Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker se na ta dan spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so po nekaterih župnijah t. i. vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.
Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti.
Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,(10) ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju.
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.(11) Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražam vzklik aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in koncu psalmov.
Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.
Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.
Vir
Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja
Gospod življenja je umrl – kraljuje živ
Nad dnem, ki ga praznujemo na velikonočno nedeljo, stoji beseda, kakršna ne more v enako polnem pomenu stati nad prav nobenim drugim dnevom: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga!« Dan, za katerega je Bog sam prevzel jamstvo in notranjo odgovornost. »Že mnogi sijajni dnevi so bili sredi toka zgodovine, mnogi sijajni dnevi in ure so sredi toka zgodovine. Včasih je človek mislil, da je zgradil nekaj dokončnega in da more varno iti naprej – dokler ni opazil, da je tisto bilo le zemeljski udor in premik. Vsa sonca so obledela, spet sta prišla mrak in noč s svojo grozo. Vedno znova je bilo treba začeti od kraja. Stara Tantalova pot – tiste muke seganja po stvareh, ki se ti izmaknejo ravno v trenutku, ko si mislil, da si jih dosegel – tista stara težnja po dokončnih, trdnih in trajnih stvareh! Bili so to dnevi, ki so jih naredili ljudje, mnogokrat iz zares velike iskrenosti, iz zelo velike poštenosti in sposobnosti in hotenja. Toda bili so to človeški dnevi.«
Dan, ki je zasijal z jutrom Kristusovega vstajenja pa je dan drugačne vrste. Ta dan je res naredil Gospod – ne človek. Zato ga nikdar noben človek ne bo mogel odpraviti, zato ta dan s svojim sijajem nikoli več ne bo šel v zaton. In kaj je pravzaprav tisto, zaradi česar se ta dan dviga visoko nad vse druge dneve?
Če odgovorimo: »Kristusovo vstajenje!« je to samo po sebi še premalo. Vsaj premalo za nekoga, ki se ne zaveda, kako globoko je Kristus povezan z vsem človeškim rodom in z vso zgodovino človeštva. Res je, nekaj zelo velikega bi se bilo zgodilo na velikonočni dan že v primeru, če bi morali ugotoviti: Nekdo je bil mrtev in je nato spet oživel, se pokazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Silno veliko bi se zgodilo; kajti človeku bi stopilo v zavest: najstarejši od vseh krvnikov, smrt, ni nekaj nepremagljivega – načelno jo je mogoče premagati. Toda v resnici pri Kristusovem vstajenju ni šlo le za to, da bi eno samo življenje še enkrat doseglo zmago nad smrtjo. Šlo je za nekaj neprimerno bolj temeljnega, za nekaj vseobčega. S Kristusovim vstajenjem od mrtvih so bili v počelu, v korenini, premagani trije najhujši človekovi mučitelji. Tisti, ki nas vedno znova napadajo, notranje mučijo in davijo: smrt, krivda greha, onemoglost. Najprej smrt! Velikonočna pesem slednica dramatično prikazuje odrešenjsko zmago v najsilnejšem boju, kar jih je kdaj bilo:
Smrt in življenje
sta se borila v prečudnem dvoboju:
Gospod življenja je umrl,
kraljuje živ.
Kakor razlaga k tem vrsticam se glasi znameniti velikonočni govor sv. Avguština:
Naš Gospod je umrl, toda usmrtil je smrt. Smrti, pred katero nas je groza, je v sebi napravil konec. Sprejel jo je in jo usmrtil, podobno kakor gre mogočen lovec levu nasproti in ga ubije. Kje je torej sedaj smrt? Išči jo v Kristusu – ni je več tam. Gotovo, bila je tam, a je tam umrla. O življenje, ki si smrt smrti! Bodite zato veseli, bratje moji, tudi v nas bo smrt umrla. Kar se je začelo v Glavi, to se bo ponovilo tudi v udih. Tudi v nas bo smrt umrla. Toda kdaj bo to? Ob koncu časov, pri vstajenju mrtvih, pri tistem vstajenju, v katerega verujemo, o katerem ne dvomimo…
Poslušajte torej glasove zmagoslavnih na dan, ko smrti ne bo več in ko bo tako kakor v naši Glavi smrt umrla tudi v nas. Sveti Pavel pravi: »To minljivo telo mora nadeti neminljivost in to umrljivo telo mora obleči neumrljivost« (1 Kor 15, 53). Potem se bo spolnila beseda Pisma: »Použita je smrt v zmagi«.
