Imena: Epifanij, Epifanijo, Epifano, Epifo, …
Bil je ena izmed najizrazitejših osebnosti ob koncu starega rimskega cesarstva. Rodil se je leta 438 v Pavii. Že zgodaj se je posvetil duhovskemu stanu, vzljubil je Sveto pismo in ga dobro poznal. Ves prosti čas je uporabljal za molitev. Odlikovale so ga številne kreposti. Že kot mlad klerik je imel poseben dar, da je znal s svojo ljubeznivostjo krotiti in pomirjati prepirljivce.
Leta 466 je bil posvečen za škofa v rodnem mestu. Doživel je leto 476, ko so Germani premagali rimskega cesarja. Odoakar, njihov kralj, je zavladal nad Italijo. Pavio je tedaj zasedla sovražna vojska in jo oropala. Za obnovo mesta in pomoč meščanom je Epifanij zastavil ves svoj vpliv pri novem vladarju. Dosegel je spregled davkov za pet let. Kot škof je neutrudno delal za duhovno in časno blaginjo svojih rojakov. Sam se je odrekel ugodju in živel v svojem stanovanju kot najbolj revni v mestu. Ta Rimljan starega plemiškega rodu je povsod z vsemi močmi branil domovino pred nesrečo in neredom.
Toda v boju za domovino je bil najprej predstavnik božjega reda. Epifanij je bil odličen predstavnik Cerkve, ki je bila v razpadajočem antičnem svetu edina sposobna reševati ljudstva za novo edinost v veri in za boljšo prihodnost.
Dve desetletji po zlomu zahodnega rimskega cesarstva so vdrli v Italijo Vzhodni Goti. Epifanij si je tudi tedaj prizadeval za mir. Vzhodnogotski vladar Teodorik je bil tako moder, da je znal visoko ceniti pavijskega škofa Epifanija. Poslal ga je na burgundski dvor, da bi tam dosegel izpustitev šest tisoč jetnikov. Epifanij je to veliko delo dopolnil še s tem, da je za jetnike izprosil od Teodorika zemljo in denar, da so se mogli preživljati. Leta 497 se je odpravil na svojo zadnjo pot iz Ravene v Pavio. Bolezen pa je bila hitrejša kakor potniški voz. Komaj še živ se je vrnil domov in tu se je spolnilo njegovo življenjsko geslo: »Življenje mi je Kristus in smrt dobiček.«
Njegovi posmrtni ostanki počivajo v stolnici v Hildesheimu v severni Nemčiji. Leta 961 je Othwin, škof iz tega mesta, prišel v Italijo, da bi dobil za svojo cerkev čim več relikvij. Zgodilo se je nekaj, kar se nam zdi čudno in tuje. Nekateri kleriki so v Pavii ponoči vlomili v stolnico in odnesli iz sarkofaga Epifanijeve kosti ter jih izročili škofu Othwinu.
Goduje 21. januarja.
Vir
V Páviji (v Ligúriji), sveti Epifánij, škof, ki je v času vpada barbarov delal za spravo ljudstev, za odkup jetnikov in tudi za ureditev same države, ki je bila vsa v neredu.
Vir
Je osmi škof Pavije; Enodij, ki je bil deseti in ga je Epifanij leta 493 sprejel med pavijski kler kot diakona, nam je zapustil njegovo biografijo z naslovom *Vita beatissimi viri Epiphani episcopi Ticinensis ecclesiae*, ki je glavni vir za podatke o njem.
