbe in šole: kongregacijo krščanskega nauka za otroke in odrasle; Alojzijevo družbo; Vincencijevo konferenco; zavod servitinj za dekleta; kongregacijo krščanskih mater, družbo sprave svetega Jožefa ter večerno šolo za otroke in fante z morja. Ob tem pa je vedno jasno poudarjal, da mu ne gre za številno »članstvo« v vseh teh združenjih: »Ne prihajajte k meni s svojimi krstnimi listi; /…/ krstni list, ki ga od vas pričakujem, so vaša dobra dela.« Anton MarijaNjegova ljubezen do bližnjega pa se je izražala v veliki skrbi za bolnike, reveže in zapuščene, zlasti še med epidemijo kolere. Iz svoje posebne ljubezni do bolnih otrok je na obali odprl otroško zdravilišče.

Ime: Krstno ime Evstahij izhaja iz latinskega oz. grškega imena Eustahios, ki je zloženo iz besed eu »dobro, prav, srečno, lepo« in stahys »klas, sad, zarodek, otrok«.
Rodil se je 16. aprila 1819 v kraju Poggiole v Italiji, umrl pa 12. januarja 1892 v Viareggiu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je drugi od sedmih otrok iz preproste kmečke družine. Njegov oče je bil mežnar v krajevni cerkvi.
Zavetnik: Nima sicer posebnega patronata, a ga v letu duhovnikov lahko mirne duše prištejemo k zavetnikom vseh župnikov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki servitov, s štolo in roko, ki jo dviga v znamenje odpuščanja. Njegova steklena krsta s truplom je v cerkvi sv. Andreja v Viareggiu.
Beatifikacija: 12. junija 1952 ga je papež Pij XII. razglasil za blaženega, papež Janez XXIII. pa 9. decembra 1962 za svetnika.
Goduje: 12. januarja.

Misel: »Katerikoli kristjan mnogo laže doseže večno zveličanje kakor nemaren duhovnik, /…/ kajti odurno, kar bogokletno je, če od daritve, opravljene Gospodu, del obdržimo zase ali vzamemo nazaj.«
Vir