Dejal sem vam, da bo smrt v nas umrla. To je smrt smrti… Zato naj se vsi radujejo in poskakujejo v zmagoslavju. Polni veselja naj govore: »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?«
Veliki paleontolog in krščanski mislec Teilhard de Chardin pravi, da se smrt »s stališča prihodnosti kaže kot povzetek in skupno ozadje vsega tistega, kar nam vzbuja grozo in pred čemer se nam vrti v glavi«. Smrt, ki je v svoji mračni grozljivosti in muki izraz in učinek človekove prastare in vedno znova ponavljane krivde, ločitve od Boga, edinega pravega studenca življenja in sreče. »Smrt, ki je zadnji pečat na našo onemoglost, v kateri moramo trajno doživljati majave, tresoče se temelje vseh naših zemeljskih dosežkov – ko nam vedno znova odpovedo roke, srce in čustvo, ko moramo ugotavljati, da ima naše zemeljsko življenje svoje meje in rane, katerih krvavitev nihče ne more ustaviti in zaceliti.«
Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »Vpričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja. človeka mučijo ne le bolečine in napredujoči razkroj telesnih sil, ampak tudi, in to še bolj, strah pred večnim uničenjem. Z občutjem svojega srca pa pravilno sodi, ko z grozo zametuje in odklanja popolno uničenje in dokončen propad svoje osebe. Seme večnosti, ki ga človek nosi v sebi in ki ga ni mogoče skrčiti zgolj na tvar, se zoper smrt upira. Vsi napori tehnike, čeprav so zelo koristni, ne morejo pomiriti človekovega občutja tesnobnosti: biološko podaljšanje trajanja življenja ne more utešiti hrepenenja po še nadaljnjem življenju, ki ga ni mogoče odstraniti iz človekovega srca« (CS 18, 1).
Danes premnogi ponavljajo za filozofom M. Heideggerjem, da je človek »bitje za smrt«, do dna ves zaznamovan s pečatom smrti in zapisan smrti, kateri se vsak trenutek neizbežno približuje; in to ne le posameznik, marveč vse človeštvo. Polagoma, čeprav po tisočletjih, se bo, tako nam govori znanost, zemlja tako ohladila, da ne bo na njej mogoče nobeno življenje več. V celotnem vesolju bo polagoma nastala popolna tema. Vse se bo spremenilo v eno samo velikansko temno pokopališče, Ko o tem razmišlja znani zgodovinar Rene Grousset, profesor na pariški Sorbonni in član francoske akademije znanosti, pripominja: Današnja znanost obeta človeku in vesoljstvu takšno prihodnost, da je to resnično »absurdno za razum in grozovito za srce«. Tu šele se globlje zavemo, pravi Grousset, kaj pomeni krščanstvo s svojo vero v poveličanega Kristusa ter z vero v naše lastno vstajenje in v prenovitev vesoljstva: »Upor zoper nekaj tako grozovitega, upor razuma in srca, obramba duha«. Sredi brezizhodnosti in brezperspektivnosti, kateri se današnje človeštvo bolj in bolj vdaja, je poslanstvo krščanstva »spričo brodoloma slehernega upanja odrešilno danes bolj kakor kdaj koli. O Križ, pozdravljen, ti edino naše upanje!«
S Kristusovim poveličanim vstajenjem je križ postal izvir in znamenje življenja, oznanilo upanja, ki ne vara (Rimlj 5, 5). In to oznanilo je veliki zaklad, ki ga Kristus po Cerkvi prinaša svetu:
»Medtem ko vpričo smrti odpove vsaka domišljija, pa Cerkev, poučena po božjem razodetju, zatrjuje, da je Bog človeka ustvaril za blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti. Krščanska vera vrh tega uči, da bo telesna smrt, s katero bi bilo človeku prizaneseno, če bi ne bil grešil, nekoč premagana, ko bo vsemogočni in usmiljeni Odrešenik človeka znova postavil v tisto stanje odrešenosti, katerega je bil človek po svoji krivdi izgubil. Bog je bil namreč človeka poklical in ga kliče, naj bo s celotno svojo naravo z njim združen v večnem občestvu neminljivega božjega življenja. To zmago je Kristus pridobil s svojim vstajenjem k življenju, ko je s svojo smrtjo človeka osvobodil smrti. S trdnimi razlogi predložena vera torej vsakemu razmišljajočemu človeku daje odgovor v njegovi tesnobnosti glede prihodnje usode; obenem pa omogoča, da smo v Kristusu povezani v občestvo z ljubljenimi brati, ki so že umrli, ko nam daje upanje, da so dosegli pravo življenje pri Bogu« (CS 18, 2).
»Obljuba za vsak kamen, za vsako cvetlico …«
Sloveči mislec O. Teilhard de Chardin, ki je premnogim ljudem našega časa odprl oči za nova, silna obzorja preteklosti in prihodnosti človeštva in vesoljstva, je – predvsem v naslonitvi na sv. Pavla (pismo Efežanom in Kološanom!) – imel še posebno živ čut za vseobsežni odrešenjski pomen Kristusovega vstajenja.
