Ta božji služabnik se je rodil 22. novembra 1863 v Fiumicellu pri Campodarsegu, nekaj desetin km od Padove. Bil je sin edinec, revnih kmetov, na katerega so čakali 4 leta. Pri krstu je dobil ime Hijacint. Postal je priden strežnik, učenec, ki je ljubil knjige in se je rad učil. Ko je izrazil željo, da bi rad šel v samostan, je bila mati vesela te odločitve, oče pa odločno proti temu. Toda fant je odločno vztrajal in končno tudi zmagal.
V samostanu
Hijacint je vstopil v noviciat v Bassanu del Grapaa, kjer je dobil ime br. Andrej iz Campodarsega. V noviciatu je kazal vse najlepše lastnosti, bil je zares vzoren novinec, ki se je prizadeval, da je resno jemal redovniško življenje.
Potem je v Padovi in v Benetkah končal vse potrebne študije. Tako je bil lahko l. 1886 posvečen za duhovnika. Pri njegovi maši je oče od veselja jokal.
Leta 1888 je bil najprej duhovni voditelj v Vidmu, nato še v Padovi in Benetkah. Povsod je tudi poučeval. Po 11 letih vzgojne in šolske dejavnosti so ga l. 1902 izvolili za provinciala, imel je šele 39 let.
Čudovita so njegova pastoralna pisma, ki jih je pošiljal bratom province in jih bodril k pristnemu Frančiškovemu duhu. Še večjo spodbudo kot s pismi je dajal s svojim vsakdanjim življenjem.
Hkrati je študiral in pisal. L. 1903 je izdal teološko študijo “O vstajenju mrtvih”. Veliko je pridigal po Benetkah in okoliških cerkvah. Imel je močan, topel glas, vsi so ga radi poslušali. Bil je bolj majhne postave, a je znal ljudi s svojo besedo prevzeti. Govoril je izredno prepričljivo.
V škofovski službi
Pij X. je takrat že 8 mesecev vladal Cerkev. Dne 11. aprila 1904 je sedel pred njim p. Andrej, ki je kot provincial prišel v Rim zaradi procesa blaženega Marka iz Aviana. Pij X. je zelo dobro poznal p. Andreja, saj je bil prej beneški patriarh. Menila sta se, da je pred 4 meseci umrl škof v Trevisu in papež mu odkrito pove: “In vi boste novi škof v Trevisu.”
P. Andrej mu pravi, da se ne čuti sposobnega za tako težko breme. Papež mu odgovori, da je njegovo breme še težje. In kar napove, da bo prihodnjo nedeljo posvečen za škofa; posvetil ga bo v Trevisu kardinal Rafel Merry del Val. P. Andrej pravi, da ni pripravljen. Ko pa je videl, da papež ne popusti, se bridko razjoče. Papež utihne za nekaj časa, potem pravi: “Andrej, kar zjočite se. Tudi jaz sem se jokal.” Opogumi ga, naj daruje ta “križ” škofovstva dobremu Bogu, ki vedno pomaga.
Štiri dni zatem 17. aprila, na nedeljo dobrega pastirja, je bil p. Andrej, doslej provincial, posvečen za škofa. Postal je škof rojstne škofije papeža Pija X. Ta papež, svetnik, je večkrat rekel Trevisanom: “P. Andrej je zares pastir po božjem Srcu.” “Izbral sem enega najlepših cvetov kapucinskega reda za mojo škofijo. V p. Andreju sem vam dal najlepši dar. Izbral sem vam ga iz šopka.”
P. Andrej je postal škof v 41.letu življenja. V svojem prvem pastirskem pismu je napisal.”Mislil sem, da bom preživel svoje življenje med stenami male celice, in bom posvetil čas molitvi, študiju, spokornim delom in delom ljubezni. Toda Bog je drugače odločil… Bog ve, koliko strahu je povzročil moji duši, koliko solz sem tiho prelil v moji ubogi celici. Imel sem razlog za to.”