Epifanij se je rodil v Paviji staršem plemenitega rodu. Na njegovi zibelki naj bi zasijala čudežna svetloba, srečen znak njegove prihodnje veličine. Poznamo imena staršev: oče Mauro in mati Fokarija, ki naj bi bila iz družine sv. Mirokla, škofa v Milanu v času Konstantinovega odloka leta 313. Škof Pavije Crispin I. je sprejel Epifanija pri osmih letih med bralce svoje cerkve; pozneje ga je pri osemnajstih posvetil v poddiakona, pri dvajsetih v diakona in ga, ko se je bližal smrti, priporočil nekemu Rusticiju iz Milana, *illustris vir*, naj bo njegov naslednik na pavijskem škofovskem sedežu. Po Crispinovi smrti je bil Epifanij posvečen za škofa v Milanu od svojega metropolita, katerega ime pa nam Enodij ni ohranil. Njegova škofovska izvolitev je bila sprejeta z resničnim veseljem ljudstva, ki je visoko cenilo njegovo sveto življenje, katerega stebri so bili: molitev, ki ji je posvečal vsak najmanjši košček časa; skrbno in pobožno branje Svetega pisma; neutrudna dejavnost za dobro duš; najstrožja telesna pokora, ki je vključevala tudi odpoved kopelim, »da kopeli, ki so bolj prijateljice umazanije, ne bi zlomile sijaja duše in moči notranjega človeka«.
Kot škof je bil večkrat zadolžen za poslanstva k različnim germanskim kraljem, ki so se naselili na ozemlju zahodnorimskega cesarstva, tedaj že v razsulu. Šel je v Rim k cesarju Antemiju (467–472) kot poslanec Ricimerja, nato pa v Tuluzo k Evriku, kralju Vizigotov, po naročilu cesarja Junija Nepota (474–475).
Dejavno je delal pri obnovi Pavije, ki sta jo leta 476 izropali in uničili tekmovalni vojski Oresta in Odoakra. Z neizčrpno ljubeznijo je pomagal vsem vrstam stisk in trpljenj. Pogosto je hodil k zmagovalcem, da bi izprosil milost za premagane: posebej uspešno je prosil Odoakra, Teoderika in burgundskega kralja Gundobalda, od katerega je leta 490 dosegel osvoboditev šest tisoč ujetnikov, ki jih je ta zajel v Italiji v boju proti Odoakru. Na poti iz Ravenne, kamor se je odpravil na novo poslanstvo k kralju Teoderiku v korist Pavije in vse rimske ligurske province, je v Parmi hudo zbolel zaradi težke pljučne bolezni. Hotel je biti prepeljan v Pavijo, kjer je umrl star oseminpetdeset let, po tridesetih letih škofovanja.
Enodij nam v svoji biografiji ne daje natančnih kronoloških podatkov o najpomembnejših dogodkih iz življenja sv. Epifanija in ne navaja niti dneva smrti; vendar nam omogoča z dovolj veliko gotovostjo ugotoviti, da se je Epifanij rodil leta 438–439, bil posvečen za škofa leta 466–467 in umrl leta 496–497.
V zadnjih desetletjih 10. stoletja nam je neznani klerik iz cerkve v Hildesheimu zapustil *Narratio de ultimis diebus Epiphanii* (Zgodba o zadnjih dneh Epifanija), v kateri pravi, da je Epifanij umrl star oseminpetdeset let, 22. januarja, po dvaintridesetih letih škofovanja, ter *Translatio Hildesheimium…*, v kateri govori o prenosu Epifanijevih relikvij v Hildesheim, ki ga je opravil škof Otwin v letih 962–964, v času Otona I. Dva pavijska dokumenta iz 13. in 14. stoletja trdita, da je Epifanij umrl 21. januarja (datum, ki je nato prešel v rimski martirologij) in da je bil pokopan v Paviji v cerkvi sv. Vincencija skupaj s sestro Honorato ter devicama Luminoso, Specioso in Liberato.
Epifanij iz Pavije, ki je živel v izjemno težkih časih barbarskih vpadov, je v Italiji opravljal plemenito poslanstvo mirovnika; obenem priča o veliki premoči, ki jo je v tistih časih cerkvena oblast začela pridobivati pred civilno oblastjo.
V pavijski škofiji se njegov spomin obhaja 22. januarja.
