blaženi Matej Guimera iz Agrigenta – redovnik in škof

blaženi Matej Guimera iz Palerma - redovnik in škofV Palermu (na Sicíliji), smrt blaženega Mateja Guimerá, škofa v Agrigentu [agridžentu] iz Reda manjših bratov, ki je pospeševal in branil Najsvetejše Jezusovo ime. († ok. 1448)
Vir

Matej de Gallo ali Guimerà se je rodil okoli leta 1376 v Agrigentu. V serafinski red je vstopil leta 1391-92 v samostanu Svetega Frančiška Asiškega v Agrigentu, kjer je izrekel redovne zaobljube leta 1394. Nato so ga poslali v Bologno na teološki študij, ki ga je končal leta 1400 v Barceloni. Tam je verjetno tudi dobil naziv magistra in bil posvečen v duhovnika. V letih 1405-1416 je deloval kot magister novincev ali ‘magister professionis’ in živel v samostanu svetega Antona v Padovi, nato pa se je konec leta 1417 vrnil v Španijo. V Italijo se je vrnil leta 1418, da bi se srečal s sv. Bernardinom iz Siene, najverjetneje v Mantovi med generalnim kapitljem, in p. Matej se je pridružil observantom, ki jih je zagovarjal veliki Sienčan. Leta 1425 je papež Martin V. (Oddone Colonna, 1417-1431) dovolil očetu Mateju ustanavljati observantske samostane. Med njimi omenjamo cerkvi Svete Marije Jezusove v Messini in Palermu; cerkev svetega Nikolaja v Agrigenta, cerkve svetega Vida v Cammarati, Caltagironi in Sirakuzi. Prav tako je tudi v Španiji ustanovil dva samostana v Barceloni. V redu je bil 1425–27 in nato 1428–30 provincialni vikar. Leta 1432 je bil imenovan za generalnega komisarja province Sicilije, ta položaj je zasedal do leta 1440. Papež Evgen IV. (Gabriele Condulmer, 1431-1447) ga je 17. septembra 1442 imenoval za škofa v Agrigentu; 30. junija 1443 ga je v matični cerkvi v Sciacci posvetil pomožni škof palermske nadškofije, Nicola. Sveti sedež ga je zaradi njegove velikodušnosti do revnih obtožil, da zapravlja cerkvene dobrine. Dejansko se je po različnih pričevanjih odpovedal vsem cerkvenim dohodkom v korist revnih, sebi in tistim, ki so mu pomagali, pa je namenil le najnujnejše. Poleg tega je bil obtožen, da je grešil z žensko. Na procesu papeškega sodišča se je pokazala nedolžnost škofa Mateja in papež ga je opral vseh obtožb ter mu ponovno izkazal zaupanje, ter mu vrnil škofovski sedež. A govorice so se nadaljevale, tako da se je po posvetu z Bernadinom iz Siene leta 1445 odpovedal škofovskemu položaju. Umrl je v Palermu 7. januarja 1450. Mateja Guimerà je 21. februarja 1767 za blaženega razglasil papež Klemen XIII. (Carlo Rezzonico, 1758-1769).
IT

Matej, sin španskih staršev v času, ko je bila Sicilija del Španije, se je pri 18 letih pridružil frančiškanom konventualcem v samostanu v Agrigentu. Šolal se je v Španiji, leta 1400 je bil posvečen v duhovnika in nato štiri leta deloval kot učitelj in potujoči pridigar v Kataloniji. Ko se je sloves Bernardina Sienskega razširil, ga je Matej obiskal v samostanu pri cerkvi San Bernardino da Siena (dell’Osservanza), ki se zdaj imenuje po Bernardinu.
Oba sta si sedaj prizadevala za širjenje pobožnosti Jezusovega in Marijinega imena ter za reformo reda, da bi se vrnili k idealom preprostosti. Matej je zgradil veliko novih samostanov, kot je samostan Santa Maria di Gesù v Palermu leta 1426. Leta 1443 je postal provincial Sicilije, kjer je bilo takrat 50 frančiškanskih samostanov, od katerih jih je 38 nosilo ime »Santa Maria de Gesù«.
Matejeve pridige so bile potrjene s čudeži. Postal je učitelj in kovač bodočih svetnikov, med drugim Gandulfa iz Agrigenta in Evstohija Kalafata. Ko je Bernardina Sienskega papež Martin V. zaradi razglasitve Jezusovega imena obtožil krivoverstva, ga je Matej skupaj z Janezom Kapestranskim uspešno branil. Leta 1442 je papež Evgen IV. imenoval Mateja za škofa v Agrigentu, ki je službo prevzel leta 1443. Vzpostavil je red v duhovščini, odpravil zlorabe in simonijo, zato je bil obtožen pri papežu, ki je potrdil Matejevo nedolžnost. Po treh letih je odstopil in odšel v samostan Santa Maria di Gesù v Palermu, kjer je umrl v starosti 71 let.