V naslednjih letih je pogosto poudarjal, da se mu zdi, da je s samostanom izgubil raj in da v težkih trenutkih z domotožjem pribeži nazaj. Nekemu škofu je pisal: “Blagoslovljena moja celica, kolikokrat na dan se zgodi, da se v spominu nanjo razžalostim zaradi njene izgube.”
Ko je v Trevisu 6. 8. 1904 nastopil kot škof, je zbral vse svoje sile, da bi vodil to veliko škofijo, ki meri nad 2. 000 km2 in bi bil oče in pastir skoro 400. 000 dušam in 398 duhovnikom v 213 župnijah.
V svojem pastirskem pismu z dne 26. 7. 1904 je povedal svoj program. Med drugim je zapisal tudi te besede: “Odkar sem postal vaš pastir, sem takoj čutil, da vsa vse neizmerno ljubim… Zato boste našli v meni očeta, ki bo ves vaš in popolnoma vaš. Z vami bom delil veselje in žalost, upanje in stiske…” Posvečen je bil na dan, ko kapucini obhajajo Mater Dobrega pastirja. Zato se v pismu obrača na Marijo: “Stori, o Devica, da posnemajoč tvojega Sina, postanem dober pastir cerkve v Trevisu.” V škofov grb ni hotel nobenega gesla, ampak le frančiškovsko znamenje: dve prekrižani roki na križu in cvet hiacinto. Dne 7. avgusta je pod 7 kupolami stolnice ponovil: “Vedno bom ves vaš!” To je bil torej program novega škofa. Ves se je žrtvoval za vse! Biti dober pastir. In ta služba žrtvovanja je trajala do smrti, 32 let.
Škof pridiganja in katekizma
Oznanjevanje božje besede je imel za svojo glavno nalogo. Njegov sodelavec, mons. Karel Agostini, poznejši škof v Padovi, je pisal o škofu Hiacintu: “Govori 7, 8, 10 krat na dan. In dnevi si sledijo, se množijo. Človek ne ve, kako to zmore.”Papež Pij X. je v številnih pismih prosil mons. Longhina, naj umirja službo pridiganja, zlasti pri pastoralnih vizitacijah. Celo ukazal mu je v moči pokorščine. Tako močna je bila njegova pastirska gorečnost za duše.
Druga njegova velika skrb je bila poučevanje katekizma, da se je povsod poučeval, na čim boljši način, da bi dosegel vse; vpeljal je prvi, to kar se je razširilo nato po vsej Italiji: tekmovanja v znanju katekizma že l. 1919; to je širil tudi na mladinske skupine, na može. Tekmovanje iz katehetske kulture. Organiziral je dneve študija, šole za katehiste, dva škofijska katehetska kongresa. (1922 in 1932). Osebno je izpraševal otroke, se udeleževal tekmovanj.
Oče duhovnikov
Mons. Longhin je bil pravi duhovni voditelj. In v tem je bilo njegovo veselje. Imel je svojo spovednico s točnim urnikom. Tudi med pastoralno vizitacijo je ure in ure presedel v spovednici. Ni želel čustvenosti, naglašal je “molitev in žrtev, ti dve oblikujeta in nekaj veljata.”
Kot sredstvo za vodstvo duš je marljivo uporabljal dopisovanje. To je gojil tudi s svetniškimi dušami: npr. s sv. Bertilo Boscardin, z božjim služabnikom Jožefom Tonilom in Gvidom Negrijem. Posebno veselje je imel z Bogu posvečenimi redovnimi dušami.
Svoje duhovnike je ljubil kot oče. Večkrat je imel duhovne vaje za bogoslovce. Osebno je kontroliral njihovo znanje in pobožnost. Skrbel je za dobre vzgojitelje in učitelje. Vsakemu duhovniku je bil blizu. Po videzu je bil strogega obraza, srce pa je imel zelo čuteče in odprto za dialog. Podpiral je vse njihove iniciative, društva.