IT
Epifanij je bil izjemen škof v obdobju velike zmede in težav za Cerkev, tako na politični kot na teološki ravni. Barbari so z severa vdirali v Italijo, na Vzhodu pa je divjala monofizitska kriza; Italijo je najprej osvojil germanski kralj Odoaker (ok. 430–493), po njegovi smrti pa ostrogotski kralj Teoderik Veliki (ok. 450–526), ki jo je obvladoval do svoje smrti. Barbarske osvojitve so domače prebivalstvo pahnile v skrajno bedo, obremenjeno z zelo težkimi davki in privedeno do lakote. Epifanij je obnovil Pavijo, potem ko jo je Odoaker uničil, in je bil velik zagovornik pravic in blaginje ljudstva; med drugim je dosegel, da so bile osvobojene številne osebe, ki so jih zajele invazijske vojske, ter da so bile omiljene najstrožje zakonodajne določbe in davki. Prizadeval si je, da bi četrtina cerkvenih prihodkov bila razdeljena med revne, in več papežev ga je poslalo kot svojega odposlanca k Odoakru in Teoderiku (ki je bil zaradi svoje matere, katoličanke Eukleuve, dovzeten za prepričevanje). Epifanij je imel tudi vlogo v razvoju odnosov med papeštvom in rimskim cesarstvom: ker se je v Bizancu zvrstila vrsta razmeroma šibkih cesarjev, sta papež Feliks II. (483–492) in njegov odločni naslednik Gelazij I. (492–496) uspela uveljaviti neodvisnost Cerkve od civilne oblasti; Feliks je celo napisal cesarju Zenonu: »Cesar je sin Cerkve in ne škof. Zato se mora glede vere učiti in ne učiti drugih.«
Epifanij se je zato odpravil na misijo k cesarju Antemiju v upanju, da bi preprečil vojno, nato pa s podobnimi posredovanji tudi h kralju Evriku v Toulouse. Svojo zadnjo misijo je opravil v Burgundiji, kamor je šel, da bi dosegel osvoboditev nekaterih oseb, ki so jih novi napadalci vzeli v ujetništvo; ko so ga napadle hude vročice, je na poti nazaj v Pavijo umrl.
Že za časa življenja je bil zaradi izjemnih pastoralnih uspehov, ki jih je dosegel v burnem obdobju, deležen občudovanja in so ga imenovali »mirovnik«, »slava Italije«, »luč škofov«. Enodij, njegov naslednik na pavijskem škofovskem sedežu, je o njem napisal panegirik v verzih. Leta 963 so njegove relikvije prenesli v Hildesheim v Spodnji Saški, kjer naj bi še vedno počivale v srebrni krsti blizu glavnega oltarja.
IT
Epifanij, sin Mavra in Fokarije, domnevno iz aristokratskih krogov, dejansko pa iz skromnejšega vojaškega okolja, je bil izobražen na cerkveni šoli svojega rojstnega mesta. Leta 457 je postal subdiakon, leta 459 diakon in upravitelj cerkvenega premoženja pod škofom Krispinom I., ki ga je določil za svojega naslednika. Leta 466 je bil v času krize, ob navdušenju prebivalstva, ki ga je cenilo zaradi njegove ljubezni do Svetega pisma, skrbi za ljudi in asketskega življenjskega sloga, izvoljen za škofa Pavije; najstarejša cerkev v Paviji je cerkev sv. Gervazija in Protazija, zgrajena okoli leta 400. Epifanij je večkrat deloval kot mirovni posrednik: ko je vrhovni poveljnik zahodnorimskega cesarstva Ricimer v Milanu pripravljal vojaški pohod proti svojemu tastu, cesarju Antemiju, je Epifanij v letih 467 in 472 odšel v Rim in uspešno vodil mirovna pogajanja. Predzadnji zahodnorimski cesar Julij Nepos ga je leta 474 poslal v Tuluzo h vizigotskemu kralju Evriku – njegov palačni kompleks je stal na mestu današnjega Place de Bologne –, ki ga je Epifanij uspel odvrniti od sovražnosti proti zahodnorimskemu cesarstvu. Po tem, ko je Odoaker, zahodnorimski častnik germanskega rodu, leta 476 zavzel Pavijo, je Epifanij mesto obnovil in dosegel petletno davčno olajšavo za prebivalce. Ostrogotski kralj Teoderik Veliki je Epifanija leta 494 poslal v Lyon – verjetno na mesto poznejšega, danes neobstoječega gradu Pierre Scize – h burgundskemu kralju Gundobaldu, kjer je dosegel izpustitev 6000 ujetnikov. Leta 495 je odpotoval k Teoderiku v Ravenno, da bi izposloval omilitev bremen za svoje rojake.
