Veliki petek je edini dan v letu, ko Cerkev ne obhaja evharistične daritve, saj se ta dan spominjamo Jezusove daritve na križu. To je dan strogega posta, dan, ko molčijo tudi orgle in zvonovi! Ob 15. uri se verniki zberejo v cerkvah ali na prostem k pobožnosti križevega pota. Zvečer pa se pričnejo obredi velikega petka, ki so bogati s svojo simbolno govorico:
Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.
Po tem starem izročilu Cerkev na veliki petek ne obhaja evharistične daritve.
Poseben obred v čast Gospodovemu trpljenju in smrti vernikom pomaga, da se poglobijo v Jezusovo krvavo daritev na križu.
Ta obred ima tri dele:
-opravilo Božje besede,
-češčenje križa, in
-obhajilo.
Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.
Prvi del opravila se zaključi s slovesnimi prošnjami za vse potrebe. Danes Cerkev še posebno moli za vse ljudi, prav nikogar noče pozabiti. Ob desetih prošnjah, ki so zelo lepe in vsebinsko bogate, se nekaj časa moli v tišini.
Prav posebej pretresljiv in globok je drugi del opravila, razkrivanje in čaščenje križa. Duhovnik s spremstvom prinese križ po cerkvi in trikrat zapoje povabilo ‘Glejte les križa na katerem je zveličanje sveta viselo’. Ta del obreda spremljajo verniki stoje in po vsakem vzkliku odgovorijo: »Pridite, molimo!«. Zatem znamenje svojega odrešenja počastijo s poklekom, poljubom ali s poklonom.
Danes Cerkev ne obhaja mašne daritve, toda Jezusovo telo, ki je bilo za ljudi darovano na križu, smejo verniki prejeti v svetem obhajilu.
Najsvetejše, zagrnjeno s tančico, duhovnik slovesno prenese v božji grob kjer je izpostavljeno v čaščenje.
Vir
Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja
V določbah prenovljenega liturgičnega koledarja je rečeno: »Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in po možnosti tudi na veliko soboto do velikonočne vigilije, naj se povsod obhaja sveti velikonočni post. – Na petek velikega tedna je v popoldanskih urah opravilo Gospodovega trpljenja.«
Strogega posta na veliki petek so se kristjani držali že takoj v začetku, še preden je bil v Cerkvi uveden kateri koli obvezni post. Cerkev mu že od nekdaj pripisuje veliko važnost zaradi tega, ker je skupni zunanji izraz vere kristjanov v Križanega in vdanosti do njega, a tudi skupno zunanje znamenje in hkrati sredstvo za čim globljo notranjo priključitev Kristusu v njegovem odrešilnem trpljenju in smrti kot prehodu k Očetu v poveličano življenje. Na ta smisel naj bi nas opozorilo že ime: »Sveti velikonočni post!«
Gospod je umrl po judovskem (luninem) koledarju 14. nizana (nekako ob koncu marca ali v začetku aprila, po prvi pomladanski polni luni). Tisto leto je 14. nizan bil petek. Ko je šlo za vprašanje, ali naj se Cerkev pri obhajanju velike noči drži vedno 14. nizana ali pa dneva v tednu (tukaj petka), se je odločila za to drugo, ker je hotela dan Gospodovega vstajenja praznovati v nedeljo.
