V samostanu Beniganim (v pokrajini Valenciji, na Španskem), blažena Jožefa Maria od svete Neže (Jožefa Tereza Albinàna, tudi Inés de Benigánim), devica iz Reda bosonogih Avguštincev.
Vir
Jožefa Tereza Albinàna se je rodila 9. januarja 1625 v Benigànimu, blizu Valencije, revnima staršema Luigiju in Vincenzi Gomar. Ko je bila še majhna, je izgubila očeta, zato jo je sprejel stric Bartolomeo Tudela, pri katerem je odraščala predana Devici Mariji in navezana na molitev svetega rožnega venca. Ko je pozneje izgubila še mater, je pri osemnajstih letih zaprosila za sprejem v tamkajšnji samostan bosonogih eremitink sv. Avguština. Stricu, ki jo je večkrat poskušal omožiti, se je vedno odločno uprla z besedami: »Nikoli ne sme priti do tega, da bi se zaljubila v kakšnega moškega. Jaz imam že odličnega ženina v Jezusu, ki je moja radost.«
Nekega dne je šla na podstrešje napolnit vrečo z žitom; služabnik jo je poskušal objeti in poljubiti, a Jožefa mu je pred pobegom prisolila klofuto in zakričala: »Jaz sem devica!«
Jožefo so sprejeli med avguštinke leta 1643 in po osmih mesecih je prejela tančico konverze. Mojstrica novink je, da bi se prepričala o njeni poklicanosti, nekega dne dejala, da jo namerava poslati nazaj v svet; dekle, ki je želelo ostati v klavzuri, ji je odgovorilo, da bi raje umrlo. Tako je bila sprejeta k redovniškim zaobljubam in prevzela ime sestra Marija Jožefa od sv. Neže. Zaupali so ji službo razdeljevalke, v prostem času pa je izdelovala rožne vence ali pomagala sestram. Svojemu spovedniku je zaupala: »Veliko raje čistim, pometam in pobiram smeti v Božji hiši, kakor da bi bila španska kraljica.« Vso življenje si je želela pridržati tudi mračno nalogo: oblačiti in pokopavati umrle sestre.
Po hudi bolezni je sestra Jožefa zaslišala notranji glas, ki jo je povabil, naj izbere, ali bo tri leta paralizirana ali nema; da ne bi bila v breme skupnosti, je izbrala drugo možnost. Bolezen ji je pomagala, da je bila še bolj povezana z Bogom, in tudi med delom ni nikoli prenehala z notranjo molitvijo. Ko je ozdravela, je še naprej ohranjala molk ne le v določenih urah, ampak tudi med počitkom. Zaradi svetosti njenega življenja je valenški nadškof, msgr. Martino Lopez Antiveros, ob obisku samostana leta 1663 želel, da Jožefo sprejmejo med koristke. Vedno je bila točna v koru in čeprav je jecljala, je z očmi uprtimi v podobo Ecce Homo tekoče molila bogoslužje. Vstajala je ob treh zjutraj, šla v kor in tam ostala do enajstih. Molila je za papeža, za vse potrebe Cerkve in zlasti za duše v vicah, ki jih je imenovala »svoje hčerkice«. Vse, ki so se približali njeni rešetki, je prosila, naj molijo zanje; zbirala je miloščino za maše, se bičala do krvi, nikoli ni jedla mesa, v adventu in postu se je hranila le s kruhom in vodo, vina in čokolade ni pila. K tolikšnim odpovedim in trpljenju jo je spodbujala nenehna kontemplacija Jezusovega trpljenja. Med tremi letnimi spokornimi procesijami je hodila zadnja v vrsti, bosa, z križem na ramenih, s krono iz trnja na glavi in z vrvjo okoli vratu. Med obroki je bila pogosto zamaknjena in z gorečim obrazom; ko so jo vprašali, zakaj ne je, je odgovarjala, da se ji vsa hrana spreminja v žeblje, udarce in trnove krone.