Tista točka Omega, na katero je po Teilhardovi zamisli vse usmerjeno in brez katere nima razvoj sveta in človeštva pravega smisla, je poveličani Kristus, počelo za prenovitev in poveličanje človeštva in vsega stvarstva. Vstalega Gospoda je Teilhard znal videti v vseh stvareh. Že l. 1918 je v izpovedi svoje »vere v Kristusovo polnost, lepoto in kraljevstvo« pripomnil: »Ne morem povedati, v kakšne vedno nove zaklade moči, luči in miru se zame brez nehanja spreminja temeljna vizija Kristusa v vseh rečeh. Resnično, vse dobro mi prihaja iz tega«. – Nasprotno pa bi – pravi Teilhard – brez čudovitega oznanila velikonočnega jutra človeštvo bilo kakor zaprto v veliko ječo »brez slehernih izhodnih vrat«. Tako za človeštvo kakor za posameznika bi obstajalo le pričakovanje totalne smrti. Brez vere v živega Boga, »ki je od mrtvih obudil Jezusa« in ki bo »tudi naša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu, ki v nas prebiva« ter tudi ostalo stvarstvo napravil deležno »svobode poveličanih božjih otrok« (Rimlj 8, 11. 21), obstoji le življenje v negotovosti in dvomu, pravi Teilhard.
Tistim, ki trdijo, da posameznik sicer umre, a daje s tem le prostor potomcem, poznejšim rodovom, katerim je s svojimi prizadevanji pripravljal srečnejšo prihodnost, odgovarja Teilhard de Chardin takole: Če tako žrtvujemo posameznika vrsti, človeštvu, pomeni to, da smo vrsto izpraznili njene resničnosti in, da ta vrsta… skozi množico svojih »trdih zmag potuje nasproti svojemu lastnemu propadu«. Brez velikonočnega oznanila» ni nobenega izhoda za noosfero« (= za umna bitja). Brez tega oznanila »svet iz dveh razlogov ne more dihati. Ne more dihati, ker se glede na bodočnost obupno zapira v totalno smrt. In tudi zato ne more dihati, ker potem ni več žive topline, ki bi oživljala strahotni mehanizem sveta.« – Pač ne more biti slučajno, da je Teilhard umrl ravno na velikonočni dan (10. aprila 1955). Na veliki četrtek prej je še zapisal na zadnji strani svojega dnevnika: »Kot zadnjega sovražnika bomo premagali smrt, kajti Kristus je vse spravil pod svojo oblast.« Kako lepo se mu je spolnila vroča prošnja, ki jo je zapisal že davno prej: »Moj Bog, naj se mi s spremenitvijo moči, katerih izvir si lahko samo Ti, spremeni groza, ki me grabi ob neizrekljivih spremembah, ki se pripravljajo, da prenovijo moje bitje, v prekipevajoče veselje, da se bom preobrazil Vate.«
S svojim vstajenjem od mrtvih je Kristus postal prva celica poveličanega človeštva in vsega stvarstva. Veličastvo v Kristusu poveličanih božjih otrok, ki se bo ob koncu časov razkrilo, bo namreč s svojim odsevom prehajalo tudi na vesoljstvo (prim. Rimlj 8, 19), ki je »tesno zvezano s človekom in se po njem približuje svojemu namenu« (C 48, 1). Po Kristusu je zmagoslavje nad smrtjo na neki način zadelo celo vse nerazumno stvarstvo – nekako tako, kakor, če zadenemo ob eno samo struno harfe, pa se vse strune razgibljejo. Kristusova poveličana človeška narava na Očetovi desnici je »obljuba za vsak kamen, za vsako cvetlico, za vsako molekulo in atom.« »Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer preide; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se poraja v srcih ljudi… Ljubezen in njena dela bodo ostala; in vse stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril zaradi človeka, bo rešeno suženjstva ničevosti… Vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene« (CS 39, 1. 3).
Upanje, ki ne osramoti
Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja. »Upanje,« pravi kardinal J. Danielou, »ni optimizem. To je marveč obup, premagan z vero v vstalega Kristusa. In je potrpežljivo – čeprav obenem zelo dejavno – čakanje na popolno uresničenje božjega načrta.« V Kristusovem upanju se izraža trdno zaupanje, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede sveta. Nosivec tega upanja je vse novozavezno božje ljudstvo, v katerega pa so poklicani vsi ljudje (C 13, 1; 16). Krščansko upanje je torej po svojem bistvu upanje občestva, ki je povezano s poveličanim Kristusom, ne pa le sebično pričakovanje od drugih ločenega posameznika.