Jutranjice, s katerimi se obhajanje velikega petka začne, so takšne, kakršne so bile že v najstarejši dobi. Psalmi (2; 21; 26; 37; 39; 53; 58; 87; 93), ki so za to izbrani – in, ki bi jih po možnosti brali in premišljevali tudi kristjani, ki ne molijo duhovnih dnevnic – vsi kličejo v veliki stiski k Bogu. To so kriki Kristusa, Cerkve, nas samih k Očetu. Kriki tesnobe in hkrati zaupanja v Očetovo odrešujočo ljubezen! A kakor odgovor nam trikrat pretresljivo in nepreslišno zadoni na uho božja beseda iz Jeremejevih Žalostink: »Jeruzalem, Jeruzalem, spreobrni se h Gospodu svojemu Bogu!«
V božjih hramih naših cerkva vlada ta dan tiha in globoka žalost. Oltar je čisto prazen, brez križa, brez svečnikov in prtov. Obredi velikega petka so najstarejši in najčastitljivejši ostanek starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti. Ko se začne slovesno sveto opravilo – če je mogoče prav tisto uro, ko je Jezus umrl na križu – pristopi duhovnik v rdečih oblačilih pred oltar, se v žalosti vrže na tla na obraz in nekaj časa tiho moli. – Zatem je najprej opravilo božje besede, ki se konča z »evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti po Janezu« (18, 1-40; 19, 1-42). – V drugem delu so zelo lepe in vsebinsko bogate »slovesne molitve«, ki jih je devet: za sv. Cerkev, za papeža, za vse cerkvene stanove, za državne poglavarje, za katehumene, za potrebe vernikov, za edinost Cerkve, za spreobrnjenje Judov, za spreobrnjenje nevernikov. – Za mnoge udeležence je še prav posebno pretresljiv tretji del opravila: slovesno razkrivanje in češčenje križa, med katerim pevci pojejo »Očitanja«, ki se tako imenujejo po odpevu: »Ljudstvo moje, kaj sem ti storil? Ali s čim sem te užalil? Odgovori mi!« – Končno je še skupno sv. obhajilo. Evharistične daritve, to je sv. maše, ki je nekrvavo ponavzočevanje Kristusove krvave daritve na križu, na ta dan (in na veliko soboto čez dan) nikjer in nikoli ni bilo. Namesto tega se Cerkev tega dne na druge načine tako močno vživlja v enkratno Kristusovo daritev, da se ji njeno zakramentalno ponavzočevanje ne zdi primerno. Pač pa je l. 1956 spet uvedla staro navado, da od hostij, posvečenih prejšnjega dne, na veliki petek skupaj z duhovnikom tudi verniki prejmejo sv. obhajilo kot predragoceni sad drevesa sv. križa.
Za liturgijo velikega petka je pač najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa. Pomen tega obreda opisuje znani teolog K. Rahner: »Duhovnik stopnjema razkrije velik križ in trikrat zapoje z vedno višjim glasom:
,Glejte les križa, na katerem je viselo zveličanje sveta. Pridite, molimo!’ Nato s trikratnim poklekom s kar največjo spoštljivostjo skupaj z asistenco počasti križ. Zatem ga počaste drugi.
Mnogi gredo ob razkritem križu mimo. Mnogi ostanejo. Ker spadajo semkaj. Ker so tukaj vse našli. Ostanejo. Pred tem križem pokleknejo grešniki – ah, to smo mi vsi. Saj smo Kristusa mi križali. Kajti naši grehi so nanj položeni. Iz našega greha se je rodila smrt, ki je njega prizadela. On je trpel, kar smo mi zakrivili.
Ob njegovih nogah leže umirajoči. Kajti njegovo usodo trpe. Umirajo, ker je on umrl. Sicer vsi umirajo zaradi greha. Toda Bog je samo zato dopustil, da je ta smrtonosna krivda dobila vstop v njegovo kraljestvo tega sveta, ker je bil ta svet še enkrat zaklenjen v njegovi ljubezni do tistega učlovečenega Sina, v čigar smrti je mogel z večjo milostjo greh tako premagati, da se sploh ni izmaknil njegovemu usmiljenju. In zato je smrt, ki si jo kot plačilo za greh sami nakopujemo in pretrpimo, najpoprej in navsezadnje vendarle takšna smrt, ki stori, da greh umre.