Hudič jo je večkrat nadlegoval, jo zasmehoval z vulgarnimi nazivi in jo skušal zapeljati k nečistim dejanjem, a se ga je vedno osvobodila s križanjem in vzklikom: »Jezus, sin Davidov, usmili se me.«
Dovolj je bilo, da so ji spregovorili o skrivnosti presvete Trojice, pa je prišla v zamaknjenje; v najtežjih okoliščinah je navadno vzkliknila: »Presveta Trojica, pomagaj nam.«
Sestra Jožefa se je imela za veliko grešnico in se je bala, da bo prišla v pekel. Vsak dan je prejemala obhajilo z dovoljenjem svojega spovednika. Prosti čas je preživljala v adoraciji pred tabernakljem in vsakega obiskovalca je pozdravila z besedami: »Naj bo hvaljen presveti zakrament.« Ko je med sestrami prišlo do nesoglasij, jih je znala s posebnim taktom voditi k spravi.
Mati Jožefa je z veseljem in naglo prihajala na pomoč ubogim v njihovih potrebah, jim je dajala odslužena oblačila sester. Tudi zase je raje nosila zakrpana oblačila kakor nova. Sloves njene svetosti se je razširil povsod in prebivalci Valencije so v nevarnih razmerah navadno vzkliknili: »Mati Neža, pomagaj mi.« Brala je prihodnost kakor iz knjige in prodirala v skrivnosti src: zato so jo mnogi škofje, redovniki in pomembne osebnosti prihajali prosit za nasvet in priporočilo v molitvi. Mati kralja
Karla II. ji je celo prepuščala presojo najpomembnejših zadev kraljestva.
Valenški nadškofi so večkrat dali preizkusiti Jožefo, a vsi preiskovalci so priznali njeno izjemno krepost, čeprav so jo nekatere redovnice imele za čudaško. Ena njenih posebnosti je bila krepost pokorščine, ki jo je vedno izkazovala z vdanostjo, hitro izpolnjujoč tudi ukaze, ki jih je duhovno prejela od kogarkoli, opozorjena od svojega angela varuha.
Ko je bila mati Jožefa na nadnaraven način opozorjena na svojo bližnjo smrt, ni mogla zadržati veselja. V zadnjih mesecih življenja jo je prizadela epilepsija, astma in kila, ki jo je dobila v noviciatu zaradi pretiranih naporov. Sama je prosila za viaticum : »Moje sestre, takoj mi prinesite mojega ženina, ker odhajam.« Umrla je 21. januarja 1696, potem ko je neprekinjeno izrekala številne vzklike k Jezusu in Mariji.
Njeno telo je ostalo prožno in iz njega se je po vsem samostanu širil nežen vonj. Množice so prihajale, da bi jo počastile in dobile kakšno relikvijo.
Papež Leon XIII. jo je razglasil za blaženo 21. februarja 1888, Martyrologium Romanum pa jo še danes obhaja na obletnico njenega rojstva za nebesa. Njeni zemeljski ostanki, ki so jih častili v kapeli samostana v Benigànimu, so bili med špansko državljansko vojno v tridesetih letih prejšnjega stoletja ukradeni in njihova sled se je nepreklicno izgubila.
IT
Hči Luigija Albifiane in Vincenze Gomar se je rodila leta 1625 v vasi blizu Valencije ter bila pri krstu poimenovana Neža (Inés) — pod tem imenom je v Španiji še danes najbolj znana. Oče je umrl, ko je bila še mlada; ker je morala prevzeti družinske odgovornosti, nekaj časa ni mogla uresničiti svoje želje, da bi postala redovnica. Nazadnje ji je vendarle uspelo vstopiti v erem bosonogih avguštink v Benigànimu, kjer je prevzela ime Josefa-Marija od svete Neže (sv. Agneze).
Preostanek življenja je posvetila strogosti, molitvi in skrbi za bližnjega. Kljub obdobjem skušnjav in duhovne suše je močno napredovala v duhovnem življenju ter razvila izjemno sposobnost svetovanja, zaradi katere so jo — v njeno veliko zadrego — prihajale prosit za nasvet tudi nekatere najpomembnejše osebnosti v državi. Umrla je pri enainsedemdesetih letih, na god svoje zavetnice sv. Neže, in bila leta 1888 razglašena za blaženo.