Upanje je v zvezi z zakramenti Cerkve, v katerih udje Cerkve prihajamo v stisk z istim Kristusom, ki je enkrat umrl za nas in sedaj vekomaj za nas živi neumrljiv in poveličan. In to napravlja, da imamo – na skrivnosten način, a resnično – že sedaj v posesti tisto, na kar upamo. Kdor upa, ima zaradi Kristusa in iz Kristusa v kali »večno življenje« že sedaj. »Kdor veruje…, je prestopil iz smrti v življenje« (Jan 5, 24). A posameznikovo krščansko upanje obstoji le tedaj v vsej polnosti in moči, če se mu pridruži tudi občestveno upanje in pričakovanje drugega Kristusovega prihoda. Ko človek s krstom in še bolj po sv. obhajilu postane ud poveličanega Kristusa, postane hkrati nujno ud Cerkve, ki ji je Kristus glava. Kristjanovo življenje je življenje »v Kristusu«, to se pravi v resnični in stvarni, čeprav skrivnostni povezanosti s poveličanim Gospodom in v zvezi z vso Cerkvijo, ki jo poveličani Kristus napolnjuje s svojimi pobožanstvujočimi silami, »dokler vsi ne dospemo do… mere polne starosti Kristusove«, in sicer »z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu posameznemu delu« (Ef 4, 12-16).
Kdor veruje v Kristusa in je s krstom privzet v njegovo smrt in vstajenje, dobi delež pri moči njegovega vstajenja. Na njem Bog izvršuje, silno delo (prim. Ef 1, 19), ki ga sv. pismo imenuje »novo stvarjenje«. Apostol k temu dostavlja: »Staro je prešlo, nastalo je novo« (2 Kor 5, 17). Greh je odvzet, tiranska moč greha in satana je zlomljena. – Delo preoblikovanja sicer še ni dovršeno. Trpljenje in smrt še ostaneta. Toda v Gospodu, ki je sam trpel in umrl, sta smrt in trpljenje pot k življenju in poveličanju (Rimlj 8, 17. 18). »Naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave, če ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno« (2 Kor 4, 17. 18). Sicer se še moramo boriti z grehom, katerega korenine po poželjivosti še vedno tiče v nas; vendar nam moč vstajenja pomaga, ako smo s Kristusom zedinjeni v veri in ljubezni, h končni zmagi (prim. Rimlj 8, 38. 39). Kristjanu, ki živi iz zavesti neizrekljive bližine vstalega Kristusa in iz zedinjenja z njegovimi zmagovitimi božanskimi silami, se ni treba zatekati v iluzije, da bi se znebil občutja »tesnobe« in nesmiselnosti spričo naravnost strahotnih možnosti uničenja, ki danes groze s strani tehničnih sil, kakršne je človek zamislil, a jih skoraj ne zna obvladati.
Seveda tudi odrešeni človek pozna trepet človeškega srca. Toda neomajno zaupanje v Boga, ki se razodeva v vstalem Gospodu, ga drži pokonci. Strah je v korenini zadet: Tu ne more biti tistega tesnobnega strmenja v prazno, nesmiselno prihodnost in v strahote človeškega življenja in smrti. Če kdaj tudi verujoči človek trepeta, se vendar zaveda, da ni osamljen, da ni izročen »slepi usodi«, marveč da je blizu smrtnemu boju svojega Gospoda na Oljski gori, s katere se bo skupaj s Kristusom tudi on dvignil k poveličanju.