Na tej poti v Ravenno se je Epifanij prehladil in je zaradi bolezni po vrnitvi umrl. Že za časa življenja je veljal za svetnika.
Epifanij je bil pokopan v cerkvi San Vincenzo v Paviji, ki jo je sam zgradil; pozneje je bila posvečena njemu kot cerkev Sant’Epifanio, leta 1816 pa so jo porušili – stala je na mestu današnjega botaničnega inštituta. Njegovo življenjsko zgodbo je napisal njegov naslednik Enodij. Epifanijeve relikvije sta leta 962 škof Otwin in duhovnik Thangward skrivaj odnesla v Hildesheim, kjer so jih leta 963 razstavili v tamkajšnji stolnici. Danes počivajo v dragocenem relikviariju iz 12. stoletja v kripti stolnice; grob Epifanija pa kažejo tudi v katedrali v Paviji.
DE
To je bilo obdobje velike zmede in težav za Cerkev, tako teološko kot politično. Bilo je med preseljevanjem narodov: barbari so vdirali v Italijo s severa, z vzhoda pa je pritiskala monofizitska herezija. Epifanij je bil v tem času, ko je Zahodnorimsko cesarstvo propadalo, znan kot mirovnik Italije. Posredoval je spravno in pomirjujoče med zmagovalci in poraženci.
Ko se je vrhovni poveljnik Ricimer v Milanu pripravljal na vojaški pohod proti svojemu tastu, cesarju Antemiju (476–72), se je Epifanij na vztrajne prošnje ljudstva in plemstva iz Ligurije odpravil v Rim na mirovna pogajanja, ki so potekala uspešno, potem ko je mladi škof pozval obe strani k miru. Toda zgodovina kaže, da so bila Epifanijeva prizadevanja zaman, saj so se nasilja med Ricimerjem in Antemijem znova razplamtela. Antemij je bil oblegan v delu Rima, ki ga je nadzoroval, dokler ga njegovi podporniki niso zapustili. Poskušal je pobegniti iz mesta, preoblečen v berača, vendar so ga ujeli pri cerkvi Santa Maria in Trastevere, kjer so ga obglavili.
V osmem letu Epifanijevega episkopata je predzadnji zahodnorimski cesar Julij Nepos (474–75) poslal škofa spomladi 475 s spremstvom v Toulouse h vizigotskemu kralju Evriku (466–84). Epifaniju je uspelo doseči, da se Evrik vzdrži sovražnosti proti Zahodnorimskemu cesarstvu. A Neposa je kmalu zatem odstavil Orestes.
Germanski general herulov Odoaker (476–89; umrl 493) je septembra 476 strmoglavil zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgustula (475–76) in sam prevzel oblast kot kralj Italije. Odoakerja je nato leta 489 strmoglavil in leta 493 umoril ostrogotski kralj Teoderik Veliki (471–526). Osvajanja so prebivalce pahnila v bedo: morali so plačevati visoke davke in pogosto živeli na robu lakote. Poleg tega sta bila Odoaker in Teoderik arijanca, torej krivoverca.
Epifanij je sodil med najpomembnejše škofe svojega časa – imenovali so ga celo »luč in oče škofov«. Pavijo je obnovil po tem, ko jo je Odoaker leta 476 opustošil, in bil neutrudni zagovornik pravic in blaginje prebivalcev. Postal je znan po svojih mirovnih pogajanjih z barbari, pri katerih je dosegel osvoboditev mnogih ujetnikov iz invazijskih vojsk, pa tudi omilitev najstrožjih zakonov in davkov.
