sveti Venancij – škof in mučenec

Venancij        Sveti Venancij je bil prvi po imenu znani škof v Saloni, glavnem mestu rimske province Dalmacije. Računamo, da je v Salono prišel (morda iz Rima) okrog leta 250 in da je umrl mučeniške smrti l. 258, ko je kristjane preganjal cesar Valerijan. Smrt ga ni doletela v Saloni, kjer je bil njegov škofijski sedež, marveč v mestu Delminium, ki je dalo ime sedanjemu Duvanjskemu polju. Bržkone je bil, tako sklepamo iz legendarnega opisovanja, na misijonskem potovanju v notranjih krajih, kjer so živeli razkropljeni kristjani. Te je bilo treba v veri potrditi, zraven pa pridobiti še nove z oznanjevanjem evangelija.
        Pol stoletja po smrti sv. Venancija je bilo v bogati rimski Dalmaciji po vseh krajih, posebno v mestih, mnogo kristjanov, razdeljenih na več škofij. Odtod smemo sklepati, da je bilo že v Venancijevem času kristjanov že precejšnje število. Upravičeno še v poznih poročilih hvalijo potrudljivo pastirsko delavnost prvega znanega škofa. Ker je že sv. Pavel poslal učenca Tita (gl. 6. febr.) v Dalmacijo (2 Tim 4, 102 Tim 4, 10
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

10 Zakaj Dema me je zapustil, ker je vzljubil ta svet, in je odšel v Tesaloniko, Krescent v Galijo, Tit v Dalmacijo. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je to znamenje, da je Cerkev na te kraje bila pozorna in je semkaj po
šiljala še nove misijonarje, ki pa jih po imenu ne poznamo. Prav mogoče je, da je bil v Saloni, to je v kraju, ki mu danes pravimo Solin pri Splitu, že pred Venancijem kak škof, pa nam zgodovina njegovega imena ni ohranila. Tudi o okoliščinah smrti sv. Venancija ni nadrobnih poročil. Vemo samo, da so kristjani v mirni dobi, ki je nastopila po smrti cesarja Valerijana (l. 260), Venancijeve mučeniške relikvije prenesli v Salono (Solin) in so jih tu imeli zelo v časteh. Njegovo češčenje je bilo splošno znano, zato je papež Janez IV. (64042), sam po rodu Dalmatinec, poslal v te kraje opata Martina, naj spričo nevarnosti, da pod oblastjo poganskih Slovanov relikvije mučencev propadejo, vse svete ostanke zbere in prenese v Rim. Opat Martin je seveda našel Salono v razvalinah (mesto so Slovani porušili že okoli 61014), grobove mučencev pa je lahko odkril. Tako je v delu današnjega Solina, ki se imenuje Manastirine, zbral svete ostanke več mučencev, jih z drugimi, ki jih je našel drugod ob obali tja do Poreča v Istri, spoštljivo shranil in odpeljal v Rim. Tam jih je sprejel v varstvo papež Janez IV., jim zgradil ob krstilnici v Lateranu novo kapelico in jo imenoval po sv. Venanciju, najvažnejšem mučencu. Venancijevo kapelico je dokončal šele novi papež Teodor (64249) in dal v njej napraviti sliko svetih mučencev v mozaiku, ki je še zdaj ena največjih znamenitosti Rima. Sv. Venancij stoji na levi strani osrednje mozaične slike med papežem Janežem IV. in Janezom Evangelistom. Nekatere druge mučence s tega mozaika bomo v Letu svetnikov še imenovali.
      Venancij  Zgodba svetega Venancija s tem ni končana. V Rimu se je namreč začelo novo češčenje tega mučenca. V Italiji so ga najbrž zato tembolj ohranili v častnem spominu, ker je bil tu rojak; natančneje ne vemo, iz katerega kraja je bil doma, verjetno pa je bil Rimljan. Njegove relikvije si je nato pridobilo mesto Camerino v Rimskih Apeninih (sredi med Assisijem in jadransko obalo). Ker niso imeli pravih zgodovinskih poročil, so ga pozneje razglasili za svojega rojaka in mu napisali mučeniško legendo. Ta pripoveduje, da je sv. Venancij  dal življenje za Kristusa že, ko je bil star petnajst let, in da je junaško prenesel strašna mučenja najrazličnejših vrst. Bog pa ga je poveličal z velikimi čudeži. (Legenda povzema dogodke pri mučenju drugih pričevalcev za Kristusa.) Medtem ko so se v Rimu spominjali godu sv. Venancija stalno 1. aprila, so v Camerinu nastavili njegovo praznovanje na dan 18. maja; isti dan je bil god sv. Venancija tudi po naših koledarjih.
        Relikvije sv. Venancija pa je pridobila še stolnica mesta Toledo, ki je bilo (pred Madridom) prestolnica Španskih kraljev. Tudi tu so imeli opis svetnikovega življenja, ki se bolj drži zgodovinskih dejstev. O njem pravilno trdi, da je bil dalmatinski mučenec, napravlja pa ga le za škofa v Toledu. Latinski izraz Salonitanus so brali po svoje kot »Toletanus«, misleč, da je tako napako zagrešil prepisovavec. Danes je ugotovljeno, da je edino pravi sveti Venancij prvi znani škof v Saloni (Solinu) in tako prvi v vrsti škofov, ki imajo zdaj sedež v Splitu.

Bulič-Bervaldi,  Kronotaksa  solinskih  biskupa,   1924;   ŽS  II,  36   (Kovačič);   BSS  XII. 969-78.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973