A. Delp, znani krščanski mislec (iz protestantizma je prestopil v katoliško Cerkev in postal jezuit), ki je bil zaradi svojega nasprotja do novopoganskega nacizma obsojen na smrt in 2. 2. 1945 ustreljen, je nedolgo pred svojo aretacijo govoril sobratom o krščanskem upanju, ki se naslanja na vstalega Kristusa. Proti koncu je dejal: »Sprejmite to oznanilo in tisto, kar se mora v nas prebuditi in iti ven v naše življenje, v kakršno smo danes postavljeni. Razumeli boste eno: Bivanje danes ni življenje za glasno radovanje, za nekakšno kričanje, tudi ne znotraj Cerkve. Danes obstoje izrazi veselja, ki so hrupnost, če jih še merimo po tem času. Toda nekaj drugega se danes zahteva: tisti zadržani mir in gotovost, ki človeka prevzameta, ako ve, da ima sicer pred seboj trda pota, strme višine – vendar pa čuti v svojih utripih in mišicah moč in gotovost, da je dorasel dogajanju. Nič več nista človekova sanja in moč tista, ki bi nas pozivala k trdnosti ob silnih notranjih preobratih bivanja. Gre marveč za edino pristno revolucijo in prevrat, kar jih je kdaj uspelo ljudem; kajti ta prevrat je izvedel učlovečeni Bog. In to nam daje trdno jamstvo, da bodo reči ostale v svojem redu – saj je beseda »Jaz sem svet premagal« beseda samega Boga. Za ta dan nosi poroštvo Bog, Gospod vesolja; On daje temu dnevu pečat dokončnosti in govori globinam našega bitja: »Pozivam vas, da upate in stopate naprej, pozivam vas, da se bojujete. Vedite eno: naj tudi nosite rane in hodite skozi noč – prišlo bo jutro, kamen bo odvaljen, vzšlo bo sonce, prišla bo zmaga, kajti vse zmage so zmage le tedaj, če so zmage Boga, ki je Gospod!«
Vstajenjsko veselje
Tisti štirideseteri dnevi, ko se je Gospod po svojem vstajenju prikazoval apostolom in prvim učencem, so bili dnevi globokega veselja, dnevi globoke notranje rasti in utrjevanja v življenjski povezanosti prvih kristjanov s poveličanim Kristusom, zato pa tudi med seboj. Kakor da bi skrivnostni žarki iz Kristusovih poveličanih ran tiho prodirali v celotno občestvo neznatne prve Cerkve in prepajali vse bitje teh preprostih ljudi z nečim popolnoma novim, z nečim, kar jih je polagoma usposobilo za velikansko, svetovno poslanstvo, ki so ga nato začeli spolnjevati na binkoštni dan! Ali ne čutimo trepeta tihe radosti tistih izrednih dni posebno tesnega stika z vstalim Gospodom skoraj iz vsakega odstavka v pismih apostolov?
»Iz teme vas je poklical v svojo čudovito luč« (1 Pet 2, 9). »Radujete se v neizrekljivem in veličastnem veselju, ker dosegate namen svoje vere« (1 Pet 1, 8). »Kolikor s Kristusom trpite, se veselite, da se boste tudi v razodetju njegovega veličastva veselili in radovali« (1 Pet 4, 13). »Zgolj v veselje si štejte, bratje moji, če pridete v razne preskušnje…« (Jak 1, 2). Enako je sv. Pavel, ki se mu je poveličani Gospod kakor negodniku prikazal nazadnje za vsemi (1 Kor 15, 8), prepoln veselja pri vseh svojih nadlogah (2 Kor 7, 4), kakor žalosten, pa vedno vesel (2 Kor 6, 10), vsak trenutek pripravljen žrtvovati za Kristusa vse (Flp 3 , 7. 8; Rimlj 8, 35-39).
Saj je bila prva peščica Kristusovih učencev skozi štirideset dni zato deležna posebnih srečanj s poveličanim Gospodom, da bi postala sposobna za spolnitev njegovega naročila: »Priče mi boste v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja sveta« (Apd 1, 8). Prinašala naj bi oznanilo odrešenja vsem ljudem! Oznanilo odrešenja, ki je veselo oznanilo o najveselejšem dogodku, kar se jih je kdaj izvršilo, o dogodku, ki sicer ni odpravil človeškega trpljenja in smrti, a je ustvaril dejansko možnost, da to trpljenje in smrt – če se opremo na vabilo božje ljubezni – spremenimo v pot k blaženemu življenju »nad vso mero velikega, večnega bogastva slave« (2 Kor 4, 18), k veselju, ki »presega vsak razum« (Flp 4, 7) in ki nam ga nihče več ne bo mogel odvzeti (prim. Jan 16, 23).
Cerkveni očetje že v številu petdeseterih dni, kolikor jih je bilo od velikonočne vigilije do prihoda Svetega Duha, vidijo ponavzočenje in simbol veselja, katerega nam prinaša in h kateremu nas poziva poveličani Gospod. »Štiridesetdnevje« postnega časa je simbol bridkosti in bojev sedanjega življenja (prim. štiridesetletno potovanje Izraelcev skozi puščavo nasproti Obljubljeni deželi!); »petdeseterodnevje«, ki se začenja z veliko nedeljo in konča z binkoštmi, pa je simbol tiste neminljive, nedopovedljive (prim. 1 Kor 2, 9) sreče, ki nas čaka v Obljubljeni deželi nebes. Tertulijan (u. po 220) imenuje velikonočno »petdeseterodnevje (pentekoste, od tod binkošti!), ki je čas druge, to je vstajenjske ali poveličanjske plati velikonočne skrivnosti odrešenja, od vstajenja do prihoda Svetega Duha, »najveselejšo dobo«, »laetissimum spatium«. Medtem, ko je postno »štiridesetdnevje« (= quadragesima) posvečeno napornemu očiščevanju duše s pokoro, naj bi velikonočno »petdeseterodnevje« kristjani preživljali v stalnem radovanju in globoki hvaležnosti za odrešenje.
