sveti Franc Ksaver Bianchi – duhovnik in mistik

Franc Ksaver BianchiImena: Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Rodil se je leta 1743 v mestecu Arpino v pokrajini Campagna. Njegov oče je bil tovarnar, mati pa prava mati ubogih. V svoji hiši je imela sobo s šestnajstimi posteljami za revne bolnike. Že v otroških letih je spoznaval, da ne sme zaupati sebi, temveč mora biti odprt za dobre pobude. V šolo je hodil pri redovnikih barnabitih v Neaplju in končno tudi sam postal redovnik. Njegov duhovni voditelj je bil sv. Alfonz Ligvorij. Po mašniškem posvečenju je poučeval retoriko in filozofijo in dosegel sloves učenega moža. Pozneje je bil predstojnik svojega reda in vizitator. Zaradi bolezni je moral to službo opustiti. V premišljevanju in molitvi se je štirinajst let pripravljal na poseben poklic, ki ga mu je Bog določil. Postal naj bi apostol Neaplja. To poslanstvo je Frančišek opravljal z obilnim blagoslovom in izrednimi sadovi vse življenje. Petnajst let, to je do leta 1791, ga je vezalo prisrčno duhovno prijateljstvo s sv. Marijo Frančiško petih ran (to leto je redovnica umrla). Bil je njen pravi duhovni voditelj, svetnica pa mu je dala pobude za njegov notranji razvoj. Na smrtni postelji je položila roke na njegova kolena mu je rekla: »Oh, kaj vse bodo morale te noge trpeti! Tako si bodo prislužile isto krono, ki sta jo prinesla meni božji ženin in njegova mati.«

Frančišek je v naslednjih letih dozorel za svetništvo in vnovič za zunanjo dejavnost. Ko je leta 1801 umrl pobožni duhovnik Tommaso Fiore, se je veliko njegovih učencev podredilo Bianchijevemu vodstvu. Ta krog je bil vedno večji. Revni in bogati, izobraženi in preprosti, celo kardinali in kralji so iskali sveta pri njem in si želeli njegovega duhovnega vodstva. Njegove besede so bile polne nebeške modrosti. Tako je bil svetnik v času nevere in razkroja, revolucionarnih pretresov, duhovno zavetje in opora neštetim v mestu, pravi apostol tega mesta. Spomladi 1804 se je začel križ, ki mu ga je njegova svetniška prijateljica napovedala: noge so mu neznansko otekle in se mu vnele, da je imel rano ob rani. Čeprav so bile rane globoko, so se močno gnojile. Mazali so jih z močno dišečim žolčnim mazilom in jih le poredkoma obvezali. Iz njih se je širil blagi vonj. Nepremično sedeč na stolu je ostal kljub vsemu veder in se ves posvetil svojim obiskovalcem. Kdor je bil pri njegovi maši, je imel vtis, da vidi živega Kristusa. Njegova kratka molitev je bila: Več moči, več trpljenja.

Umrl je na današnji dan leta 1819. Njegov grob v neapeljski cerkvi sv. Jožefa a Pontecorvo je še danes v časteh. Za svetnika ga je razglasil papež Pij XII. leta 1951.
Vir

franc Ksaver BianchiSveti Franc Ksaver Bianchi je bil v svojem življenju uspešen profesor, učen mož, predstojnik in vizitator svojega reda, a mu nič od tega še zdaleč ni pomenilo toliko kot njegov apostolat med ubogimi in zavrženimi ter dušnega miru potrebnimi ljudmi. V Neaplju je več desetletij skrbel za reveže in bolnike, mnogim je bil duhovni voditelj ali spovednik, v času hudih preizkušenj za mesto (Napoleonovi revolucionarni pretresi, nevera, sovražnost do Cerkve) pa se ga je prijel vzdevek apostol Neaplja, podobno kakor stoletja prej sv. Filipa Nerija za Rim. Svojo svetniško pot je »kronal« s prenašanjem svojevrstnega skrivnostnega križa: noge so mu neznansko otekle in se spremenile v eno samo gnojno in bolečo rano. Postal je popolnoma nepremičen, s skrajnimi napori pa je vse do zadnjega maševal in sprejemal tiste, ki so potrebovali njegovo pomoč ali nasvete.

Ime: Prvotno pomeni latinsko ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Bianchi pa je nosil ime po svetem Frančišku Ksaveriju (Javier je grad v Španiji, kjer se je rodil ta svetnik).
Rodil se je 2. decembra 1743 v mestecu Arpino v pokrajini Campagna v Italiji, umrl pa 31. januarja 1815 v Neaplju, prav tako v Italiji.
Družina: Njegov oče je bil zelo socialno čuteč tovarnar sukna, tudi njegova mati je bila prava mati ubogih, saj se je veliko posvečala skrbi za revne bolnike.
Študij: Pravo je študiral na univerzi v Neaplju, filozofijo in teologijo pa v Marcerati, Rimu in Neaplju, med tem časom pa vstopil k barnabitom.
Skupnost: Red barnabitov ali regularnih kanonikov sv. Pavla je leta 1530 ustanovil nekdanji zdravnik, pozneje duhovnik Anton Marija Zaccaria v Milanu. Skupnost širi ljudske pobožnosti in evharistično češčenje. Njihova posebna skrb je tudi nega bolnikov in vzgoja deklet (ženska veja).
Njegov duhovni voditelj je bil sv. Alfonz Ligvorij, sam pa je bil spovednik ali je voditelj: duhovno spremljal številne ljudi, med njimi mistikinjo sv. Marijo Frančiško petih ran, mnoge izobražene in preproste ljudi, kardinale in kralje.
Zavetnik: mesta Neaplja.

Kreposti: Že od doma je imel razvit izredno globok socialni čut, skrbel je za reveže in bolnike v Neaplju ter mlada dekleta odvračal od prostitucije. Bil je človek kontemplacije in molitve, moder, bistrega uma in vedrega srca.
Čudeži: Imel je posebne darove: videnja, zamaknjenja, dar prerokovanja, ob njem so se dogajali razni čudeži (leta 1805 je ustavil izbruh lave iz Vezuva).
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki z rožnim vencem v roki pred Marijinim kipom.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Leon XIII. 22. januarja 1893, za svetnika pa Pij XII. 21. oktobra 1951.
Grob: Njegov grob je v cerkvi sv. Jožefa a Pontecorvo v Nepalju.
Goduje: 31. januarja.
Misel: »Ko boste slišali, da ne morem več maševati, me imejte za mrtvega.«
Vir