Imena: Marija Frančiška, Marija, Frančiška, …
Rodila se je v Neaplju leta 1715. Pri krstu je dobila ime Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa je njeno redovno ime. Šestnajstletna je postala tretjerednica alkantarincev, zelo stroge veje frančiškanske redovne družine, ki jo je ustanovil sv. Peter Alkantarski. Že kot štiriletna deklica je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in bila s srcem pri Bogu.
Oče jo je hudo pretepel, ko se mu je uprla in se ni hotela poročiti s premožnim fantom. Njen spovednik je končno očeta prepričal, da je hčerki dovolil vstopiti v tretji red alkantarink, vendar je ostala doma in delala v njegovem podjetju. Čeprav je bilo v Neaplju znano njeno svetniško življenje, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, temveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva. Celo njena birmanska botra jo je pri duhovnem sodišču tožila, češ da je čarovnica, vendar je Marija Frančiška preizkušnjo dobro prestala. Neki duhovnik je s prisego potrdil znamenja Kristusovih ran na njej.
Leta 1749 ji je umrla mati. Ko zaradi surovosti najbližjih sorodnikov ni mogla več vzdržati doma, se je zatekla k nekemu trgovcu, kjer si je služila kruh z delom v gospodinjstvu in vzgojo otrok. Tudi tu je doživljala krivice in gorje. Gospodinja je poneverila možev denar, potem pa njo tožila na sodišču. Bila je oproščena. Zadnjih osemintrideset let je prebila kot gospodinja pri nekem duhovniku. Ko ji je umiral oče, je prosila Boga, da bi smela zanj trpeti smrtni strah. Bog jo je uslišal. O takih mističnih nadomeščanjih v njenem življenju je ohranjeno več poročil. Tako je tudi prosila Boga, da bi smela namesto očeta prenašati trpljenje vic. Zelo veliko je molila za rajne. Večkrat je bilo videti, kot da ima zveze z onstranstvom in da živi, kakor da je doma v tem nadčutnem območju. Imela je tudi dar prerokovanja. V gradivu za razglasitev za svetnico je veliko dokazanih čudežev zlasti v službi ljubezni do bližnjega. Umrla je 6. oktobra 1791 v Neaplju, za svetnico jo je leta 1867 razglasil papež Pij IX.
Goduje 6. oktobra.
Vir
Kot redovnica, tretjerednica, ni živela v samotni samostanski celici, ampak v svetu. To je ponovni dokaz tem, ki pravijo, da se pobožno življenje lahko živi le za samostanskimi zidovi. Živela je v okoliščinah, v katerih živi večina ljudi. Pismo, s katerim je bila proglašena za blaženo lepo govori, kako je Marija Frančiška (1715–1791) premagala sovražnika človeškega zveličanja na odprtem polju, med nevarnostmi sveta, sredi hrupa mestnega življenja.
Že kot otrok je tako rada molila, da se je ponoči prebujala za več ur in je bila s svojim srcem pri Bogu. Čeprav je bila v Neaplju že takrat znana po svojem svetniškem življenju, je morala veliko trpeti ne le zaradi razmer v družini, kjer je gospodoval surovi oče, marveč tudi zaradi ljubosumnih »pobožnih duš«, ki so jo zaradi njenih zamaknjenj in znamenj petih Kristusovih ran dolžile čarovništva.
Ker je svetnica živela v naših časih, so izjavljali njeni sodobniki, tako so se nam ohranili posamezni dogodki njenega življenja. Kar je mučenec sv. Lovrenc rekel o sebi, velja tudi o tej svetnici: »Noč njenega zemeljskega življenja nima teme, marveč je vse jasno pred našimi očmi«.
Vir
V Neaplju (v Kampániji), sveta Marija Frančiška od ran našega Gospoda Jezusa Kristusa (Ana Marija) Gallo, devica iz sekularnega Tretjega reda svetega Frančiška, čudovita ob neštevilnih in pogostih mučenjih in bojih s potrpežljivostjo, spokornostjo in ljubeznijo do Boga in duš.