Inés (Agnes) iz Benigànima, ki je izhajala iz družine malih kmetov, je morala po smrti svojega očeta Luisa Albiñane delati kot dekla pri bogatem in nasilnem stricu. Njen spovednik jo je učil ponižnosti in odmaknjenosti od sveta, zaradi česar so jo – tudi zaradi epileptičnih napadov – imeli za nekoliko preprosto in čudaško. Nekega dne je v videnju zagledala Kristusa, oblečenega v vijoličasta oblačila, ki jo je prosil, naj postane njegova nevesta; Inés je to prošnjo navdušeno sprejela. To doživetje je postalo mistični izvir vseh njenih poznejših videnj in razodetij.
Pri osemnajstih letih je leta 1611 vstopila kot konverza – laiška sestra – torej kot tista, ki je bila zadolžena za ročna dela, za razliko od sester, ki so znale brati – v samostan bosonogih avguštink v Benigànimu, ki ga je ustanovil sveti Janez de Ribera, ter prevzela redovno ime Jožefa Marija od svete Neže. Tam so jo obravnavali kakor triletnega otroka, imenovali so jo celo la Niña, in jo pogosto prijazno-šaljivo spraševali po starosti; odgovoriti je znala le tako, da je starost pokazala s prsti.
Toda čistost, gorečnost v pokori, mistične milosti, ozdravljenja bolnikov in preroške sposobnosti so jo bogato odlikovale, številna čudežna dela pa so ji bila pripisana: ko se je izgubil ključ od shrambe, jo je odprla s kavljem; iz starih jajc je pripravila odlične tortilje, iz slabe moke izvrstni kruh. Pogosto je plesala s svojim nebeškim ženinom, zlasti kadar so sestre pele Te Deum.
Ko so Jožefi Mariji po dvajsetih letih dela – čiščenja, pranja in kuhanja – ponudili, da postane redovnica, je to zavrnila: opravljanje preprostih del je bilo po njenem prepričanju Božja volja. Ko je bilo leta 1693 dvesto mož iz Benigànima poklicanih k orožju, da bi branili pravice kraja pred kraljevimi četami, so najprej prišli v samostan k Jožefi Mariji, ki je nato dan in noč vztrajala v molitvi, dokler se niso vsi možje nepoškodovani vrnili iz bojev, čeprav je bil spopad sicer krvav in se je končal s kraljevo zmago.
Po njeni smrti je bilo telo Jožefe Marije več kot tri dni izpostavljeno ljudskemu češčenju, nato pa slovesno pokopano. Tako kakor za časa življenja je tudi po smrti delala čudeže: ko se je v 17. stoletju na trgu pred cerkvijo avguštink prevrnil voz z voli in pod seboj pokopal otroke, so ti po priprošnji Inés ostali nepoškodovani; v 19. stoletju je bilo majhno dete, ki je padlo v vodnjak, po njeni priprošnji rešeno brez posledic.
V Benigànimu Inés vsako leto ob njenem godu počastijo s procesijo in uprizoritvijo njenih čudežev. V enem od tamkajšnjih vrtov je razstavljen tudi približno 350 let staro oranževo drevo, ki ga je Inés sama posadila in katerega sadežem pripisujejo čudežne lastnosti.
Kanonizacija: 26. februarja 1888 je Jožefo Marijo za blaženo razglasil papež Leon XIII.; postopek za njeno kanonizacijo je uveden.
DE
Josephine Theresa Albiñana Gomar se je rodila v Benigànimu 9. februarja 1625. Pri osemnajstih letih je zaprosila za sprejem v samostansko skupnost bosonogih avguštink v domačem kraju, v samostan, ki ga je leta 1597 ustanovil sveti Janez de Ribera.
Svojo redovno zaobljubo je izrekla 27. avgusta 1645 in prevzela ime Josefa Marija od svete Neže. Dve kreposti, po katerih je bila prepoznavna, občudovana in iskana, sta bili njena ponižnost in njena dobrota do vsakogar, ki je imel kakršno koli potrebo.