Leta dolgo je imel za svoje duhovnike mesečne duhovne obnove. Te so izšle z naslovom: Duhovnik v Jezusovi šoli. Beneški patriarh Roncalli je vzkliknil ob tej knjigi: “Kakšno spoštovanje gre škofu, ki je podal svojim duhovnikom take strani!” Bil jim je blizu v boleznih, preizkušnjah in v smrti. Naredil je zanje tri pastoralne vizitacije. S kakim pogumom je branil napadene duhovnike pod fašistično vlado!
Vojak laikov, junak v vojni
Mons. Longhin je bil med prvimi škofi v Italiji, ki je sprejel katoliško akcijo. Skrbel je za njihove asistente, animatorje. Večkrat je zanje imel duhovne vaje. Za krščansko vzgojo mladih je l. 1920 ustanovil v Trevisu škofijski kolegij “Pij X.”.
Socializem je usmerjal ljudske mase na levo. Bilo je res veliko krivic, stiskanja, nasilja, zato veliko vstaj. Mons. Longhin je trpel; čutil je, da je oče revnih in bogatih, zavzemal se je za mirno rešitev krivic. Javno na trgu je razglasil zakonitost sindikatov. Podpiral je “Leghe bianche”, krščansko predsindikalno gibanje.
Med vojno 1915-1918 je trepetajoč gledal, kako so odhajali v vojno njegovi verniki, pa tudi duhovniki. Trpel je, ko je bil severni del škofije napaden in opustošen; doživljal je grozne letalske napade. Svetovali so mu, naj beži na varno.”Ne, dokler so tu meščani in duhovniki, bo ostal tudi njihov škof.” Ko so decembra zbežali mnogi, tudi vodeči ker so se bali vdora avstrijske vojske, je škof ostal in prosil duhovnike, naj bi ostali. Po vojni je dobil razna priznanja, tudi od kralja. Trpel je: uničenih je bilo 47 cerkva, 36 župnišč in mnogo drugega. Pogumno se je lotil gradenj in popravil cerkva: tudi duhovne prenove ljudstva. Zaupajoč na Boga so s skupnimi močmi zgradili še lepše cerkve.
Mons. Longhin ni prejel samo državnih ampak tudi cerkvena odlikovanja. Pij XI. ga je odlikoval, “ker je toliko storil za Cerkev”. Bil je tudi imenovan za naslovnega škofa Patrasa (1928) za njegovo neutrudno gorečnost za pastoralno delo”.
Kljub vsem odlikovanjem je mons. Longhin ostal ponižen. Spominjal se je svojih skromnih korenin in svojih ubogih bratov kapucinov. Rad se je poniževal tudi zaradi svojega naglega značaja. Pogosto se je zaradi tega tudi opravičil: “Oprostite mi. Manjka mi potrpežljivosti”. Večkrat se je opravičil zaradi prenaglega ali prestrogega opomina.
Na Kalvariji
Njegov križev pot se začenja s fizičnimi motnjami, ki so z leti postajale vedno močnejše. L. 1932 progresivna arterioskleroza. L. 1935 se mu je zatemnil vid. Nato 9 mesecev trpljenja.
Od 15. februarja ni več maševal. Sv. obhajilo je dnevno prejemal. 26. junija mu je njegov tajnik dal poljubiti križ, dal odvezo, mu prišepetal zadnji vzdihljaj in nato je škof mirno izdihnil. Izpolnil je 73 let življenja, v službi Boga in Cerkve: 25 let v kapucinskem samostanu in 32 let v škofijski službi.
Preko 100. 000 oseb je prišlo počastit svojega škofa na parah. Vsi so bili mnenja: “Bil je pravi svetnik”.
V svoji oporoki je prosil: “Želim, naj bo moj pogreb zelo skromen in brez govora”. Vendar je bila udeležba izredno velika.
Njegovo truplo leži v stolnici, v kapeli Najsvetejšega in čaka poveličanega vstajenja.
