Imena: Marija Frančiška, Marija, Frančiška, …
Rodila se je v Neaplju leta 1715. Pri krstu je dobila ime Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa je njeno redovno ime. Šestnajstletna je postala tretjerednica alkantarincev, zelo stroge veje frančiškanske redovne družine, ki jo je ustanovil sv. Peter Alkantarski. Že kot štiriletna deklica je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in bila s srcem pri Bogu.
Oče jo je hudo pretepel, ko se mu je uprla in se ni hotela poročiti s premožnim fantom. Njen spovednik je končno očeta prepričal, da je hčerki dovolil vstopiti v tretji red alkantarink, vendar je ostala doma in delala v njegovem podjetju. Čeprav je bilo v Neaplju znano njeno svetniško življenje, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, temveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva. Celo njena birmanska botra jo je pri duhovnem sodišču tožila, češ da je čarovnica, vendar je Marija Frančiška preizkušnjo dobro prestala. Neki duhovnik je s prisego potrdil znamenja Kristusovih ran na njej.
Leta 1749 ji je umrla mati. Ko zaradi surovosti najbližjih sorodnikov ni mogla več vzdržati doma, se je zatekla k nekemu trgovcu, kjer si je služila kruh z delom v gospodinjstvu in vzgojo otrok. Tudi tu je doživljala krivice in gorje. Gospodinja je poneverila možev denar, potem pa njo tožila na sodišču. Bila je oproščena. Zadnjih osemintrideset let je prebila kot gospodinja pri nekem duhovniku. Ko ji je umiral oče, je prosila Boga, da bi smela zanj trpeti smrtni strah. Bog jo je uslišal. O takih mističnih nadomeščanjih v njenem življenju je ohranjeno več poročil. Tako je tudi prosila Boga, da bi smela namesto očeta prenašati trpljenje vic. Zelo veliko je molila za rajne. Večkrat je bilo videti, kot da ima zveze z onstranstvom in da živi, kakor da je doma v tem nadčutnem območju. Imela je tudi dar prerokovanja. V gradivu za razglasitev za svetnico je veliko dokazanih čudežev zlasti v službi ljubezni do bližnjega. Umrla je 6. oktobra 1791 v Neaplju, za svetnico jo je leta 1867 razglasil papež Pij IX.
Goduje 6. oktobra.
Vir
Kot redovnica, tretjerednica, ni živela v samotni samostanski celici, ampak v svetu. To je ponovni dokaz tem, ki pravijo, da se pobožno življenje lahko živi le za samostanskimi zidovi. Živela je v okoliščinah, v katerih živi večina ljudi. Pismo, s katerim je bila proglašena za blaženo lepo govori, kako je Marija Frančiška (1715–1791) premagala sovražnika človeškega zveličanja na odprtem polju, med nevarnostmi sveta, sredi hrupa mestnega življenja.
Že kot otrok je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in je bila s svojim srcem pri Bogu. Čeprav je bila v Neaplju že takrat znana po svojem svetniškem življenju, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, kjer je gospodoval surovi oče, marveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva.
Ker je svetnica živela v naših časih, so izjavljali njeni sodobniki, tako so se nam ohranili posamezni dogodki njenega življenja. Kar je mučenec sv. Lovrenc rekel o sebi, velja tudi o tej svetnici: »Noč njenega zemeljskega življenja nima teme, marveč je vse jasno pred našimi očmi«.
Vir
V Neaplju (v Kampániji), sveta Marija Frančiška od ran našega Gospoda Jezusa Kristusa (Ana Marija) Gallo, devica iz sekularnega Tretjega reda svetega Frančiška, čudovita ob neštevilnih in pogostih mučenjih in bojih s potrpežljivostjo, spokornostjo in ljubeznijo do Boga in duš.
Vir