Vir
Zavetnik: gospodinj in izkoriščanih otrok
Atributi: križ, lilija, trnjeva krona na glavi
Marija Frančiška od peterih ran se je rodila v družini manjšega obrtnika, ki pa s svojim družbenim in gmotnim položajem nikoli ni bil zadovoljen, zato je k delu in garanju priganjal vso družino in se mu tudi otroci niso prav nič smilili. Oče je bil pravi grobijan, človek hitre jeze, mati pa potrpežljiva in pobožna žena, ki je vso grobost svojega moža jemala nase in, kolikor je mogla, branila otroke pred izkoriščanjem, ki so ga bili deležni. Zlasti še Marijo Frančiško, ki je, kljub temu da je bila bolehna in je večkrat bruhala kri, morala trdno delati. Bila pa je otrok velike pobožnosti, saj njeni življenjepisci pravijo, da je že pri štirih letih tako rada molila, da je ponoči več ur prebila v molitvi in »bila s svojim srcem pri Bogu«. Prvo obhajilo je sprejela že s sedmimi leti in bila odtlej skoraj vsak dan pri sveti maši, obhajilo pa je bilo njeno največje zadoščenje.
Oče jo je želel na silo poročiti z nekim bogatim mladeničem, a se mu je takrat prvič odločno uprla in morala zato živeti v hišnem priporu. Šele na prigovarjanje njenega spovednika jo je izpustil in ji dovolil, da postane svetna tretjerednica reda alkantarencev, pod pogojem, da ostane doma in dela v njegovem podjetju. Oče jo je hudo izkoriščal, tako da je ob svoji bolehni naravi morala veliko pretrpeti. Trpela pa je tudi zaradi svojega svetniškega življenja, saj so jo zaradi številnih zamaknjenj in peterih Kristusovih ran, ki jih prejela, mnogi dolžili čarovništva. Na sodišču je uspešno prestala preizkušnjo; obstaja pa tudi zapriseženo pričevanje nekega duhovnika, ki je potrdil pristnost ran. Rane je pozneje prerasla tanka koža, tako, da so bile vidne le, če jih je pridržala proti svetlobi. Po smrti matere ni mogla več dolgo prenašati surovosti in izkoriščanja domačih, zato se je zatekla v službo k nekemu trgovcu, kjer je pomagala pri gospodinjstvu in vzgajala otroke. Pa je prišla z dežja pod kap, saj je tudi tu morala prenašati krivice in gorje, dokler se ni kot gospodinja preselila k nekemu duhovniku in mu je služila celih 38 let.
Bila je žena številnih mističnih doživetij; njena »posebnost« so bila mistična nadomeščanja, o katerih obstajajo tudi poročila in pričevanja. Tako je bila npr. uslišana, da je namesto umirajočega očeta trpela smrtni strah in prenašala trpljenje vic. Sploh se je zdelo, da ima posebne zveze z onstranskim svetom, veliko je molila zlasti za rajne, imela pa je tudi dar prerokovanja. Izpričanih in dokazanih je zlasti veliko čudežev v njeni službi ljubezni do bližnjega.
Ime: Njeno krstno ime je Ana Marija Nikoleta, Marija Frančiška pa redovno. Vsa imena so splošno znana; ime Nikoleta pa izhaja iz grškega imena Nikolaos, ki je zloženo iz besed nike »zmaga v boju« in laos »narod, ljudstvo«.
Rodila se je 25. marca 1715 v Neaplju, umrla pa 6. oktobra 1791, prav tako v Neaplju v Italiji.
Družina: Njen oče je bil Frančišek Gallo, trgovec, imel je majhno obrt za izdelovanje svilenih trakov, mati pa Barbara Basinsin.
Zavetnica: Nima posebnega patronata, a jo lahko štejemo tudi za zavetnico gospodinj ali izkoriščanih otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo v obleki frančiškanske tretjerednice (alkantarencev – ustanovil jih je Peter Alkantarski) s križem in z lilijo v roki ter s trnjevo krono na glavi.
Beatifikacija: 12. novembra 1843 jo je papež Gregor XVI. imenoval za blaženo, 29. junija 1867 pa papež Pij IX. za svetnico.
Goduje: 6. oktobra.
Vir