sveti Peter Tomaž – nadškof, redovnik in pridigar

Peter TomažImena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
  Čeprav je bil član strogega karmeličanskega reda, je bilo njegovo življenje na zunaj zelo razgibano. Rodil se je leta 1305 ali 1306 kot sin revnih staršev v kraju Perigord (pokrajina Dordogne) v Franciji. Kot mladenič se je šolal v mestu Monpazier in se večkrat vzdrževal tudi z miloščino in poučevanjem manj nadarjenih šolarjev. Z dvajsetimi leti je stopil h karmeličanom v mestu Bergerac. Nato se je v raznih  karmeličanskih samostanih posvetil študiju filozofije in teologije. 
  Papeži so tedaj živeli v »babilonski sužnosti« v Avignonu. Ko je bil Peter Tomaž leta 1345 imenovan za generalnega prokuratorja karmeličanskega reda, se je preselil v to mesto in bil poslej zaposlen v papeških službah. Ko so ga določili za papeškega pridigarja, je najprej odšel v Pariz, da je dosegel magisterij v teologiji, nato pa je prevzel to službo. Govoril je tudi na pogrebu papeža Klementa VI.
  Papež Inocenc VI. mu je najprej naložil delo za spravo med krščanskimi kralji in knezi. Spoštovali naj bi pravice Cerkve na svojih ozemljih. Druga njegova naloga je bila pospeševati edinost med zahodno in vzhodno Cerkvijo, predvsem pa naj bi organiziral križarsko vojno proti muslimanom, za osvoboditev svetih krajev. Leta 1354 je postal škof in papež ga je imenoval za svojega legata na krščanskem Vzhodu. Tedaj si je zelo prizadeval za protiturško zvezo med Apostolskim sedežem, Ciprom, Benetkami in viteškim redom sv. Janeza v Jeruzalemu. Leta 1360 je odšel na Ciper in tam kronal za jeruzalemskega kralja svojega prijatelja Petra iz Lusignana. Na Cipru je kljub nasprotovanju uspešno deloval za združitev krajevne pravoslavne Cerkve z Rimom. Leta 1362 se je s kraljevim kanclerjem Filipom vrnil v Evropo, da bi organiziral nov križarski pohod. Papež ga je tedaj imenoval za nadškofa na Kreti. Ko so bile rešene vse organizacijske in diplomatske težave, je križarska vojska odšla na pohod v Egipt. Sam nadškof je bil navzoč pri zavzetju Aleksandrije. Ko se je vrnil na Ciper, je hudo zbolel in v karmeličanskem samostanu v Famagusti umrl 6. januarja 1366. 
Izročilo mu pripisuje zbirko pridig v čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Za svetnika so ga začeli častiti takoj po smrti. To češčenje pa so papeži potrdili šele v letih 1609 in 1628. Slikajo ga v meniški obleki v trenutku, ko ga Turki prebodejo s sulico (po legendi iz 16. stoletja), ob vznožju pa ležijo znamenja škofovske službe. Druga upodobitev pa ga kaže, kako govori na prižnici.
Goduje 6. januarja.
Vir