Tudi v valencijskem jeziku se je ohranil priljubljen rek: “Beata Inés, on et criden ves” – »Blažena Neža, pojdi tja, kjer te kličejo«. Ta njena stalna razpoložljivost za druge jo je pripeljala v stik ne le z ubogimi in potrebnimi, ampak tudi z oblastniki in teologi, ki so jo prihajali prosit za nasvet in modrost. In vse to, ne da bi kdaj zapustila samostan. Umrla je 21. januarja 1696, stara 71 let.
Leta 1888 jo je za blaženo razglasil papež Leon XIII. V njenem rojstnem kraju Benigànimu se vsako leto 21. januarja zbere množica vernikov, ko Cerkev – zlasti avguštinska družina – obhaja njen spomin.
Svetnica, ki privlači s svojim nasvetom
Od njene smrti je minilo 327 let, vendar ponižnost, preprostost in nasveti blažene Neže še naprej privabljajo množice v valencijski Benigànim, ki šteje komaj 5700 prebivalcev.
Današnji samostan Brezmadežne, svetega Jožefa in svete Neže izvira iz leta 1611. V tem samostanu je živela tudi druga blažena sestra, Josefa od očiščenja.
Samostan obsega dva križna hodnika in velik vrt z majhno kapelo. Ustanovljen je bil na temelju šole za Mavre, ki jo je zgradil Eugenio Tudela, kanonik valenške stolnice. Samostan je danes dostopen vsem prek spleta, zlasti prek Facebooka.
Blažena Neža je sprejemala množice obiskovalcev, ki jih je privlačila njena preprostost in modri nasveti, ne da bi kdaj zapustila klavzuro. Po njeni smrti so o njej pisali veliki intelektualci, najboljši slikarji so jo upodabljali, njen duhovni vpliv pa je ostal živ stoletja.
Vsako leto 12. januarja se ljudje z veliko pobožnostjo začnejo zbirati za devetdnevnico; 20. januarja pred samostansko cerkvijo zagori mogočen kres, ob zori 21. januarja pa himna Aurora, naslovljena Gloriós Benigànim, in poki ognjemetov naznanijo dan, posvečen praznovanju svetnice, ki vključuje procesije, sprevode in himne, ki se prenašajo iz roda v rod.
V soboto, 21. januarja, so obiskovalci znova prihajali v velikem številu. Maše so se začele ob sedmih in potekale vsako uro. Slovesna glavna evharistija je bila ob 11.30, vodil jo je valenški škof Enrique Benavent.
Popoldanska procesija se je začela ob petih. Obstaja sedem tradicionalnih poti, vsako leto pa izberejo drugo. Procesija poteka od leta 1955, ko je bila uradno predstavljena procesijska podoba, ki jo je ustvaril valencijski umetnik Carmelo Vincent; in prikazuje blaženo Nežo z angelom za njenim hrbtom.
Sosedje okrasijo ulice in uprizorijo različne prizore iz življenja blažene, znane kot Els miracres. Resnično ganljivo je videti podobo Neže, ko se pojavi med vzkliki, petjem in ognjemeti.
Letos, teden dni po prazniku v Benigànimu, se je zgodil dogodek, poln pomena in čustev za Valencijce: 28. januarja so podobo blažene Neže prinesli v baziliko Matere Božje Zapuščene v Valenciji.
Podoba, ki je 21. januarja potovala po ulicah Benigànima, je nato odšla v prestolnico, spremljala pa jo je velika množica vernikov, da bi se zahvalili za obisk romarske podobe Matere Božje 13. julija v Benigànimu in v avguštinskem samostanu ob jubilejnem letu stoletnice njene kronanja.
To je bilo prvič, da je podoba blažene Neže zapustila samostan zaradi drugega dogodka kot letna procesija v njenem rojstnem kraju. Ob spremljavi stotin vernikov je blažena Neža ob petih popoldne vstopila v baziliko Matere Božje Zapuščene, medtem ko je valencijska skupnost vzklikala in ploskala. Sledila je sveta maša.
Naključje je hotelo, da je isti kipar, Carmelo Vincent; ustvaril tako podobo Matere Božje Zapuščene kot podobo blažene Neže.
