Obhajamo Belo nedeljo, spomin na čase, ko so na Veliko noč krščevali in novokrščenci so si takrat nadeli belo tuniko, belo oblačilo in jo kot znak veselja in pričevanja vere, ki so jo sprejeli, nosili javno ves teden. Prihodnjo nedeljo pa so jih odližili. In spomin na to se ta nedelja imenuje Bela. Hkrati je to tudi nedelja Božjega usmiljenja.
Vir
Ko je blaženi papež Janez Pavel II. 30. aprila leta 2000 na drugo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Marijo Favstino Kowalsko, posebno glasnico božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki se začne na veliki petek. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so vrhunsko razodetje usmiljene Božje ljubezni.
Vir
Pred leti se je od nas poslovil blaženi papež Janez Pavel II., potem ko je pred očmi svetovne javnosti z daritvijo svojega trpljenja dobojeval dobri boj svoje vere. Bilo je to v soboto, 2. aprila 2005, ob 21. uri in 37 minut, ko je vesoljna Cerkev že začela praznovati vigilijo nedelje božjega usmiljenja. To nedeljo je pokojni pričevalec božjega usmiljenja s sijočim obrazom oznanil na belo nedeljo jubilejnega leta Gospodovega učlovečenja, leta 2000.
Cerkvi in človeštvu je bilo s temi okoliščinami dano še eno znamenje. Ali smo ga prepoznali, se nad njim zamislili, ga razumeli? Smo si vzeli k srcu njegovo sporočilo kot pretresljiv testament, od usmiljenega Očeta podarjen vsem, ob prvih korakih skozi somrak tretjega tisočletja, v katerega smo nedavno stopili v znamenju dobe terorizma, sovraštva in vojn, v znamenju uzakonjenega ubijanja nerojenih otrok, genske manipulacije in evtanazije, v znamenju vsesplošne pokvarjenosti in teptanja človeškega dostojanstva, v znamenju globalnih katastrof in novih bolezni, v znamenju umiranja milijonov otrok od lakote, v znamenju tesnobe in kulture smrti?
Videti je, da ne. Sporočilo nedelje božjega usmiljenja nam še ni prišlo dovolj do zavesti. Če ponovimo besede kardinala Macharskega, nekdanjega naslednika Karla Wojtyle na krakovskem škofovskem sedežu: Nismo še razumeli, da pobožnost k božjemu usmiljenju ni še ena pobožnost več … ampak da z ničimer in nikomer primerljiva pobožnost k božjemu usmiljenju odloča o usodi sveta, o usodi človeštva. Da nobena diplomacija, nobena politika, nobena človeška bistroumnost in sposobnost ne bo rešila tega, kar se zdi, da gre v pogubo, ki jo pripravlja človek ne samo enemu človeku, marveč človeštvu – ampak samo Jezus, križani in od mrtvih vstali!
Ob 25. obletnici svoje izvolitve na Petrov sedež je papež Janez Pavel II. dal natisniti jubilejno podobico, na kateri se predstavi kot ožarjen s pramenoma žarkov usmiljenega Jezusa. Nadvse zgovorno znamenje, da je svoje poslanstvo pojmoval kot oznanjevanje od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa, ki ob prelomu tisočletja in v siju velikega jubileja na skrivnosten način vstopa – kakor nekoč v dvorano zadnje večerje – v človeštvo, polno tesnob in strahov.
Papež Janez Pavel II. je bil v svoji osebi, življenju in oznanjevanju preroški glasnik božjega usmiljenja. Nikakor ni bilo naključje, da se je njegovo papeževanje začelo z vzklikom, ki ima velik odmev po svetu: »Ne bojte se! Odprite vrata, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V svoji knjigi Prestopiti prag upanja je o tem zapisal pričevanje, ki ima mistični značaj:
»Cerkev ponavlja besede, ki jih je izrekel Kristus. In s Cerkvijo jih ponavlja tudi papež. To je storil že v prvi homiliji na Trgu svetega Petra: ‚Ne bojte se!‘ To niso v prazno izgovorjene besede. So globoko ukoreninjene v evangeliju. So kratko in malo besede Kristusa samega.« (str. 34)
»Ko sem 22. oktobra 1978 na Trgu svetega Petra spregovoril besede ‚Ne bojte se!’, se nisem mogel povsem zavedati, kako daleč bodo nesle tako mene kot vso Cerkev. Njihova vsebina je prihajala bolj od Svetega Duha, ki ga je Gospod Jezus obljubil apostolom kot tolažnika, kakor pa od človeka, ki jih je izgovoril. Vendar sem se v naslednjih letih mnogokrat spomnil nanj (…)
»Spodbudo ‚Ne bojte se!‘ je treba brati v zelo široki razsežnosti. V nekem smislu je to bila spodbuda, ki je bila namenjena vsem ljudem, spodbuda, naj premagajo strah v tedanjih svetovnih razmerah, bodisi na vzhodu ali zahodu, bodisi na severu ali jugu. (…) Moč Kristusovega križa in Kristusovega vstajenja je večja od slehernega zla, katerega bi se človek mogel ali moral bati.« (str. 225–226).
Veselimo se nedelje božjega usmiljenja! Veselimo se popolnega odpuščanja grehov! Zajemimo še posebej na ta dan zase in za druge iz velereke Kristusovega odrešenja, na dan, ki je obdarjen s popolnim odpustkom. V duhu svete Favstine Kowalske in drugih, še posebej papeža Janeza Pavla II., posnemajmo našega Boga, Očeta, ki je bogat v usmiljenju do vsakega človeka!
Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli! Naj božje usmiljenje postane naše vodilo!
Vir
Pobožnost k Božjemu usmiljenju
Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja