V cistercijanskem samostanu Grottaferrata (v pokrajini Frascati [fraskáti], blizu Rima), blažena Marija Gabriela Sagheddu [sagedú], devica, ki je z vso preprostostjo za edinost kristjanov darovala življenje, katerega je končala s petindvajsetimi leti.
Vir
»Srečna bom in moja sreča je zares velika. Kakšno veselje je, če lahko nekoliko trpim iz ljubezni do Jezusa in za duše. Popolnoma sem se izročila v Gospodove roke, moje srce in moja duša sta potopljena v globok mir in veliko veselje. Ko pomislim na tisti blaženi dan, ko bom odšla v nebesa in objela nebeškega Ženina, sta moje veselje in moja sreča večja od česarkoli na zemlji.«https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/vzornica-%C2%BBduhovnega-ekumenizma%C2%AB?Open<
Ime: Njeno krstno ime Marija (Mirjam) v hebrejščini pomeni: »tista, ki jo ljubi Bog«, »gospa, vzvišena«.
Redovno ime: V samostanu si je privzela redovno ime Gabrijela, ki pomeni »Božji mož, Božji junak«.
Rojena: 17. marca 1917.
Kraj rojstva: Mestece Dorgali na otoku Sardinija, Italija.
Umrla: 23. aprila 1939.
Kraj smrti: Samostan v Grottaferrati, 20 kilometrov jugovzhodno od Rima.
Družina: Bila je peti izmed osmih otrok v revni pastirski družini očeta Marcantonija in matere Catarine, roj. Cucca. Kot otrok je bila precej trmasta, kritična, uporniška in nagnjena k lenobi, a kljub temu ubogljiva in zvesta. Bila je bistra in nadarjena, čeprav je končala le osnovno šolo.
Mladost: Po smrti sestre se je precej spremenila, se začela vedno bolj posvečati molitvi in raznim pobožnostim ter umikati v samoto. Ko je bila stara 18 let, je vstopila v Katoliško akcijo in začela poučevati verouk.
Redovnica: 30. septembra 1935 je vstopila v strogi red trapistk v Grottaferrati. Tu se je popolnoma predala Bogu rekoč: »Zdaj pa delaj, kar hočeš.« 31. oktobra 1937 je naredila zaobljube.
Skupnost: Red trapistov je nastal leta 1644 kot reformirana veja cistercijanov, ime pa so dobili po samostanu La Trappe. So strog kontemplativen red, v katerem se menihi posvečajo molitvi, opravljajo fizična dela, zavezani so molku in skupnemu življenju v odmaknjenosti od sveta po strogih pravilih svetega Benedikta. Danes obstaja 80 moških in 42 ženskih samostanov. Edini samostan pri nas je bil do razpusta 1941 v Brestanici.
Ekumenizem: Opatinja samostana mati Pia je bila zelo predana delu za krščansko edinost in je za to navdušila celotno skupnost. Najbolj goreče ji je sledila Marija Gabrijela, ki je v ta namen ponudila v žrtev svoje življenje.
Žrtev: V tednu molitve za edinost kristjanov leta 1938 je Bog njeno žrtev sprejel. Čeprav prej nikoli ni bila bolna, je nenadoma zbolela za tuberkulozo in po 15 mesecih trpljenja umrla.
Zavetnica: Ekumenskega gibanja, bolnikov, priprošnjica proti telesnim boleznim, smrti staršev, obubožanju in revščini.
Beatifikacija: 25. januarja 1983 jo je papež sveti Janez Pavel II. razglasil za blaženo.
Goduje: 23. aprila.
Splet: www.trappistevitorchiano.it/
Vir
Kot peti otrok med osmimi brati se je Marija rodila leta 1914 v kraju Dorgali na otoku Sardiniji. Mladost je preživljala podobno kakor njene sovrstnice v tistem času. Pomagala je neki ubožni družini in ni kazala posebne verske vneme. Leta 1932 ji je umrla sestra Ivana Antonija, na katero se je bila močno navezala. Tedaj je spremenila svoje življenje. Stopila je v vrste dekliške Katoliške akcije in začela delovati najprej v župnijski katehezi. Leta 1935 se je odločila za življenje v kontemplativnem ženskem redu. Domači kaplan jo je usmeril k trapistinjam v Grottaferrati blizu Rima. Takrat si je privzela ime Gabrijela.
Po značaju je bila trmasta, trda do bližnjih, neubogljiva, v samostanu pa se je vedno bolj potapljala v duhovno zbranost in molitev. Vsa ta prizadevanja je okronala z zaobljubami 31. oktobra 1937.
Znano je, da se življenje v trapistovskem samostanu odvija pod strogo klavzuro, med molkom in trdim delom. Toda samostan v Grottaferrati je imel še posebno značilnost. Na pobudo opatinje se je v njem razvila ekumenska odprtost. Redovnice so vzdrževale stike z anglikansko Cerkvijo in nenehno goreče molile za edinost. Pri njih je bilo že čutiti tisto ekumensko odprtost, ki je prišla v Cerkvi do izraza po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. V tem duhovnem ozračju je sestra Marija Gabrijela v januarju 1938, po Molitveni osmini za edinost kristjanov, ponudila Gospodu svoje življenje kot veliko prošnjo za edinost.
Nekaj tednov po tem darovanju je Gabrijela zbolela. Začela je pokašljevati, mučili so jo napadi vročine. Zdravniki so kmalu ugotovili, da je zbolela za jetiko. Zadnje mesece življenja je preživela deloma v bolnišnici deloma v samostanu. Tam je umrla na nedeljo Dobrega pastirja, 23. aprila 1939.
Glas o bridki bolezni mlade redovnice in njeno velikodušno žrtvovanje za edinost kristjanov je hitro prestopil meje Grottaferrate in se razširil daleč po katoliškem svetu. Njen grob (zdaj je pokopana v samostanu Vitorchiano v rimski okolici) še danes obiskujejo tudi številni anglikanci in protestanti.
Za blaženo jo je sedanji papež razglasil 25. januarja 1983 v baziliki sv. Pavla v Rimu. Med drugim je tedaj dejal, da jo je hotel povzdigniti kot »znamenje časa in vzornico tistega ‘duhovnega ekumenizma’, h kateremu je pozval zadnji koncil«. Dostavil je še, da »ob njenem zgledu lahko z optimizmom gledamo v prihodnost. Kljub različnim težavam bo končno prišlo do cerkvene edinosti.«
Vir