Za blaženega ga je 22. oktobra 2002 razglasil papež Janez Pavel II.
Vir
»Gospod me želi preizkusiti v stiski; kdo smo mi, da se pritožujemo nad Božjo voljo? Karkoli želi Bog storiti z nami in našim življenjem, to stori: on je gospodar in mi, kot dobri hlapci, ga moramo ubogati, slepo in brez pritožb, kajti tisto, kar Bog počne, je vedno dobro storjeno.«
»Lepo je služiti Bogu, a lepše mu je služiti v bolečini do smrti.«
»Molitev in žrtev – ti dve oblikujeta in nekaj veljata.«
Ime: Krščen je bil kot Hijacint Bonaventura. Hijacint izhaja iz grške besede hyakinthos, ki pomeni »cvetlica, drag kamen«. Ime Bonaventura pa je sestavljeno iz latinskih besed bona »dobra, srečna« in ventura »prihodnost«.
Redovno ime: Andrej iz Campodarsega.
Vzdevek: »Katekizemski škof«.
Rojen: 22. novembra 1863.
Kraj rojstva: Vasica Fiumicello v pokrajini Campodarsegoino pri Padovi v Italiji.
Umrl: 26. junija 1936.
Kraj smrti: Mesto Treviso na severu Italije.
Družina: Rodil se je v revni kmečki družini očetu Mateju in materi Juditi, roj. Marin. Bil je edinec. Starši so bili zelo pobožni, a mu je oče, ko je že zgodaj v sebi začutil duhovni poklic, sprva nasprotoval.
Skupnost: 27. avgusta 1879 je vstopil v noviciat bratov kapucinov v samostan Bassano del Grappa v Vicenzi. Študiral je v Padovi in Benetkah.
Duhovnik: V duhovnika je bil posvečen v Benetkah 19. junija 1886.
Poslanstvo: Po posvečenju je prevzemal različne službe: 18 let je bil duhovni voditelj novincev in poučeval v kapucinskem semenišču v Vidmu, Padovi in Benetkah. Leta 1902 je bil izvoljen za provinciala.
Škof: V škofa je bil posvečen v Rimu 17. aprila 1904.
Grb: V škofovskem grbu ni želel imeti nobenega gesla, samo frančiškansko znamenje: dve prekrižani roki na križu in hiacinto. Ves njegov program je bil zaobjet v besedah, izrečenih ob umestitvi: »Vedno bom ves vaš!«
Škofija: Škofija Treviso je bila ustanovljena v 4. stoletju in je spadala pod metropolijo v Akvileji (antičnem Ogleju). Danes v 265 župnijah živi dobrih 800.000 katoličanov (91 % prebivalstva). Od leta 2019 jo vodi škof Michele Tomasi.
Pastorala: Bil je neutruden v svoji pastoralni skrbi za škofijo. Trikrat je vizitiral vse župnije, ogromno pridigal in poučeval katekizem, skrbel za duhovno vzgojo svojih duhovnikov, imel zanje več let redne mesečne duhovne obnove in osebno preverjal znanje in pobožnost bogoslovcev. Skrbel je za dobre vzgojitelje in učitelje ter bil blizu vsakemu duhovniku.
Vojna: Med prvo svetovno vojno kljub bombardiranju in nevarnostim ni zapustil mesta, pač pa pomagal ranjenim, skrbel za reveže in po vojni vodil obnovo porušenih in poškodovanih stavb.
Zavetnik: Škofije Treviso.
Goduje: 26. junija.
Beatifikacija: 20. oktobra 2002 ga je sveti Janez Pavel II. razglasil za blaženega.
Vir
V Trevisu (v Italiji), blaženi Andrej Hijacínt Longhin [lóngin], škof, ki je stalno pomagal beguncem in ujetnikom v vojnih grozotah. V težavnih časih je s posebno skrbjo branil pravice delavcev in vseh potrebnih v človeški družbi.
Vir