Na Matejevem grobu v frančiškanskem samostanu v Santa Maria di Gesù v Palermu so se zgodili čudeži.
Kanonizacija: Matejevo češčenje je 22. februarja 1767 potrdil papež Klemen XIII.
DE

Blaženi Matej Gallo de Gimena se je rodil v Agrigentu, v okrožju Rabbato, verjetno na današnji ulici Arco di S. Francesco di Paola, kjer je po tradiciji stala hiša, ki se skoraj naslanja na apsido minoritske cerkve, in je navedena kot njegov rojstni kraj med letoma 1376 in 1377.
Leta 1391-92 je vstopil v Serafinski red v samostanu svetega Frančiška Asiškega v Agrigentu, kjer je leta 1394 izrekel redovne zaobljube.
Poslan je bil na teološki študij v Bologno, ki ga je dokončal v Barceloni, kjer je verjetno dobil naziv magister in bil leta 1400 posvečen v duhovnika. Istega leta je začel apostolat kot pridigar v Tarragoni. V letih 1405-1416 je kot magister novincev ali magister professionis živel v samostanu svetega Antona v Padovi, od koder se je vrnil v Španijo in tam živel do konca leta 1417, kot je zapisano v pismu kralja Alfonza z dne 28. novembra 1417, ki pojasnjuje tudi razlog za njegovo vrnitev v Italijo: željo po srečanju s svetim Bernardinom iz Siene, spoznavanju observacijskega gibanja in sodelovanju pri njem.
Frančiškansko gibanje Observance (ki je bilo namenjeno spoštovanju prvobitnega pravila svetega Frančiška brez kakršnih koli slabitev), ki je nastalo v 14. stoletju, se je v naslednjem stoletju organiziralo in širilo pod vodstvom svetega Bernardina degli Albizzeschi. Bernardino degli Albizzeschi iz Siene, ki je imel za dostojne sodelavce sv. Janeza iz Capestrana (1386-1456), Alberta di Sarteano (1385-1459), sv. Jakoba iz Marce (1394-1476) in blaženega Mateja iz Agrigenta (1376-1450).
S. Bernardin in blaženi Matej sta se leta 1418 srečala v Italiji, verjetno v Mantovi med generalnim kapitljem, in se pridružila Observantom.
„Takrat je bil v svojih štiridesetih letih,“ kot zapiše pater Serafino, „v polnem razmahu svojih moči, kaljen v polnem prakticiranju kreposti, bogat z nenavadnim kulturnim in verskim izročilom, predvsem pa z veliko človeško in versko izkušnjo, zaradi katere mu po zgledu Sienskega ni bilo težko napredovati … odlikujeta ga svetost in gorečnost za odrešenje duš.
Še pred nekaj desetletji je bil sloves blaženega Mateja kot pridigarja sicer znan, vendar so bili njegovi spisi prezrti, celo pisma, ki jih je zagotovo naslovil na aragonske vladarje, svetega Bernardina in druge.
Leta 1960 je oče Agostino Amore ofm objavil „Sermones varii“, ki so bili vključeni v kodeks svetega Janeza iz Capestrana in so mu bili pripisani. Vseh pridig je 33.
Še 44 jih je kasneje odkril o. Serafino M. Gozzo v kodeksu 18-II-3 škofijske knjižnice v Noceri.
P. Serafino jih je prepisal in pripravil za tisk, vendar jih ni mogel objaviti, ker mu je to preprečila smrt.
V svojem pogosto citiranem zvezku „Raziskave in študije“ je navedel njihov seznam.
Pridige, ki so deloma napisane v domačem jeziku, deloma v latinščini, običajno komentirajo svetopisemsko besedilo tako, da ga razdelijo na dve, tri ali več točk.
Včasih je pridiga v celoti razvita, razširjena v argumentih in opremljena tudi z nekaterimi podpisi, kako jo recitirati; včasih gre za opombe in skorajda seznam najpomembnejših tem.
Vse pa kažejo na pridigarjevo znanost, logiko njegovih argumentov, praktičnost njegovih sklepov, apostolsko gorečnost in zelo pogosto tudi intimno čustvo svetnika.
Leta 1425 je papež Martin V. blaženemu Mateju podelil dovoljenje za ustanavljanje observantskih samostanov. Med njimi so bili Marija Jezusova v Messini, Palermu, sveti Nikolaj v Agrigentu, tamkajšnji sveti Vito, Cammarata, Caltagirone in Sirakuze. Dva samostana je ustanovil tudi v Barceloni v Španiji.