Velikonočno veselje pa seveda nima nič opraviti s kako hrupno zabavo, v kateri človek pozabi na vse, ali vsaj hoče na vse gledati le z vesele strani. Velikonočno veselje je marveč svetlo in jasno – ne zavija se v somrak umetno skovane pozabe. Velikonočno veselje si upa pogledati v oči vsemu – tudi smrti. Kajti smrt se sedaj opira na Jezusovo življenje onstran smrti. »Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15, 55). V priključitvi na Kristusa jo je mogoče spremeniti v dejanje popolne ljubeče daritve Očetu in s tem v pot k poveličanju (prim. Flp 2, 8. 9; 2 Tim 2). Posebna poteza tega veselja je še v tem, da je v zvezi z odpuščanjem grehov. Krst – ali pa »drugi krst«: prejem zakramenta sv. Pokore, dobro opravljena velikonočna spoved – je tistim, ki so pri obhajanju velike noči navzoči, prinesla odpuščanje grehov. »Če je kje na svetu veselje, potem je to veselje človeka, ki ima čisto srce« (Hoja za Kristusom).
Veselje, ki ga podarja velika noč, je najčistejše veselje, kar ga obstoji na tem svetu. Jezus ga je hotel vsaj nekoliko ponazoriti s tem, da ga je primerjal z veseljem matere po porodu otroka (Jan 16, 21. 22). Takšno veselje je sad Svetega Duha. Zato je povezano s tistim, kar je na velikonočni dan storil Jezus, ko se je prvikrat prikazal zbranim apostolom. Stopil je v sredo med nje ter jim rekel: »Mir vam bodi!« In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni…« (Jan 20, 20-23). To veselje je znamenje Jezusove navzočnosti med nami, podobno kakor je takšno znamenje njegov krst, njegova beseda in njegov sveti evharistični obed.
Kakor vsak dar Svetega Duha, tako tudi to veselje ni prosto zemeljskih vplivov. Razodetje naravnih reči ne uniči, marveč jih spopolnjuje. Toda jedro je mir, katerega izvir je vstali Kristus sam. »Mir vam zapustim… ne kakor ga daje svet, ga vam jaz dam« (Jan 14, 27).
Znamenje božjega izvira našega velikonočnega veselja je njegova neuničljivost. Tudi v stanju bridkosti, zaskrbljenosti, strahu in občutju zapuščenosti od Boga ostane na dnu duha nekaj od tistega miru – neka gotovost in trdnost, neka notranja luč in jasnost kot jedro vsega. »Vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jan 16, 22). Seveda je v stanju, ki je skoraj docela preplavljeno od bridkosti, komaj še mogoče govoriti o veselju. Ime tega veselja pa tedaj ostane še vsaj: mir in trdna gotovost! Mir, ki ga je komaj mogoče zaznati globoko pod vsem nemirom. Trdnost, ki jo je skoraj komaj mogoče videti – globoko pod vsemi morebitnimi dvomi. Prepričanje, da smo tam, kjer nas hoče Bog, o čigar ljubezni, ki jo ima do nas, smo se prepričali (gl. 1 Jan 4, 16). In »če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Tak velikonočni mir je občutil npr. poznejši kardinal J. H. Newman. Ko je po svojem prestopu iz anglikanstva v katoliško Cerkev doživljal napade in sumničenja zlasti s strani tistih, od katerih niti zdaleč ne bi bil pričakoval, je v svojem dnevniku z dne 30. 10. 1867 sicer potožil nad bridkostjo, ki ga globoko prizadeva. A takoj nato je pristavil: »Kar se mi je zgodilo, to ne moti moje notranje sreče; nasprotno, čudovito se je pomnožila ob teh zunanjih stvareh.. .«
Morda mora naša pot tudi dalj časa iti »skozi noč in meglo«. Take trenutke je doživljal tudi npr. Teilhard de Chardin. A sam je zapisal, da je v takih trenutkih še posebej treba »bolj in bolj postati eno telo in ena duša s Cerkvijo«, ki je bila navzoča ze pod Kristusovim križem in je doživljala prvo velikonočno jutro. In spet bomo prišli na svetlo, čeprav morda zelo strmo pot k pravemu cilju. In odkril se nam bo globoki življenjski smisel Jezusovih besed emavškima učencema: »Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24, 26).
»SVETO PETDESETERODNEVJE« – ENA SAMA »VELIKA NEDELJA«
Nedelja Gospodovega vstajenja je tisti dan, ki je vse nedelje napravil za Gospodove dneve, za dneve Kristusovega in našega vstajenja. Ker je namreč Gospod vstal od mrtvih na dan po soboti, ki so jo Judje obhajali kot praznični dan, zato so kristjani ta dan – prvi po soboti – napravili za svoj tedenski praznik. Vsaka nedelja je od tedaj naprej bila in je še danes spominski, praznični dan Kristusovega vstajenja. Toda enkrat v letu, tj. na obletni spomin Kristusovega vstajenja, na »praznik vseh praznikov«, na nedeljo vseh nedelj, so obhajali in tudi danes obhajamo sv. evharistično daritev z največjo slovesnostjo, kar jih sploh premoremo. – V naših krajih je na velikonočno nedeljo v bolj zgodnjih urah mnogokje pred sv. mašo tudi slovesen prenos sv. Rešnjega telesa iz »božjega groba« na glavni oltar, po možnosti pa tudi s svečano procesijo z Najsvetejšim (in z »Alelujo«, to je kipom vstalega Kristusa) ven med polja in travnike. To se navadno imenuje »vstajenjska« procesija, z ljudskim izrazom tudi kar »vstajenje«. Čeprav obhajamo »liturgično vstajenje« že pri velikonočni vigiliji, moremo vendarle tudi v »vstajenjski« procesiji videti globok smisel (v sv. Evharistiji je na križu darovani in sedaj za vekomaj poveličani Gospod navzoč med nami tako rekoč na najbolj oprijemljiv način). Zlasti pa je s tem »domačim vstajenjem« globoko doživetje vstajenjske radosti ob srečanju s poveličanim Gospodom omogočeno tudi mnogim takim vernikom, ki se kljub vsej dobri volji obhajanja »matere vseh vigilij« ne morejo udeležiti. Že zato bi pač ne kazalo odpravljati tega lepega starega običaja, čeprav se procesija zdi nekaterim v današnjih razmerah preveč »triumfalistična« — ti bi vendar morali pomisliti, da ne gre in ne sme iti za naš človeški triumf, marveč za triumf, zmagoslavje božje ljubezni.
Z večernicami »nedelje Gospodovega vstajenja« se končuje tisto, kar žari pred nami kot vrhunec vsega cerkvenega leta: »sveto tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Nedeljo Gospodovega vstajenja praznujemo z osmino. Nedelja Gospodovega vstajenja torej spada tako k velikonočnemu tridnevju kakor tudi k velikonočni osmini. Določba novega cerkvenega koledarja pravi: »Prvih osem dni velikonočnega časa je velikonočna osmina; in te dneve obhajamo kot slovesne Gospodove praznike«. Pravzaprav velja to za en sam, nepretrgan dan obhajanja Kristusovega in našega vstajenja. Za mašo vsakega dneva v osmini je v bogoslužju določen poseben obrazec. V prvih časih krščanstva so novokrščenci skozi vso osmino ostali oblečeni v bela oblačila, ki so jih nadeli pri krstu in jih odložili nato šele naslednjo, »belo« nedeljo. Toda velikonočno radovanje še ni mimo. Prav do binkošti vključno v bogoslužju neprestano odmeva aleluja. Mašni evangeliji govore o Jezusovih prikazovanjih prvim učencem, o Jezusu kot dobrem pastirju, o Jezusovem zagotavljanju, da bo po Svetem Duhu ostal vedno med nami. Novi koledar pravi: »Petdeset dni od nedelje Gospodovega vstajenja do binkoštne nedelje obhajamo v veselju in radosti kakor en sam praznik, še več, kakor eno samo ,veliko nedeljo’ (Atan., Epist. fest. 1). – To so dnevi, na katere predvsem pojemo alelujo. – Nedelje tega časa veljajo kot velikonočne nedelje in se po nedelji vstajenja imenujejo druga, tretja, četrta, peta, šesta in sedma velikonočna nedelja; konča pa se ta sveti čas petdeseterodnevja z binkoštno nedeljo.«
Cerkev se je pri praznovanju velike noči spet vrnila k jasnim črtam prvih časov krščanstva, ko je Kristusovo vstajenje in poveličanje s svojo svetlo lučjo resnično obsevalo celotno življenje kristjanov, obenem pa obvladovalo tudi vse bogoslužje in cerkveno leto.