EN
Blažena Jožefa Marija od svete Neže se je rodila v Benigànimu (Valencija) leta 1625. Ob krstu je prejela ime Jožefa Teresa. Njeni starši so bili skromni kmetje, ki so jo zapustili siroto že kot deklico. Sprejeli so jo sorodniki, ki pa niso skrbeli za njeno vzgojo in so jo obravnavali kot služkinjo, zato je veliko pretrpela. Vse to je mlada Jožefa prenašala z izredno potrpežljivostjo in razvila izjemno osebnost.
Bila je obdarjena z nenavadno preprostostjo in ponižnostjo. Ko je pri osemnajstih letih (1643) vstopila v samostan bosonogih avguštink v Benigànimu, ki ga je ustanovil sveti Janez de Ribera, je Jožefa vstopila v svet svobode in razcveta svoje ponižne osebnosti. Zaradi pomanjkljive izobrazbe je bila sprejeta kot sestra konverza, ali »bela tančica«, kakor so imenovali redovnice, ki zaradi neznanja latinskega bogoslužja niso sodelovale v koru. Namesto tega so molile druge molitve v domačem jeziku – v tem primeru v valencijski katalanščini – ter opravljale skupna opravila v samostanu. Nešteto je žensk, ki so v ponižnih opravilih posvetile svoje življenje v samostanskih klavzurah. Jožefa, ki je svojo skupnost globoko ljubila, je vedno z veseljem opravljala ta naporna skupna dela. Rada je govorila: »Hvala, da mi dovolijo prati, pometati in opravljati kakšna dela v Božji hiši, saj si niti tega ne zaslužim.« Redovne zaobljube je izrekla leta 1645 in prevzela ime sestra Jožefa Marija od svete Neže.
V nasprotju z izredno preprostostjo je naša blažena imela izjemen kontemplativen duh, saj je svoje življenje, sredi vsakdanjih opravil, živela v nenehni molitvi. Novice o njenih krepostih se niso ustavile za samostanskimi rešetkami; nasprotno, njeno ime se je že za življenja razširilo med Valencijci in drugod, celo do madridskega dvora. Sestra Jožefa je malo vedela o stvareh tega sveta, a je bila obdarjena z globokim človeškim razumevanjem, sadom njenega velikega duha pobožnosti.
Zaradi njenega izjemnega notranjega ravnovesja jo je skupnost leta 1663 določila za korno sestro, pri čemer je ostala trdna v ponižnih opravilih ter s svojo vedrino in predanostjo krepila popolno skupnostno življenje.
Poleg svoje izjemne duhovnosti je izstopala po veseli pokorščini in po ljubezni do skupnosti. Potopljena v molitev je od Boga prejela posebno občutljivost za bližnjega in njegove potrebe. Mnogi so iskali njeno priprošnjo pomoč ter jo prosili za molitve in nasvet, celo »osebe na visokih položajih, ki so prihajale k njej, da bi se z njo posvetovale o najtežjih zadevah svojega življenja in upravljanja«. Vsem je odgovarjala z velikim razločevanjem in se vadila v pokorah v solidarnosti s trpečimi bližnjimi, kakor tudi za duše v vicah, do katerih je gojila veliko pobožnost.
Pobožnost vernikov jo je spremljala že za življenja; umrla je v sluhu svetosti 21. januarja 1696, na praznik svete Neže, device in mučenke, do katere je vedno gojila globoko pobožnost. Papež Leon XIII. jo je razglasil za blaženo 26. februarja 1888.
Telo blažene Jožefe Marije od svete Neže se je ohranjalo v samostanu Brezmadežne, svetega Jožefa in blažene Neže, pri bosonogih avguštinkah v Benigànimu, vse do krvavih let španske državljanske vojne, ko je bil samostan uničen, telesa umrlih redovnic pa oskrunjena in raztresena po samostanskem vrtu. O izginulem telesu blažene se ne ve ničesar.
Po državljanski vojni je bilo mogoče obnoviti celoten samostanski kompleks in ponovno vzpostaviti skupno avguštinsko življenje. Danes navdušena skupnost sester ohranja živ spomin na blaženo in ljudsko pobožnost, ki ji je izkazana, kar se na poseben način pokaže ob njenem vsakoletnem prazniku 23. januarja.
ES
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 12