sveti Janez Teristi – menih

Janez Teristi        Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
        Živel je v 11. stoletju. Rodil se je plemenitaškim in bogatim staršem v mestu Palermo, čeprav naj bi družina živela v kraju Cursano na Kalabriji. Po življenjepisih se je to zgodilo zaradi divjanja Saracenov. Ti so s Sicilije prodrli na ta južnoitalijanski polotok ter porušili Cursano in druga bližnja mesta. Njegova družina je bila pri tem zelo prizadeta. Saraceni so ubili očeta, nosečo mater pa odpeljali v Palermo, kjer jo je vzel za ženo eden najimenitnejših Arabcev v mestu.
        Mati je ostala v srcu kristjanka in je v haremu zelo trpela. Želela je, da sina ne bi vzgajali mohamedanci. Skrivaj mu je svetovala, naj zbeži nazaj na Kalabrijo, se da krstiti in tako postane kristjan. V zvezi z njegovim begom s Sicilije poročajo o prvem čudežu. Janez je z majhnim križem v roki razpršil svoje zasledovalce. Ko je prišel v domače kraje, ga je škof sprejel z nezaupanjem. Z raznimi dobrimi deli je moral dokazati odločenost, da postane kristjan. Bil je krščen in poučen v veri.
        V kalabrijskem mestu Stilu je v cerkvi videl podobo sv. Janeza Krstnika. Tako ga je prevzela, da je sklenil poslej posnemati zglede tega svetnika. Umaknil se je na bližnjo goro Consolino, kjer se je srečal z dvema menihoma samotarjema. Sprejela sta ga medse in ga poučevala o meniških pravilih sv. Bazilija. Tako je postal menih bazilijanec.
        Iz njegovega poznejšega življenja je znanih še več čudežev. Tako je nekoč šel na polje nekega posestnika, ko so ravno želi. Razdivjalo se je neurje. Janez je med tem molil. Ko je nevihta ponehala, je bilo klasje požeto in povezano v snope. Zadnji čudež, o katerem poročajo, je bil povezan z zgodovinskimi okoliščinami tistega časa. Neki plemič po imenu Ruggero, ki so ga nazivali »kraljevi sin«, je bil v boju hudo ranjen. Janez Teristi je bil tedaj že mrtev in ljudje so ga takoj po smrti imeli za svetnika. Ko so na Ruggerovo rano položili krajec Janezove obleke, je ta nenadoma ozdravel.
        Natančen datum smrti Janeza Teristija ni ugotovljen. Najbolj verjetno je mnenje, da je umrl še pred letom 1099, ker je tedaj že obstajal samostan, posvečen njegovemu imenu. V poročilih je predstavljen kot vzor svetosti, tesno povezan z meniškim okoljem bazilijanskega tipa. Pripisujejo mu kreposti gorečnosti, poguma, ponižnosti, vztrajnosti.
Vir