Pred njegovim križem jokajo trpeči. Katera noč stiske bi ne bila njegova noč? Katere solze niso posvečene z njegovimi solzami? Kateri bridkosti je treba več vedeti, da bi mogla biti prestana v upanju, kakor pa vedeti to, da jo je nosil Sin človekov, ki je bil božji Sin? Pred njim kleče otroci. Kajti ljubil jih je in jim, čeprav je vedel, kaj je v vsakem človeku, zaupal – ter je klical svoj gorje zoper tiste, ki pohujšajo katerega izmed teh malih.
Pred njim kleče stari, ki nimajo – če odkrito povemo – ničesar več pred seboj in tudi ne smejo imeti, razen to, da umrejo. Pred umirajočim Bogom klečijo. In vedo, da jih še čaka tista največja milost in tista najtežja storitev, ki jo samo tisti prav sprejme in prav izvrši, ki umrje v njem in z njim.
Molče klečijo pred njim osamljenci. Kajti on, ki je najbolj osamljen, on, ki umira v puščavi smrti in v zapuščenosti od Boga, on jih pozna in je dal, da je njihova bridka osamljenost dobila vstop v njegovo lastno srce, dokler ni bilo iz njega izrinjeno vse drugo, le ljubezen do zapuščenih ne. Pred njim jokaje kleče vdove in matere, ki so izgubile svojega sina. Kajti njegovo oko še gleda ljubeče in skrbno skozi temne sence smrti, ki ga objamejo, na matere, ki jih mora pustiti osamljene.
Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in, ki ostane.
Pred križem kleče učenjaki in modrijani. Zato, da se nauče, kako ničeva je vsa modrost, ako se ne izgoreva v blaženi nespameti ljubezni. Zato, da se nauče, kako je tista logika križa, ki je Grkom nespamet in Judom pohujšanje, njim, ki so na poti zveličanja, božja modrost in božja moč, in kako je Bog hotel po nespameti križa rešiti svet, da bi obmolknila usta in bi se pred nespametjo božje ljubezni ponižala sleherna modrost sveta.
Pred križem klečijo duhovniki božji, ker morajo oznanjati Križanega in, ker vedno pijejo iz keliha njegovih neuspehov. Ker njegovega usmiljenja bolj potrebujejo kakor vsi drugi. Zakaj od njih se bo zahteval obračun, ali so pazili na kri, ki je danes tekla iz ran Sina človekovega. Tako vsi, ki so spoznali božje usmiljenje, poklekujejo pred križem, ki se nevidno vzpenja kvišku skozi vse prostore in vse čase. In padajo pred njegovim obličjem. Molčijo. Jokajo. In molijo Križanega.« (K. Rahner, Kleines Kirchenjahr, Ars sacra, Munchen brez l., 75 ss.)
Iz grške liturgije velikega petka:
Zaradi drevesa je bil Adam izgnan iz raja. Zaradi drevesa križa sme razbojnik prebivati v raju. Oni je z uživanjem sadu prelomil zapoved Njega, ki ga je ustvaril. Ta pa je izpovedal vero v tistega, ki je bil z njim vred križan, v skritega Boga, in je zaklical: »Spomni se me v svojem kraljestvu!«
Tvoja stran, življenje podeljujoča, žuboreča kakor studenec iz Edena, napaja tvojo Cerkev, o Kristus, kakor duhovni raj in se od tukaj razliva kakor od prazačetka; v štirih evangelijih namaka svet, poživlja stvarstvo in podarja narodom zanesljivi nauk, da se klanjajo tvojemu kraljestvu.
Zaradi mene si bil križan, da bi bilo meni odpuščeno. Tvoja stran je bila prebodena, da bi od tamkaj name tekle reke življenja. Ti si bil preboden z žeblji, da bi jaz, v zaupanju na veličino tvoje moči v globini tvojega trpljenja, klical k tebi:
O Kristus, ki podeljuješ življenje, moj Odrešenik:
SLAVA TVOJEMU KRIŽU IN TVOJEMU TRPLJENJU!
Vir = Leto svetnikov