Zato so ga imenovali »mirovnik«, več papežev pa ga je poslalo kot odposlanca k Odoakru in Teoderiku – slednji je bil zaradi svoje matere Eukleuve, ki je bila katoličanka, bolj dovzeten za prepričevanje Cerkve. Epifanij je imel tudi vlogo v odnosih med papeštvom in rimskim cesarstvom. Ob vrsti razmeroma šibkih cesarjev sta papeža Feliks II (III) (483–92) in njegov odločni naslednik Gelazij I. (492–96) uspela zagotoviti svobodo Cerkve v razmerju do posvetne oblasti.
Druga Epifanijeva zmaga so bila uspešna pogajanja za izpustitev njegove svete sestre Honorate, ki so jo med vojno med Teoderikom in Odoakrom ugrabili iz samostana sv. Vincencija v Paviji. Ko je Teoderik zmagal, je najprej kaznoval Rimljane, ki so podpirali Odoakra, tako da jim je odvzel državljanske pravice. Epifanij je zato odšel k ostrogotskemu kralju in ga prosil za njihovo rehabilitacijo. Teoderik je škofovo prošnjo sprejel pod pogojem, da Epifanij v njegovem imenu posreduje pri Burgundcih za izpustitev ujetnikov, ki so jih zajeli med plenjenjem Ligurije v vojni med Teoderikom in Odoakrom leta 489.
To je bila Epifanijeva zadnja zmaga: leta 494 je odpotoval v Burgundijo in dosegel izpustitev 6000 rojakov iz Ligurije, ki so jih zajeli v Lyonu arijanski burgundski kralj Gundobad (ok. 470–516). Ko se je vrnil iz Burgundije, je 21. januarja 496 v Paviji umrl zaradi vročice, ki jo je staknil na poti. Star je bil 58 let in je bil škof trideset let. Posebej so ga objokovali revni, saj je bil vedno požrtvovalen pastir zanje.
Častijo ga kot svetnika z godom v Martyrologium Romanum na dan njegove smrti, 21. januarja. Pokopali so ga v baziliki San Vincenzo ob njegovi sestri, sveti Honorati. Ta je bila nuna v Paviji, ko jo je Odoaker ujel; brat jo je odkupil in vrnil v Pavijo. Leta 1600 je raziskovalec Ferrari samovoljno in napačno trdil, da so tri device Luminosa, Liberata in Speciosa, ki so bile prav tako pokopane v San Vincenzo, bile Epifanijeve sestre in da so bile skupaj s Honorato ujetnice pri Odoakru ter jih je Epifanij odkupil.
Epifaniju je sledil kot škof sveti Maksim (ok. 496–514). Njegov drugi naslednik in deseti škof Pavije, sveti Enodij (514–21), ki je prišel v škofijo kot diakon leta 493, je med letoma 501 in 504 napisal panegirik o Epifaniju v verzih: Vita beatissimi viri Epiphani episcopi Ticinensis ecclesiae [Ticinum = Pavia]. To je naša glavna zgodovinska priča o Epifaniju. Magnus Felix Enodij je Epifanija osebno poznal in je z njim potoval na njegovo misijo h burgundskemu kralju Gundobadu v letih 494–96. Leta 962 je njegove relikvije škof Othwin iz Hildesheima prenesel v tamkajšnjo stolnico, kjer so jih leta 963 pokopali. Menijo, da počivajo v srebrni krsti blizu glavnega oltarja.
Kljub obsežnim dokazom o prenosu Epifanijevih relikvij v Hildesheim je v Paviji vztrajalo prepričanje, da tam hranijo njegove ostanke. Tako močno je bilo to prepričanje, da so v 18. stoletju tisto, kar so imeli za škofovo telo, ponovno pokopali v cerkvi San Francesco da Paola. Pozneje so te relikvije prenesli v cerkev San Francesco Grande, leta 1834 pa je škof Tosi iz Pavije uradno potrdil njihovo pristnost.
NO
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 13