sveti Egidij od sv. Jožefa – redovnik

EgidijKomaj deset let je imel Egidij, ko mu je, tedaj še Frančišku Antonu Pashalu, umrl oče. Za revno družino je to pomenilo, da je poslej moral zanjo skrbeti Frančišek. Čeprav še otrok, se je moral iti učit krznarstva. Bil je dober in zgleden vajenec, njegov mojster je kasneje izjavil, da je v njem že takrat prepoznal svetnika. Vsako jutro je namreč, še pred začetkom delovnega dne, šel k maši, pogosto prejemal zakramente in bil srčno pobožen. Njegova posebna »strast« pa je bila, da je rad spremljal duhovnika, kadar je šel k bolniku ali umirajočemu s sveto popotnico. Delal je do svojega 24. leta, potem pa se odločil, da zaprosi za sprejem v samostan. Ko je svojo željo zaupal spovedniku, mu ta ni takoj verjel. Hotel ga je namreč preizkusiti, ali ima poklic in ali je res primeren za samostansko življenje. Za pokoro mu je zato ukazal, da eno leto ne sme zapustiti svoje domače hiše, razen ob nedeljah in praznikih, da se lahko udeleži svete maše. Za Frančiška je bila to huda preizkušnja, toliko bolj, ker je bil navajen na dnevno mašo in obiskovanje bolnikov. A v pokorščini je sprejel naloženo pokoro, Bog pa ga je za to kmalu poplačal s čudovitim doživetjem. Nekoč sta se mu namreč v sanjah prikazala dva frančiškana in ga vabila, naj vstopi v njihov red. Frančišek je sanje zaupal patru gvardijanu domačega samostana svetega Petra Alkantarskega, ta pa mu iz previdnosti ni takoj verjel. Šele ko je Frančišek v cerkvi na oltarni podobi »spoznal« oba patra, ki sta se mu prikazala (to sta bila sveti Peter Alkantarski in sveti Pashal Bojlonski, njegova krstna zavetnika), mu je spovednik verjel in spoznal, da je njegova poklicanost prava. Bil je sprejet v samostan in tam dobil ime Egidij. Želel je postati duhovnik, pa to ni bilo mogoče zaradi pomanjkljive izobrazbe. Večino svojega redovnega življenja je preživel v samostanu sv. Pashala v Neaplju. Tu je bil nekaj časa tudi kuhar; karkoli je počel, je delal s tolikšno ljubeznijo in natančnostjo, da so bratje kmalu spoznali, kako dragocen zaklad je za samostan. Zato so ga postavili za vratarja, saj je tako lahko prihajal v stik z najrazličnejšimi ljudmi: bogatimi in revnimi, preprostimi in odličnimi. Za vsakega si je vzel čas, do vsakega je bil skrajno spoštljiv in ljubezniv. Potoval je po mestu in širši okolici, skrbel za bolne in pomagal gobavcem. Kmalu pa k njemu niso več prihajali samo reveži in bolniki, pač pa je sprejemal celo ministre in kralja.

Ime: Pri krstu je dobil ime Frančišek Anton Pashal, redovno ime Egidij pa izhaja iz latinskega imena Aegidius, ta pa iz grškega Aigidios, ki pomeni »usnjeni ščit«.
Rodil se je 16. novembra 1728 v mestu Taranto v Apuliji v južni Italiji, umrl pa 7. februarja 1812 v Neaplju v Italiji.
Družina: Rodil se je revnim, a pobožnim staršem Kataldu Pontillu in Graziji Procaccio.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, lahko pa ga prepoznamo kot zavetnika bolnih in zavrženih.
Upodobitve: Upodabljajo ga v frančiškanski kuti, običajno ogrnjenega s kapuco, v molitvi pred Marijino podobo.
Beatifikacija: Leta 1888 ga je papež Leon XIII. razglasil za blaženega, 2. junija 1996 pa papež Janez Pavel II. za svetnika.
Goduje: 7. februarja.
Vir

Brat Egidij (1729–1812) je bil redovnik. Njegovo življenje je polno raznih čudežev, ki nam zbujajo stremljenje nad preprostim čudodelnikom.
V življenju sv. Egidija se skoraj ponavlja življenje sv. Frančiška Asiškega in njegovih tovarišev.
Sveto je izvrševal Vodilo sv. Frančiška: »Kot tujci in popotniki na tem svetu naj v uboštvu in ponižnosti služijo Gospodu in zaupljivo prosijo miloščino. Tega se jim ni treba sramovati, saj je Gospod zaradi nas postal ubog na tem svetu.«
Ko je za potrebe svojega samostana od ljudi prosil miloščine, jim je pri tem svetoval v težavah in jih vabil na pot odrešenja. Povsod je oznanjal mir, tolažil žalostne in krepčal bolne. Najpogosteje je ponavljal svojim darovalcem in vsem s katerimi se je srečeval besede: »Ljubite Boga! Ljubite Boga!«
Z ljubeznijo je stal ob strani umirajočim in skrbel, da pravočasno prejmejo svete zakramente in gredo z mirno dušo na drugi svet.
Odlikoval se je v izredni človeškosti in bil veliki častilec sv. evharistije in Blažene Device Marije.
Vir