V svojem redu je bil provincialni vikar v letih 1425-27 in nato v letih 1428-30. Leta 1432 je bil imenovan za generalnega komisarja province Sicilija, kar je trajalo do leta 1440.
Papež Evgen IV. ga je 17. septembra 1442 imenoval za škofa v Agrigentu, 30. junija 1443 pa ga je v matični cerkvi v Sciacci posvetil pomožni škof palermskega nadškofa Nikolaj.
Zaradi njegove velikodušnosti do revnih ga je del duhovščine, ki mu je nasprotoval, pri Svetem sedežu obtožil zapravljanja cerkvenih dobrin. Dejansko se je po različnih pričevanjih odpovedal vsem cerkvenim dohodkom v korist revnih in zase in za tiste, ki so mu pomagali, prihranil le nujno potrebno. Poleg tega so ga obrekovali, da je telesno užival z žensko. V procesu, ki je potekal na papeškem sodišču, se je izkazalo, da je blaženi nedolžen, in papež ga je oprostil vseh obtožb ter potrdil njegovo zaupanje in mu vrnil škofovski sedež.
Vendar se preganjanje ni nehalo, tako da se je blaženi po nasvetu svetega Bernardina Sienskega odpovedal škofovskemu sedežu.
Umrl je v Palermu 7. januarja 1450. Ljudje so ga takoj začeli častiti zaradi njegove svetosti in ta kult se je nadaljeval v naslednjih stoletjih, tako da se je leta 1759 začel škofijski postopek za beatifikacijo, z dekretom z dne 21. februarja 1767, ki ga je odobril papež Klement XIII, pa je ta kult priznala tudi Cerkev.
IT

Blaženi Matteus Gallus de Gimera [Guimerà] (Matteo Gallo) se je rodil leta 1376 ali 1377 v Agrigentu (Girgenti) na Siciliji v Italiji. Izhajal je iz španske družine v soseski Rabbato. Leta 1391/92, ko je bil star 16 let, se je pridružil konventni veji frančiškanskega reda (Ordo Fratrum Minorum Conventualium – OFMConv) v samostanu San Francesco d’Assisi v Agrigentu, kjer je leta 1394 naredil zaobljube. V redu so ga po frančiškanski navadi imenovali Matej iz Agrigenta (ali Girgenti).
Odšel je v Bologno, kjer je študiral teologijo, študij pa je dokončal v Barceloni, kjer je verjetno prejel naziv magister in bil leta 1400 posvečen v duhovnika. Njegov pridigarski apostolat se je začel istega leta v Tarragoni. Med letoma 1405 in 1416 je živel v samostanu Sant’Antonio v Padovi kot magister novinec ali magister professionis, nato pa se je vrnil v Španijo. Tam je ostal do konca leta 1417, v pismu kralju Alfonzu z dne 28. novembra 1417 pa je pojasnil, zakaj se je nato vrnil v Italijo. Slišal je za sloves svetega Bernarda Sienskega, zato se je odločil, da se bo srečal z Bernardom in spoznal njegovo gibanje.
Observantska veja frančiškanskega reda (Ordo Fratrum Minorum Observantiae – OFMObs) je nastala v 14. stoletju z namenom, da bi brez sprememb sledila („upoštevala“) izvirno Frančiškovo pravilo. V 15. stoletju je doživel razcvet pod vodstvom Bernardina (1380-1450) in njegovih pomočnikov, svetega Janeza iz Capestrana (1386-1456), blaženega Alberta iz Sarteana (1385-1459), svetega Jakoba iz Marke (1394-1476) in svetega Mateja iz Agrigenta.
Sveti Matej je Bernardina spoznal leta 1418 in postal njegov tesen prijatelj. Zapustil je konventualce in se pridružil observantom ter spremljal Bernardina na njegovih pridigarskih potovanjih po Italiji. Tudi sam je postal izjemen pridigar. Okoli leta 1421 se je vrnil na rodno Sicilijo in si prizadeval za cerkveno reformo med duhovniki. Veliko duhovnikov je bilo krivih simonije, večina pa je bila brezbrižna in je zanemarjala svoje dolžnosti. Matej je pridigal po vsem otoku in si prizadeval povečati gorečnost duhovnikov in laikov, zlasti s širjenjem pobožnosti do svetega Jezusovega imena. Bil je spreten propagandist te pobožnosti in se zapletel v njene polemike – Bernardin je bil obtožen herezije in spodbujanja praznoverja, ko je uvedel simbol IHS (Iesus hominum Salvator: Jezus Odrešenik ljudi), in skupaj z Janezom iz Capestrana sta se morala pritožiti na papeža, da sta bila oproščena obtožb.