Staro in vesoljno izročilo nam priča, da je Cerkev čas, ki se začne z velikonočno vigilijo in se konča z binkoštno nedeljo, obhajala vedno kakor en sam praznični dan. Sv. Bazilij govori v 4. stoletju o enoti »sedmerih tednov svetega petdeseterodnevja«. Vzhodni obredi velikonočni čas že od nekdaj in prav do danes končujejo na binkoštno nedeljo zvečer. A to je bila za časa sv. Leona Velikega navada tudi v rimski liturgiji. Šele v 7. stoletju so binkoštni praznik začeli obhajati edinole kot obletnico prihoda Svetega Duha na apostole, ne pa tudi kot sklep in višek enega samega praznovanja Gospodovega vstajenja. Od 7. stoletja dalje je polagoma prišlo v pozabo, da je binkoštni praznik povezan v živo enoto s praznikom Kristusovega vstajenja; iz tega razloga je binkoštni praznik sam dobil svojo osmino, medtem ko je v bogoslužju prej imel osmino samo velikonočni praznik. V našem času je na podlagi raziskovanja spet prišlo do jasnega spoznanja notranje povezanosti med Gospodovim vstajenjem in binkoštnim izlitjem Svetega Duha.
Nova ureditev koledarja nam hoče pomagati, da bi se znova navzeli svetopisemskega in starokrščanskega gledanja na odnos med poveličanim Kristusom in Svetim Duhom. Bolje naj bi bilo vidno, da so petdeseteri dnevi velikonočnega časa po izražanju sv. Atanazija v 4. stol kakor en sam dan ali ena sama »velika nedelja« (magna dominica). Zato se nedelje velikonočnega časa ne bodo več imenovale nedelje po veliki noči, marveč velikonočne nedelje (Dominicae Paschae). Tako se bo bela nedelja imenovala druga velikonočna nedelja, ostale pa tretja, četrta… velikonočna nedelja.
Štirideseti dan po veliki noči se obhaja slovesnost Gospodovega vnebohoda. Kjer praznovanje ni zapovedano, se prenese na naslednjo, to je na sedmo velikonočno nedeljo.
Binkoštna osmina je sedaj spet odpravljena. A namesto tega so – v skladu s sv. pismom in izročilom – delavniki med slovesnostjo vnebohoda in obhajanjem binkošti dobili poseben poudarek in važnost. Dobili so svoje lastne mašne obrazce, ki nam kličejo v spomin Kristusove obljube, da bo Cerkvi poslal Svetega Duha.
V bogoslužju skozi ves velikonočni čas beremo Apostolska dela, ki opisujejo življenje prve Cerkve, nastale na temelju Kristusovega vstajenja in delovanja njegovega Duha, To je že star običaj, katerega priča je npr. sv. Janez Krizostom, pa tudi sv. Avguštin, ki pravi: »To knjigo začnemo brati od velikonočne nedelje naprej, kakor je navada v Cerkvi«. Branje evangelija pa Cerkev jemlje iz sv. Janeza, kakor je že od nekdaj običaj v bogoslužju.
Poleg globokega vstajenjskega veselja, o katerem smo posebej govorili in, ki naj bi nas prevevalo skozi ves velikonočni čas, naj bi v tem času gojili tudi duha medsebojne ljubezni in edinosti. Tako so delali prvi Kristusovi učenci. Posebej je o njih rečeno, da so po Jezusovem vnebohodu »vsi enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati« (Apd 1, 14). S tem so se najbolje pripravili na polnost Svetega Duha, ki jim ga je od Očeta poslal poveličani Kristus. Razen tega je poglobitev tistega duha molitve, ki naj prepaja in usmerja celotno, tudi »svetno« kristjanovo življenje, ena od najvažnejših naših nalog v velikonočnem času. Že iz tega razloga prošnji dnevi »križevega tedna« (treh dni pred vnebohodom) niso nekakšno tuje telo. Za zelo važne molitvene dneve pa naj bi imeli posebej devetdnevnico od vnebohoda do binkošti. Kakor vidimo iz Apostolskih del, je posebno mesto sredi prve Cerkve, zlasti na ravni molitvenega življenja, v pripravi na prejem »moči z višave«, imela »Marija, Jezusova Mati«. Razen apostolov je edino ona imenoma navedena, in sicer na tak način, da čutimo njen edinstveni, središčni pomen v območju tistega notranjega življenja prve Cerkve, ki je na binkoštni praznik ob izlitju Svetega Duha postalo tako močno, da ga tako rekoč ni bilo več mogoče zadrževati v mejah Izraela. Ogenj, ki ga je Kristus vrgel na zemljo (prim. Lk 12, 49), se je vnel. A ne ogenj sovraštva, marveč ogenj ljubezni – saj je Sveti Duh po svojem bistvu vez ljubezni, neizmerni, večni veletok ljubezni med Očetom in Sinom, veletok, ki naj – ob sodelovanju Cerkve kot »vesoljnega zakramenta odrešenja« (2 Vat. C 48, 2) – pritegne v notranje območje troedinega božjega življenja tudi po Kristusu odrešeno človeštvo in prek zveze s človeštvom na neki način tudi nerazumno stvarstvo.
Vir = Leto svetnikov