Matej je bil imenovan za provinciala frančiškanov observantov na Siciliji, leta 1425 pa ga je papež Martin V. (1417-31) pooblastil za ustanovitev novih observantskih samostanov na otoku: Santa Maria di Gesù v Messini, San Nicolò v Agrigentu in San Vitu ter samostanov v Palermu, Cammarati in Caltagirone. Leta 1427-28 je odpotoval v Španijo, da bi pri kralju Alfonzu V. Aragonskem, ki je takrat vladal Siciliji, poiskal pomoč proti tistim, ki so nasprotovali reformi. V Španiji je v Barceloni in Valencii ustanovil samostana, v katerih je spoštoval vero.
V pismu iz marca 1427 je kraljica pisala enemu od dvornih uradnikov o veliki duhovni koristi, ki so jo njej in drugim prinesle Matejeve postne pridige. Prav tako je vzbudil veliko navdušenje med prebivalci Valencije in člani kraljevega dvora. Tako učinkovito je napadel tedanjo modo, da je kraljica spremenila svojo obleko in ukazala svojim dvornim damam, naj storijo enako. Ti napadi na modo so bili del njegovega splošnega kaznovanja slabosti razkošja in potrebe, da bi kristjani živeli preprosto življenje. Kraljičino pismo govori tudi o tem, kako je Matej ozdravljal bolnike, slepemu vrnil vid in delal druge čudeže.
Matej je tudi širil pobožnost do svetega Jezusovega imena in v Španiji uvedel simbol IHS. Ljudi je spodbujal, naj ga izobesijo na svojih hišah in na javnih mestih. To je naletelo na enako močno nasprotovanje kot v Italiji, zlasti s strani dominikancev in avguštincev. Eden od rezultatov njegovega obiska v Španiji je bilo trajno prijateljstvo s kraljem in kraljico Aragonije, ki sta postala goreča in praktična podpornika reforme.
Na Siciliji je Matej leta 1429 ustanovil še en samostan v Sirakuzi. V redu je bil v letih 1425-27 in 1428-30 provincialni vikar. Leta 1432 je bil imenovan za generalnega komisarja sicilijanske province, po papeževem ukazu pa je sodeloval tudi pri reformi drugih samostanov v Italiji in na Siciliji.
17. septembra 1442 je kralj Alfonz V. Mateja imenoval za škofa v njegovem rojstnem mestu Agrigento. Imenovanje je sprejel precej proti svoji volji in morda šele potem, ko mu je to ukazal papež Evgenij IV (1431-47). Škof Nikolaj ga je 30. junija 1443 posvetil v škofa v Sciacci, da bi pomagal palermskemu nadškofu. Želel je nadaljevati delo reforme, vendar so njegova prizadevanja, da bi se znebil simonije med duhovščino, naletela na resen odpor. Moral je odpotovati v Rim, da bi se branil pred obrekovanji svojih nasprotnikov, in ko se je vrnil v svojo škofijo, so ga obtožili, da moti mir, ker je povzročal nemir in ni hotel poslušati tistih, ki jih je skušal reformirati. Papeža je prosil, ali bi mu lahko dovolil odstopiti, saj se je zdelo, da ni ničesar dosegel, poleg tega pa ga je pestilo slabo zdravje. Na koncu je bila njegova prošnja nejevoljno sprejeta in vrnil se je med opazovalce.
Toda Matejevih težav še ni bilo konec. Vrnil se je v samostan, ki ga je ustanovil, vendar mu je bil vstop zavrnjen z utemeljitvijo, da je škofovsko službo sprejel iz ambicioznih razlogov in da bo v skupnosti povzročil enake spore, kot jih je v svoji škofiji. Nato se je za nekaj časa vrnil v konvent, vendar ga je provincial prepričal, naj se ponovno pridruži Observantom.
Ko pa je zbolel, so bili ti preveč revni, da bi mu zagotovili potrebno zdravniško pomoč, zato so ga poslali nazaj v konvikt v Palermu. Umrl je v njihovem samostanu okoli 7. januarja 1450. Beatificiran je bil 22. februarja 1767, ko je njegov kult potrdil papež Klemen XIII (1758-69). Njegov spominski dan je bil prej 21. oktober, omenjata pa se tudi 3. in 8. februar. Njegovo življenje je dokaz resnih prizadevanj posameznikov, ki so jih papeži in vladarji v celoti podpirali, da bi reformirali Cerkev v 15. stoletju, pa tudi težav, s katerimi so se takšni reformatorji srečevali, ko se je zdelo, da je večina duhovnikov izgubila gorečnost in občutek za poklicanost.
NOR